Zahvaljujem se za besedo. Barbara Riman, predsednica Zveze slovenskih društev na Hrvaškem. Spoštovani državni sekretar, spoštovani člani komisije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu, spoštovani tu vsi prisotni. Zahvaljujem se za priložnost, da na kratko komentiram poročilo o realizaciji načrtovanih dejavnosti in sredstvih za Slovence izven meja v letu 2020.

Izjemno optimistično sem začela z branjem tega poročila. Ostala sem ponovno razočarana z delom, ki govori o delovanju slovenske skupnosti na Hrvaškem. Dovolite, naj poskusim objektivno predstaviti situacijo slovenske skupnosti v letu 2020. Mogoče bo na ta način nekoliko bolj vidno, da se med pripadniki te skupnosti le dogaja kaj, da obstajajo tudi drugi elementi, ki niso omenjeni v tem poročilu.

Za začetek bi okvirno predstavila naše razmere, da bi člani komisije vsaj približno dojeli, v kakšnih pogojih delujemo na Hrvaškem. Nisem prepričana, da so vsi seznanjeni z našimi res skromnimi zmogljivostmi.

Po zadnjem popisu prebivalstva leta 2011 je bilo nekaj nad 10 tisoč Slovencev, v manjšinskem volilnem imeniku – ker tudi to imamo – pa nekaj nad 14 tisoč Slovencev. S čimer se odpira prvo vprašanje, kam je izginilo približno 4 tisoč polnoletnih Slovencev, ampak to je pravzaprav nekatera druga tema. Stebri slovenske kulture na Hrvaškem so samo kulturna društva. Torej lahko žal govorimo o tem, česa na Hrvaškem nimamo, a ohranitev skupnosti bi močno potrebovali. Nimamo slovenske šole. Obstajajo sicer možnost učenja slovenskega jezika 2 do 5 šolskih ur na teden. To financira Republika Hrvaška in to je ta famozni model C, o katerem bom govorila še malo kasneje. Ne obstajajo glasbene šole, ne obstajajo predšolske ustanove, vrtci, ni medijev kot so dnevni, tedenski, mesečni tisk, samo bilteni, ki izhajajo nekajkrat ali samo enkrat letno. Ne obstajajo radijske ali televizijske oddaje in poleg tega večji del hrvaškega obmejnega območja zaradi naravnih geografskih meja, kot je na pri Učka, Čičarija, ne more spremljati programov Radiotelevizije Slovenija, kar si pripadniki slovenskih skupnosti želijo in opozarjajo vsa leta po osamosvojitvi, pa tudi še naprej. In potem verjetno se sprašujete, kaj imamo. Pa obstaja osrednja slovenska knjižnica v Karlovcu, formalno, ki žal relativno slabo sodeluje s slovenskimi društvi, in to so zelo omejene finance s strani Republike Hrvaške. Ter zveza slovenskih društev skupaj z ravnateljico zelo intenzivno zadnja tri leta dela na tem, da bi promovirali in da bi izkoristili vse možnosti, ki nam ta osrednja slovenska knjižnica da. Obstaja edina raziskovalna institucija, ko gre za Slovence na Hrvaškem, in to je podružnica Inštituta za narodnostna vprašanja iz Ljubljane, za katero si je raziskovalka na Inštitutu za narodnostna vprašanja dr. Vera Kržišnik-Bukić prizadevala od konca 90-ih let. In inštitut se bori od leta 2006, da bi končno bila odprta ta reška enota. Soustanovitelj je urad za Slovence v zamejstvu in po svetu, in to samo z eno zaposleno osebo. In nič ne kaže, da bi lahko bila v doglednem času možna zaposlitev vsaj še ene osebe vsaj za polovični delovni čas. Novi Zakon o raziskovalni dejavnosti Republike Slovenije pa ne bo pomagal v tem smislu, temveč prav obratno in bo slovenski raziskovalni prostor na Hrvaškem celo s tem skrčen. Obstaja Zveza slovenskih društev na Hrvaškem z eno zaposleno osebo tajnico. Vodstvo, predsednica in podpredsednica delava pro bono in imava svoji redni službi, jaz na inštitutu, kolegica na ekonomski fakulteti. Tako, da tajnica društva ureja tekoče zadeve zveze, išče dodatne možnosti sofinanciranja delovanja zveze ter obenem prijavlja projekte – kar je nemogoče prijaviti en večji evropski projekt. Obstaja 17 slovenskih kulturnih društev, obstaja kmetijsko-izobraževalna skupnost in obstaja slovensko-hrvaški gospodarski klub. Od teh 17-ih slovenskih društvih pa so zaposlene štiri osebe za polni delovni čas in ena oseba za polovični delovni čas. Obstajajo tudi predstavniki slovenske narodne manjšine na Hrvaškem, a imajo, z izjemo zagrebškega, zelo skrčene finančne možnosti.

