Dober dan. Hvala za besedo.

Zakonodajno-pravna služba je k predlogu zakona pripravila svoje pisno mnenje, in sicer z vidika svojih nalog, ki jih določa poslovnik. So pripombe oblikovane z vidika skladnosti predloga zakona z Ustavo, pravnim sistemom in z zakonodajno-tehničnega vidika, njihov namen pa je prispevati k večji jasnosti zakonskega besedila.

Uvodoma bi rada ugotovila, da je precejšen del pripomb iz našega pisnega mnenja z amandmaji 3 poslanskih skupin upoštevan, zato bi pri tej predstavitvi želela samo na kratko predstavit tiste pripombe, glede katerih amandmaji niso bili vloženi in niso bila dana posebna pojasnila, zakaj se za vložitev amandmajev predlagatelj ni odločil. Prvi od teh členov, h katerim smo dali tako pripombo, je 4. člen. Tukaj gre za spremembo kriterijev za presojo pristojnosti Republike Slovenije glede na sedež ponudnika. Predlagana sprememba operira z dikcijo, ki sicer temelji na določbah direktive, vendar je po naši oceni zapisan, ki je predlagan, normativno preveč ohlapen in bi ga bilo smiselno, če ne precizirati, pa vsaj dodatno pojasniti, kako se bo to presojalo. Gre za kriterija znaten delež delovne sile in na kriterij vzdrževanja stabilne in učinkovite vezi z gospodarstvom Republike Slovenije. Naslednja pripomba, ki bi jo rada tukaj povzela, je pripomba k 8. členu, kjer bi kazalo precizirati opredelitev terorističnih kaznivih dejanj z natančnejšim naštevanjem, katera ta dejanja so. Kakšna naj bi bila dikcija, pojasnjujemo v svoji pripombi. Obsežnejša je tudi pripomba, so pripombe k 11. členu. Gre za opredelitev načela svobode sprejemanja avdiovizualnih medijskih storitev, ki pa se lahko po predlogu zakona tudi omeji v zvezi s predlaganimi rešitvami, ki se na to nanašamo. Zato opozarjamo, da ostajata nejasni način in oblika izvedbe tega ukrepa, pa tudi kaj natančno naj bi bil predmet omejevanja. Potem ni iz določbe povsem jasno razvidno, kateri organ bo pristojen za odločanje o tem ukrepu. Da naj bi bila to agencija, je mogoče le posredno razbrati iz drugih določb zakona. Predlog zakona se nam zdi tudi precej pomanjkljiv v smislu postopka odločanja o odreditvi ukrepa in tudi ureditve pravnega varstva zoper njega. Opozorili smo tudi na nejasnost, na kakšni podlagi in kako naj bi se izkazovalo, ali so izpolnjeni pogoji za omejitev svobode sprejemanja in ponovnega prenašanja medijskih storitev, saj kriteriji niso objektivni in bi lahko ureditev omogočila tudi arbitrarnost odločanja. Nejasno ostaja tudi, kakšni naj bi bili sorazmerni ukrepi, ki jih država sprejme v primeru kršitve in o njej obvesti ponudnika, drugo državo članico in Evropsko komisijo. Glede pravice do obrambe, kot jo opredeljuje direktiva, ugotavljamo, da predlog zakona od nje pomensko odstopa, saj operira s pravico do zagovornika, kar je dikcija, ki bi se lahko vsebinsko tudi razlikovala od direktive. Opozarjamo pa tudi na pomanjkljivo ureditev postopkovne podlage glede odprave oziroma razveljavitve ukrepov, pri čemer tudi ni jasno, kdaj naj bi se kateri od teh 2 institutov, ki se po svojem pravnem učinku razlikujeta, sploh uporabil. Kar zadeva 15. člen, bi želela opozoriti tukaj, in sicer amandmaji so bili vloženi, vendar del pripomb ni bil upoštevan. Tukaj smo sugerirali glede 16.a člena, in sicer sedmega odstavka, da bi bilo smiselno razmisliti o ureditvi tudi primerov, kadar ponudnik poročila o prihodkih ne bi predložil. In pri tem smo v bistvu predlagali, da bi se lahko taka določba zgledovala po Zakonu o elektronskih komunikacijah, ki ima primerljivo ureditev. V zvezi s prvim odstavkom 16.c člena, tudi ta je del 15. člena predloga zakona, je z amandmajem določba o nadzoru ministrstva nad samim seboj v bistvu opuščena, zato bi bilo smiselno izrecno in posebej pojasniti, ali se s tem vzpostavlja sistemski nadzor, to pa je nadzor porabe javnih financ prek proračunske inšpekcije in zunanjim revidiranjem. Tudi pristojnosti agencije in ministrstva v okviru teh členov po naši oceni niso popolnoma jasno razmejene. Tudi k 30. členu bi želela povzeti pripombo. Gre za rešitve, ki se nanašajo na plačilo na podlagi dovoljenja ali vpisa. Tukaj smo menili, da bi bilo treba ureditev, ki pooblašča ministra, da predpiše način izračuna letnega plačila, dopolniti s kriteriji, ki bodo v skladu z načelom legalitete določili jasnejše vsebinske okvire za tako urejanje. Preveriti in pojasniti bi bilo treba tudi razmerje med pristojnostmi in določitev osnove za odmero letnega plačila, zlasti glede jasnosti te osnove. Naslednji člen, ki bi ga želela izpostavit, je 31. člen. Tudi ta je bil sicer predmet amandmiranja. Ostaja pa po naši oceni nejasno in bi kazalo to vsaj pojasniti, če ne dograditi, v katerem primeru in predvsem na kakšen način naj bi ponudnik vrnil video stanje pred uvedbo ukrepov. Glede podatkov, ki se nanašajo na otroke, na osebne podatke otrok, ki jih zberejo in ustvarijo ponudniki platform za izmenjavo videov, pa smo opozorili, da bi bilo treba te podatke popolnoma jasno in določno opredeliti. Tudi glede 38.č člena, ki je sestavni del tega 31. člena predloga zakona, bi želela povzeti, da vsebina ustreznih ukrepov, ki naj bi jih ponudnik sprejel na podlagi drugega odstavka tega člena, niso dovolj določno opredeljeni. Za konec pa morda le še določba, prihodnja določba 41. člena, kjer smo ocenili, da bi bilo treba postopke, ki naj bi se dokončali in so bili začeti pred uveljavitvijo tega zakona, natančno in določno opredeliti. To je vse.

Hvala.