Hvala za besedo, predsedujoča.

Po letu in pol razmer epidemije covid-19 lahko dokončno ugotovimo, da je vlada Janeza Janše vodenje države v razmerah epidemije popolnoma zavozila. Iz dveh temeljnih razlogov je ta management epidemije zavozila. Prvi razlog je, da v svoji agendi zasleduje predvsem to, kako samo sebe konsolidirati na oblasti in ne javno zdravje oziroma kako čim več ustvarjenega bogastva v tej državi, ki se zbira tudi v proračunu pretovoriti od delavskega razreda velike večine ljudi v tej državi, k tistim ki so že tako najbolj bogati, ki so lastniki kapitala. Drugi temeljni razlog, zakaj je vladi tako hudo spodletelo v epidemiji pa je gola surova nesposobnost. Tega se sploh ne da drugače opredeliti. Vsebinsko se je to prevedlo na katastrofo že na samem zdravstvenem področju. Najprej vprašanje zapiranja tako imenovani lockdown. Vlada se je delala recimo koncem lanskega poletja, kot da epidemije covida ni več in da se jesenski val ne bo zgodil, čeprav je bilo jasno že pred poletjem, da se bo naslednji val covid-19 dogodil, še sama vlada je neprestano na to opozarjala, potem pa ni naredila nič. In z zapiranjem, celo z razglasitvijo epidemije je čakala do zadnjega, dokler res lockdown ni postal v celoti neizogiben, potem pa je hitela dalje s totalno izvedenimi in selektivni ukrepi, tako kar se tiče reguliranja, gibanja državljank in državljanov, kot kar se tiče vseh ostalih ukrepov. Pa smo dobili ena merila, ki so veljala za gradbišča in proizvodnje hale, pa druga merila, ki so bila na delu v cerkvi, tretje je veljalo za knjižnice, spet nekaj četrtega je bilo na mizi za frizerje, šole so spet dobile nek svoj peti režim, gostinci so delali po šesti reguli, sedma določba je dotikala hotelirje in tako naprej. Ta list je praktično v nedogled bi ga lahko nadaljeval. Vsaka skupina je nekako dobila svoje ukrepe in svojo regulacijo, kar se tiče gibanja, poslovanja dela, namesto da bi imeli opravka z enim robustnim celovitim okvirjem, ki bi za izhodišče vzel javno zdravje, ne pa kot rečeno zlorabo epidemije za konsolidacijo samega sebe na oblasti in za transfer ustvarjenega bogastva h kapitalističnemu razredu, kot je to počela vlada Janeza Janše. Že samo dejstvo, da je pred nami že deveti paket PKP je dovolj zgovorno kako zelo je vlada pogrnila pri managementu epidemije. Namesto da bi sedaj po letu in pol, če ne že prej dobili nek robusten okvir, ki lahko predvidljivo vodi ukrepe v epidemiji, na katerega se lahko naslonijo tako državljane in državljani, še posebej tisti v socialni stiski, kot gospodarstvo, ne dobili smo še deveti pamflet v katerem spet kar mrgoli takšnih in drugačnih podtaknjencev, ukrepi so parcialni in nadaljujejo z isto logiko, kot sem jo v uvodu svoje razprave že opisal, se pravi gremo čim več denarja stovoriti do kapitalistov, ki imajo že sedaj vsega dovolj. Mali podjetniki, delavke, delavci, delavci prekarci, kulturniki, sploh velika večina delovnih ljudi v tej državi se pa lahko gre kratko malo slikati.

