Hvala, predsedujoči.

Moje ime je Cene Grčar in zastopam družbo PRO Plus oziroma njuna izdajatelja POP TV in Kanal A, ki pripravljata in oddajata 5 televizijskih programov, informativni spletni medij 24ur.com, 7 tematskih spletnih portalov in javno medijsko storitev na zahtevo. Uvodoma bi se rad zahvalil predsednici odbora za možnost predstavitve stališč PRO Plusa do predloga sprememb zakona. Po našem mnenju v pretežnem delu vladni predlog, je vladni predlog sprememb korekten in pravilno implementira spremenjeno direktivo. Predlagatelj je tudi upošteval precej pripomb in predlogov, ki so jih v dosedanjem postopku podali zainteresirana in strokovna javnost, kar je pohvale vredno. Kar se nam zdi problematično, pa je ureditev v 15. oziroma 16.a členu in nadaljnjih členih predloga, ki določajo obveznost plačevanja prispevkov v sklad za evropsko AV produkcijo. Problem je v tem, da se po predlogu zakona ta obveznost nanaša na vse, tudi klasične linearne televizije in ne le na ponudnike storitev na zahtevo, kar je bil primarni namen spremenjen direktive. Spremenjeno AVMS direktivo in uvedbo tako imenovanega Netlix taxa so države članice namreč želele urediti stanje na področju ponudnikov AV medijskih storitev na zahtevo, predvsem tistih izven območja EU, ki v državah članicah ustvarijo prihodke, niso pa zavezane nobenim pravilom, ki veljajo za ponudnike v državah članicah. Ni pa bil namen sprememb AVMS direktive dodatno urejati in finančno obremenjevati klasičnih linearnih televizij. Po našem mnenju bi bila pravilna implementacija direktive glede uvedbe tako imenovanega Netflix taxa določitev obveznosti kvot evropske produkcije za ponudnike storitev na zahtevo, finančna obveznost oziroma prispevki v sklad pa se naj določijo v tistem delu oziroma tiste ponudnike, ki kvot ne zagotavljajo ali jih ne zagotavljajo v predpisanem deležu. Tako bi se pri določitvi morebitne finančne obveznosti ponudnikov storitev na zahtevo moral upoštevati obseg kataloga evropskih AV del, ki ga ponudnik zagotavlja, in njegove že siceršnje vložke v evropsko in s tem slovensko produkcijo AV del. Ugotavljamo, da so prvotni predlogi vlade to logično rešitev že upoštevali, saj so določali, da se kot prispevek upoštevajo neposredna vlaganja v razvoj v scenarij in snemanje, nakup licenčnih… / nerazumljivo/ evropska avdiovizualna dela in podobno. Po našem mnenju bi bila to primerna in z direktivo skladna rešitev. Kot rečeno, pa se mora obveznost prispevka v sklad nanašati izključno na ponudnike AV medijskih storitev na zahtevo. Le v takem primeru bi dosegli namen, ki ga AVMS direktiva zasleduje, da se torej ponudnikom, ki do sedaj niso dosegali primernih kvot evropske produkcije, naloži plačilo finančnih obveznosti. Rešitev, ki jo predlaga vlada, po našem mnenju direktivi ne sledi, saj bi bila enako obdavčena na primer Netflix, ki ponuja le malo evropske produkcije AV del in nič slovenske AV produkcije, in denimo slovenski ponudnik VOYO, ki v svojem katalogu zagotavlja 62 % evropskih del in 17 % slovenskih AV del. Taka ureditev, kot je predlagana, bi pomenila le dodatno nesorazmerno obdavčitev slovenskih izdajateljev in ponudnikov AV medijskih storitev, kar utegne biti sporno, morda celo protiustavno. Podobno dodatno obdavčitev z namenom financiranja v domnevnem javnem interesu je določal že Zakon o Slovenskem filmskem centru, ki jo je Ustavno sodišče kot protiustavno razveljavilo.

Za zaključek, namen tako imenovanega Netlix taxa ni v polnjenju državnega sklada za financiranje produkcije evropskih AV del, ampak v spodbujanju povečevanja produkcije in ponujanja evropskih AV del. Če pa so ta v katalogu ponudnika dovolj zastopane, v konkretnem primeru slovenskega VOYO celo dvakrat več od minimalne zahteve po predlogu, potem ni nobene razumne potrebe po finančni obremenitvi ponudnika. Finančno… / nerazumljivo/ so bremenile ponudnika storitev na zahtevo, ki kvot ne zagotavljajo v dovoljšni meri.

Hvala.