To je realna situacija med pripadniki slovenske manjšine na Hrvaškem. Lani res nismo bili aktivni kot smo načrtovali prav zaradi Covid-19, toda kljub temu bi omenila nekaj aktivnosti, ki so za nas pomembne, prav zato, ker je, ko gre za zaposlitev znotraj slovenske skupnosti na Hrvaškem, to število izjemno majhno.

Odobreni so bili vsi trije prijavljeni projekti, ki smo jih prijavili, za dodatno financiranje na Ministrstvo za znanost in izobraževanje Republike Hrvaške, in to je, da je zveza prvič uspela dobiti take projekte.

Prvi je bil literarni nagradni razpis za učence in dijake pouka slovenščine v vseh oblikah na Hrvaškem. To je torej prvič v zgodovini. Prijavilo se je 15 otrok, vsi prispevki so bili objavljeni v glasilu Sopotja, ki ga na Reki izdaja Slovenski dom Bazovica v sodelovanju s slovenskima sveta na mestni in županijski ravni. Prinesla sem nekaj izvodov in se zahvaljujem, da je gospa razdelila poslancem.

Drugi razpis je bil povezan z učnim gradivom, ki je tudi, ga imate, to je tista pobarvanka. Namreč Slovenci na Hrvaškem nimamo didaktičnega materiala za učenje slovenskega jezika in učitelji uporabljajo gradivo namenjeno otrokom v Italiji in Avstriji. Zveza je tako v letu 2020 izdala pobarvanko namenjeno predšolskim otrokom in učencem prvih dveh razredov osnovne šole. Pobarvanko smo brezplačno poslali vsem društvom ter tudi učiteljicam, učiteljem, ki imajo pri pouku skupino te starosti. Pobarvanko so prejele tudi učiteljice, ki v osnovnih šolah poučujejo slovenski jezik in kulturo po modelu C. Pobarvanka je za nas prvi korak k pripravi didaktičnega gradiva in iskreno upamo, da bomo v naslednjem letu uspeli, oziroma v letu 2021, da se bo projekt nadaljeval in da bomo v sodelovanju z Inštitutom za narodnostna vprašanja kot tudi s slovenskim Ministrstvom za izobraževanje, znanost in šport nadaljevali. Pri tem pa se iskreno tudi zahvaljujem ministrstvu za podporo, ki jo dobimo.

Kljub omejitvi delovanja in težavam pri izvajanju načrtovanih dogodkov pa moram povedati, da sta lani nastali dve novi društvi. Mogoče je to za nekatere, tako, nepomembna informacija, ampak do tedaj je na Hrvaškem delovalo 15 slovenskih društev. Torej dva slovenska društva sta za nas oziroma so za nas izjemno pomembna. Eno od društev je ustanovljeno v Lokvah, Gorski Kotar, in drugo v Puntu na otoku Krku. Društvo iz Lokev je pristopilo tudi k zvezi na skupščini maja letos. Sicer je bilo doslej najmlajše društvo na Hrvaškem ustanovljeno pred desetimi leti, 2011, in to je slovensko društvo, ki deluje v Umagu. Velja posebej pa dodati, da sta omenjeni društvi nastali samoiniciativno in je prišlo do samostojnega grupiranja pripadnikov slovenske manjšine. To je pomembno, ker dosedanje raziskave so pokazale, da je to boljše kot če obstaja vpliv od drugod. Pomembno je omeniti, da nas je obiskala tudi ministra dr. Helena Jaklitsch, ki se je kljub pandemiji udeležila celodnevnega uradnega obiska. V prvem delu je obiskala predstavnike v Gorskem Kotarju, v popoldanskem delu pa nas je obiskala na Reki in se srečala tudi s predstavniki več slovenskih društev.

Za slovensko skupnost na Hrvaškem pa je tudi pomembno omeniti, česar v poročilu ni, da je bil tudi skupni poklon obeh predsednikov, Slovenije in Hrvaške, ko sta septembra leta 2020 na Hrvaškem položila venec k spomeniku žrtvam italijanskega fašističnega koncentracijskega taborišča Kampor na Rabu. To je prvič, da sta se slovenski in hrvaški predsedniki skupaj poklonila spominu na te žrtve. Skozi taborišče je šlo v 14 mesecih in pol njegovega obstoja približno 15 tisoč Hrvatov, Slovencev Judov, med katerimi je bilo tudi okoli tisoč dvesto otrok. V delegaciji, ki se je poklonila spominu na žrtve, smo bili prisotni tudi pripadniki Slovenske skupnosti na Hrvaškem.