Nesposobnost, kot smo ji bili priča v zadnjem letu in pol je privedla do zelo tragičnega davka v izgubljenih človeških življenjih, govorimo lahko celo o presežnih smrti, še posebej v domovih starejših občanov, to so smrti, ki bi se jim lahko izognili, pa se jim zaradi po eni strani nesposobnosti, po drugi strani pa popolnoma zgrešenih prioritet vlade Janeza Janše nismo in smo dobili štiri tisoč 400 pokojnih, sedaj grozi, da bo ta številka še bolj porasla v jeseni z delta sevom, predvsem pa zaradi tega, ker je kot vse ostalo tudi cepljenje vlade Janeza Janše popolnoma zavozila in imamo izjemno nizko številko precepljenosti, okoli 40 %, ker niti približno ni dovolj, da bi bila država pripravljena na jesen in na porast okužb. Ampak danes zaseda Odbor za gospodarstvo, zato se bom v nadaljevanju svoje razprave na to področje tudi osredotočil. Tudi na gospodarskem področju smo v zadnjem letu in pol videli samo kako se vlada spotika oblast na noge, niti gospodarstva ne razume, še manj pa razume, da v gospodarstvu ne obstajajo samo lastniki kapitala, ampak obstajajo tudi delavke in delavci, ki so vrednost, bodisi s svojimi možgani, bodisi s svojimi rokami tudi dejansko ustvarjeno. Ne glede na to koliko ogromen kup milijard je vlada Janeza Janše vrgla v gospodarstvo, smo bili v preteklem letu še vedno priča upadu gospodarske optivnosti za debelih 5,5 %, število zaposlenih in s tem število delovnih mest se je znižalo za 10 tisoč oziroma za 2 %. Seveda, zdaj smo v letu 2021, gospodarstvo se nekako upira, odpira, številna podjetja ob sprostitvi interventnih ukrepov pa žal tega odpiranja ne bodo mogla užiti, čakajo jih stečaji, delavce čakajo odpuščanja in tako naprej. Skratka, ne glede na to koliko milijard je vlada zmetala v gospodarstva, je bila tako nesposobna pri oblikovanju ukrepov na podlagi katerih se te milijarde črpajo v gospodarstvo, da smo dobili padec gospodarske krivulje navzdol, dobili smo nove brezposelne in tako naprej. In zakaj? Država se je za te svoje zgrešene ukrepe oziroma neučinkovite ukrepe za povrh vsega še na veliko zadolževala. Javnofinančni položaj države se je povečal, ker so seveda proračunski izdatki poleteli v nebo in lani je javnofinančni primanjkljaj znašal 8,4 % BDP, dolg države je narasel na rekordnih 80,8 % BDP, potem pa namesto da bi svoje napake vlada Janeza Janše priznala, da bi se iz tega kaj naučila in v nadaljevanju naredila boljše, želi to svojo grozno nesposobnost in ceno, ki jo polaga na aktualne in na bodoče generacije pomesti pod preprogo. Zadnjih nekaj mesecev neprestano smo poslušali o tem kako so z interventnimi ukrepi ohranili 300 tisoč delovnih mest, kar je tako nategovanje, da ga svet še ni videl. Recimo, če pogledamo Banko Slovenije in podatke, ki jih je dala od sebe. Banka Slovenije je dejala, da so vladni ukrepi v letu 2020 uspeli ohraniti zgolj 16 tisoč delovnih mest.

In še enkrat poudarjam, ne pogovarjamo se o posameznih fičnikih, pogovarjamo se o milijardah in milijardah za katere se je morala država zadolžiti. Zdaj s samim zadolževanjem v resnici nimam problema, niti ga nimamo v Levici. Delimo veliko manj strahu, pardon, veliko manj se bojimo zadolževanja, kot se bojijo recimo preostale stranke, sredinske stranke, ker se zavedamo, da ko se država zadolži in če ta denar smiselno investira, se lahko nadeja v bodočnosti gospodarske rasti in preko te gospodarske rasti refinanciranja dolgov. Za razliko od gospodinjstev država svojih dolgov običajno ne odplača, ampak jih refinancira, ampak seveda pa je pogoj tega, da se sredstva za katere se država zadolži primerno nameni za temeljno družbeno infrastrukturo. Bodisi se tukaj pogovarjamo res o infrastrukturi, tistem ožjem smislu od železniških povezav na primer, ki dobivajo na pomenu še posebej v razmerah podnebnega zloma, pa tudi do solidarnostne infrastrukture, kot so to vlaganja v zdravstvo, večina slovenskih bolnišnic je dotrajanih, bila je v slabem stanju, še preden je sploh epidemija covid-19 udarila, ponekod so bolnike polagali na postelje na hodnikih, imajo okna, ki ne tesnijo, določeni oddelki v bolnišnicah, še posebej bi izpostavil tisto v Celju, se nahajajo v 150 let starih stavbah in podobne zgodbe. Ampak to niso projekti, ki bi jih vlada Janeza Janše prednostno zapeljala, o ne, ne, zadolževanje, ki smo mu bili priča je bilo zadolževanje, ja, na račun države, na račun državljank in državljanov, ampak ta sredstva se niso pretočila