Ja, predsednik, hvala lepa.

Spoštovani gospod kandidat, Marjan Dikaučič, lep pozdrav!

Jaz zdaj mislim, da po tem prvem kolegovem izvajanju, da ste, kako bi rekel, ostali zbrani, ker namreč, ni bilo nobenega vsebinskega vprašanja. Jaz bom, za razliko od predhodnika, vas bom nekaj vsebinskega vprašal, najprej pa vendarle uvodoma naj rečem. Zdaj, malo je bilo začutit tega vihanja nosov nad kandidatom, tudi mogoče v neprimerni smeri ad personam. Kdo se je pa rodil kot pravosodni minister? Kdo se je rodil kot pravosodni minister ali pa kot poslanec? Vsi smo začeli neke korake, iz nekih okolij, poklicnih, noben pa na noben ministrski stol se ni usedel že tak, kot da bi se tam rodil.

Tako da, gospod Dikaučič, koliko sem seznanjen, ni kar nek pravnik, ima pravniški državni izpit, tudi v tej sobi, mislim, da sta vsaj ena ali dve osebi med nami, ki vedo, kako težko oziroma zahtevno je ta pravniški državni izpit pridobit, tako da, mislim, da spoštovani kandidat je vsekakor iz tega pravnega vidika kompetentna oseba. Njegova predstavitev, jaz označujem, je bila izčrpna, trajala je več kot uro, bila je tudi dostojna, predvsem pa verodostojna. To pa moramo verjetno vsi, ki smo ga poslušali, to priznat.

Jasna izhodišča je kandidat podal. Če on pove, da se bo posvečal predvsem, kot pravosodni minister, predsedovanju Sveta EU, in mislim, da zdaj, je tik pred zdajci, 1. julija in da bo se trudil pri končanju zakonskih rešitev, ki izhajajo iz koalicijske pogodbe, glejte, če pa to ni v domeni normalnosti pa prizadevanja za dodaten, bi rekel, nadgradnjo tega pravosodnega resorja, potem pa ne vem, kakšna izhodišča bi bili vi zadovoljni z njimi, kajne.

Zdaj, tudi če ste ga poslušali, je izpostavil strategijo, strategijo pravosodje po meri človeka. Meni se zdi to ključno. Ključno, ker nobena državna institucija ne more biti sama sebi namen, kaj šele pa sodišča, ki se nekako pričakuje, da bojo sodniki tam sodili po zakonu in Ustavi Republike Slovenije, da bodo pri svojem delu neodvisni, kot je kandidat izpostavil in seveda, da bojo njihove sodbe v tem kontekstu kakovostne. To si verjetno vsi želimo in se mi zdijo ti uvidi, njegovi, povsem na mestu. Res je, da je gospod kandidat pravni strokovnjak na, bi rekel, na nekem ožjem specializiranem področju, iz te stečajne zakonodaje, ampak, veste kaj, jaz pa vseeno mislim, da je velika dodana vrednost, da kandidat pa ne izhaja iz nobenih pravniških in drugih omrežij, se pravi, bo lahko svojo funkcijo delal povsem neobremenjeno, dejansko neodvisno, ne bo tu nobenih pritiskov, kot pa mogoče so bili pri katerih bolj politično profiliranih posameznikih, recimo, v vladi Marjana Šarca.

Jaz mislim, da je v tej uri pa 15 minut prečesal vsa relevantna področja, vse podsisteme, je povedal svojo vizijo, povedal, kje so možnosti za izboljšavo na posameznem področju, tako da, predstavitev je bila čisto korektna, če se je komu zdela dolgovezna, je to njegov primer, kajne, saj, omejen noben kandidat do zdaj ni bil, tako da, tukaj, ti medklici, ki so bili med njegovo predstavitvijo, so najmanj v domeni nekega apriori, ne, bom rekel ravno, nespoštljivega, ampak nekako apriori, da rečem, pol sovražnega, pol sovražne pozicije, ki je povsem nepotrebna.

Spoštovani kandidat, jaz bi kar tako, kot sem rekel, da ne bi se zdaj tukaj preveč šli v širino, vas bi vprašal v bistvu to, kar ste že sami omenili, pa se mi zdi tudi ena izmed ključnih tez pa tem, da naš matični odbor je že predlagal ministru, kajne, predlagal ministru, da organizira strokovno razpravo na temo delovanja Ustavnega sodišča Republike Slovenije in da seveda potem poroča našemu matičnemu odbor o teh izsledkih. Tukaj me zanima, kako boste vi sami se opredelili do tega predloga, kako ga mislite naslovit v kontekstu te strokovne razprave in kot drugo, vas bi želel v tem delu vprašati, da eden od zakonov, ki je obremenjen z odločbami v Ustavnem sodišču, je Zakon o prekrških. Zdaj, vemo, da takšna ureditev, kot je zdaj, ima za posledico precejšnjo bremenitev Ustavnega sodišča, s temi prekrškovnimi zadevami. Tukaj me seveda zanima, ker za vsakega posameznika to seveda predstavlja neko, nekaj ima, nek izjemni problem. Ustavno sodišče je zakonodajalcu zdaj naložilo leto dni časa za odpravo protiustavnosti.

Kako vi osebno razmišljate o tem vprašanju? Bi podprli, na nek način, to široko možnost pritožbe, četudi bo zaradi tega pritožbena instanca malo bolj obremenjena, ali bi morda razmislili o neki ponovni zamejitvi? Se pravi, če bi dali prednost posamezniku in njegovim pravicam, ali bi se postavili bolj na stran varovanja obsega pripada na samo sodstvo?

Toliko z moje strani, hvala.