Tudi gospodarsko delovanje zveze letu 2020 prav tako ni bilo kot smo ga načrtovali, a vseeno so storjeni pomembni koraki. Izjemno in aktivno uspešno je sodelovanje pri izvedbi projekta Mreža Alpe Jadran – MAJ. Povezovanje s slovensko-hrvaškim poslovnim klubom. Narejen je osnutek za ustanavljanje slovenskega gospodarskega društva ter prvo grupiranje potencialnih članov zanj. Povezovanje in sodelovanje s hrvaško gospodarsko zbornic lani je obnovljeno po prvih stikih iz leta 2018. Povezovanje z zamejskimi gospodarskimi društvi, vzpostavitev stikov med njimi, tudi z istrsko gospodarsko zbornico, v okviru krepitve sodelovanja v regiji Alpe Jadran.

In na koncu, ne pa manj pomembno, pravzaprav zelo pomembno, je napredek glede števila učencev v pouku slovenskega jezika in kulture pri tistem modelu C, ki ga financira hrvaško ministrstvo. Omenila bi, da je v letu 2019 ta pouk končalo 171 učencev in dijakov, v letu 2020 pa 236, in to je 65 udeležencev več. Menim, da je to lepo število in da priča o našem prizadevanju, da bi slovenski jezik in kultura postala vidna in navzočna tudi izven slovenskih društev na Hrvaškem oziroma v hrvaških državnih institucijah. No, to, kar je še vedno problem in nas ovira na poti, da bi uresničili svoje ideje, je iskanje ustreznega kadra za poučevanje. Že sem na tem mestu govorila o težavah, ki smo jih imeli in jih še vedno imamo v Pulju, ko gre za iskanje ustreznega kadra. Zato se je zaprl ta pouk v tamkajšnji gimnaziji in je vprašanje, kako dolgo bo še ostala učiteljica slovenščine, ki zdaj poučuje na srednji šoli za dizajn v Pulju. Iz pogovora z njo poučevanje slovenščine ni njena primarna želja in je samo vprašanje časa, kdaj bo še ta oddelek znova ostal brez učiteljice in se tudi zaprl. V dveletnem iskanju rešitve od leta 2019 smo se obrnili na različne hrvaške in slovenske institucije, tudi Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu, a smo ostali v tem problemu sami. Hvaležna sem ravnateljici šole za oblikovanje, ki ni zaprla tega oddelka kot se je zgodilo v puljski gimnaziji. In čeprav se v letu 2020 sicer niso odprle nove šole, kjer bi potekal pouk slovenskega jezika po modelu C, moram pa reči, da smo v letu 2021 dosegli za nas izjemno velik korak v tej smeri, saj je na reški gimnaziji na Sušaku za naslednje šolsko leto interes za slovenščino izkazalo več kot 30 učencev od 180 anketiranih. In, kot se kaže, se bo od jeseni tam začel pouk – z upanjem, da najdemo učitelja in ustrezen kader.

Vse omenjeno je zahtevalo in še vedno zahteva izjemno veliko časa, energije in truda, ker se določena aktivnost po tem, ko enkrat zaživi, opusti in ni sodelovanja s slovensko skupnostjo. Žal potem izjemno hitro tudi izgine. Tak je bil problem z igralnimi uricami slovenščine, ki so se izvajale v enem reškem vrtcu, a smo kljub lepem številu otrok, ki jih je bilo 15, zaradi več dejavnikov izgubili. Menim, da smo na Hrvaškem v letu 2020 nasploh le dosegli določen napredek in da bi tu omenjeni primeri pravzaprav lahko bili navedeni v poročilu Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu. Na drugih plateh in za sodelovanje z drugimi ministrstvi pa se bomo vsekakor potrudili, kolikor je v naši moči. Toda, roko na srce, za ohranjanje in uveljavitev jezika, za krepitev slovenstva tudi med mlajšo generacijo napredka ni mogoče pričakovati brez infrastrukture, tudi lastnih prostorov, ki jih slovenska društva nimajo, brez zaposlenega kvalitetnega kadra, brez zadostnih sredstev zanj. Po 30-ih letih je sicer vse manj prostora za optimizem, a bomo kaj od rečenega deležni, pa vendar upamo. Iskreno upam, da ne bomo še naprej prepuščeni večinoma samo prostovoljni dejavnosti prizadevnih rojakov in da bo Republika Slovenija prepoznala pomen, nam omogočila, da med drugim naš položaj v poročilih Urada v prihodnje ne bo obeležen kot v glavnem status quo. S tem upanjem pa se najlepše zahvaljujem za besedo in iskreno upam, da nisem presegla 5 minut.

Hvala.