nikamor drugam, kot v žepe najbolj bogatih. To je denar, ki je šel za reševanje kapitala, za reševanje golega lastništva in zgolj v nekem drobcu za podporo ljudem. Že več mesecev razlagam, da imamo zelo grozljivo sliko tega, kakšne so prioritete vlade Janeza Janše, ko pride do javnofinančne porabe iz naslova zadolževanja, 1,7 milijarde evrov je šlo za reševanje kapitala zgolj petkrat manj, 360 milijonov evrov pa je na takšen ali drugačen način šlo v obliki solidarnostnih pomoči do državljank in državljanov. Oziroma, pravim da že nekaj mesecev opozarjam in izpostavljam na to grozno razmerje, do danes so se te številke že drastično obrnile, ker je s sledečimi ukrepi vlada še dvignila količino sredstev, ki jo meče za lastnike kapitala in za ohranjanje golega lastništva. Konkretno, do 4. junija je šlo skupaj že 4,5 milijarde evrov, okrog 1,3 milijarde evrov je šlo za povračila nadomestil, za oprostitve prispevkov in drugih še nekaj jih je bilo subvencij kapitalov, dodatne 1,3 milijarde evrov je šlo za zagotavljanje dodatne likvidnosti, celo dobršen del sredstev, ki naj bi bil namenjen tekočem delovanju javnih storitev je tako ali drugače prikrmaril do zasebnikov. Recimo 215 milijonov evrov, ki smo jih porabili za zaščitno opremo, kam je šel ta denar, en posrednik ki je preprodajal to robo državi in njenim javnim institucijam je bil bolj sumljiv, kot drugi. Spomnimo se afere s pesti, kjer je vlada veliko denarja vrla nekim kripto boysem, ki se skrivajo v Mehiki in podobne zgodbe. In s subvencioniranjem stroškov nadomestil in kritjem prispevkov vlada ni pomagala gospodarstvu v abstrakciji kot to sama rada zatrjuje, pomagala je kapitalu in lastnikom kapitala, ki nastopajo z neko za lase privlečeno pozicijo, ki jo žal vlada Janeza Janše tudi sopodpisuje in to je, da ko imamo gospodarsko rast, ko je kapitalizem v porastu, takrat se prodaja naokoli kako podjetniki oziroma kapital, da me ne bo kdo narobe razumel, večji kapital, kako so lastniki tega kapitala v osnovi vse ustvarjali sami, kako si to zaslužijo, da je država požrešna in tako naprej. In ne želijo plačevati davkov, običajno zelo pritiskajo na vlade in vsakokratne koalicije, da jim še dodatno zreže davke in prispevke, točno tako kot sedaj vlada Janeza Janše to počne s Simičevo davčno reformo, s katero želi socialni državi odvzeti gromozansko milijardo evrov vsako leto, ta denar pa pretočiti pretežno ravno lastnikom kapitala oziroma 15 tisoč najbolj bogatim ljudem v tej državi.

Skratka, ko pa nastopi kriza in sedaj je bila kot posledica covid-19 na gospodarskem področju tudi kriza, takrat se pa od države kar naenkrat pričakuje, da pa se začne vmešavati v gospodarstvu, prej predstavniki kapitala vpijejo ne, ni karte, ker si država vtika v naše industrijske odnose, takrat ko hočejo politične stranke, kot je recimo Levica dvigniti davek na dobiček ali dvigniti minimalno plačo za delavce. Ko pa pride do krize, takrat pa kar naenkrat država, pridi pomagaj, daje denar, kar naenkrat zadolževanje ni preveč, samo daj, daj, daj. Toliko o teh sposobnih podjetnikih, ki jih vlada prodaja običajno, ko govori o podjetnikih, pa ima v resnici v mislih takšne in drugačne multinacionalke, ki zgolj parazitirajo na slovenskem delavcu in uničujejo slovensko okolje. In v takšnem kontekstu je sofinanciranje stroškov nadomestil in kritje prispevkov subvencioniranje kapitala zagotovo. To ni subvencioniranje, dela ali pomoč gospodarstvu v abstrakciji. Konec koncev tudi delavci na čakanju zaradi teh prejetih nadomestil niso bili nič na boljšem. Dobili so 20 % manjši prihodek, kot če bi bili normalno na delu in bi delali za polno plačo oziroma ravno toliko kot bi dobili, če bi jih odpustili, nadomestilo za brezposelnost pri nas znaša 80 % plače. In še ta revščina od ukrepov, ki se je na neki točki delno odrazila na delovnih mestih, je prišla za ceno tega, da je vlada kategorično zavračala, da bi zares zaščitila ljudi na delovnem mestu, prisiljeni so bili zaposleni tudi sredi epidemije hoditi v kužne industrijske hale, tam prenašati okužbo in tako naprej, ker je bilo vladi preprosto po eni strani škoda denarja, da bi žarišča v industrijskih conah kategorično zaprla in ljudi podprla za javnimi sredstvi, da ne bi zdrsnili v revščino, medtem ko obrati ne delajo oziroma na drugi strani tega ni želela narediti, ker je šla seveda na roko takšnim in drugačnim podizvajalskim kapitalistom, ki so štancali sredi epidemije neke kovinske komade za, kaj pa jaz vem, nemški avtomobilski gros. Skratka, niso opravljali nekih vitalnih funkcij na katere bi se morala zreducirati družba, ko je postavljena pod grožnjo epidemije. In se je potem zaradi tega grobega računarskega interesa ljudi teralo na delo v kužne tovarne. Kot rečeno, za razliko od izdatnih daril v obliki davčnih odpustkov in neposrednega proračunskega financiranja, kot ga je bil deležen kapital in kot si ga lahko še v bodoče pod vlado Janeza Janše nadejajo najbolj bogati, za delavski razred igra popolnoma druga pesem. Javna sredstva, ki so šla neposredno ljudem, teh je bilo veliko manj, samo 360 milijonov evrov je šlo za temeljni dohodek in za oprostitev prispevkov za samozaposlene, se pravi ljudi, ki mogoče sami sebe razumejo resda kot podjetniki, ampak so v resnici postavljeni v položaj običajnega delavca, še več, njih niti ne ščiti pogodba o zaposlitvi, ampak so to delavci prekarci, celo neka mala podjetja, kaj pa jaz vem s kakšnimi tremi zaposlenimi, karkoli takega, celo oni so veliko bližje običajnemu delavcu po naravi svojega dela, kot kakšnemu kapitalistu, da se razumemo. In nadalje še 280 milijonov evrov je šlo za solidarnostne dodatke. Praviloma so iz teh solidarnostnih ukrepov mladi kategorično izviseli, nobenih nadomestil za izgubo dohodka iz študentskega dela ni bilo, ne glede na vsa opozorila, ne glede na vse amandmaje, ki smo jih predložili v Levici, še več, dvakrat so jih metali iz študentskih domov. Nobene pomoči pri plačevanju najemnin mladi niso videli, ker je vlada preračunala, da so očitno slovenski študentke in študenti dovolj pametni, da SDS-a ne bodo nikoli volili, katerikoli druge vladne stranke tudi ne bodo nikoli volili in se jim potem ni čutila dolžne pomagati, ne glede na to da gre za rizično skupino, izpostavljeno skupino in pogosto zelo revno skupino. Namesto tega se je osredotočila na klientelistično razdeljevanje bombončkov tistim, ki pa so v krogu vlade Janeza Janše, recimo verski uslužbenci. Študentje se gre do lahko slikat, v vseh preteklih osmih PKP-jih, plus v tem devetem ni nič drugače, ampak važno da verskim uslužbencem država plačuje 1400 evrov prispevkov in nadomestil v epidemiji. Delavski razred nasploh je potegnil kratko, da se ne zadržim samo pri mladih, vlada je sicer za dodatke zaposlenim odštela več kot 600 milijonov evrov, ampak daleč največji kos pogače v tem znesku je šel elitni kasti zaposlenih, ki so že tako zelo dobro plačani, recimo raznorazni mandarini po zdravstvenih ustanovah, medtem ko so tisti dejansko najbolj izpostavljeni v epidemiji in ki imajo že najslabše plače, dobili samo drobtinice. Temeljni razlog zakaj je tako, jaz mislim, da je vlada to naredila namerno, ker dela za bogate, za delavce pa ne in je te dodatke k plačam odmerjala po odstotku in ne v absolutnem znesku, kot bi bilo seveda veliko bolj na mestu in tisti, ki imajo že tako dovolj visoke plače so za to dobili še več.

Recimo strežnica v domovu starejših občanov, tam so delali v rdečih conah po 12 ur na dan, izgorevali, ljudje so se sesedali, padali skupaj, pa je bilo dosti hudo že pred epidemijo, z epidemijo se je že tako nakrhana situacija še dodatno zaostrila. In strežnice, ki so delale v teh groznih pogojih so na primer dobivale dodatek 1,4 evrov bruto na uro, v enem mesecu je naneslo tega za 250 evrov, podobno tudi razni kuharji, čistilke, medicinske sestre, njih želim posebej izpostaviti, vsi te predstavniki najbolj vitalnih, a grozljivo podplačanih poklicev so dobili samo drobtinice, na drugi strani pa poglejmo koga ima vlada Janeza Janše rada. Najbolje plačani zdravnik si je izplačal dodatke v višini osem tisoč evrov. To je bil rekorder med zdravniki, pri tem da je tudi že znotraj samih zdravnikov potrebno potegniti ločnico, imamo nekaj priviligiranih zdravnikov, ki so tudi aktivni del zdravniško zavarovalniškega lobija, ki na različnih, predvsem javnih inštitucij izvaja notranjo privatizacijo. Teh zdravstvenih inštitucij si pod svojim okriljem kopičijo moč, vpliv, raznorazne funkcije in dobivajo sanjske prihodke, potem imamo pa večji del zdravništva, ki mu lahko rečemo pa kar zdravniški proletariat družinske zdravnike recimo, med njimi ki so podplačani za svoje delo in tisti zagotovo vam garantiram, nihče od njih v epidemiji ni dobil osem tisoč evrov dodatka. Okej, toliko kar se tiče splošne kritike in preteklih PKP-jev iz katerih izhaja tudi kaj lahko pričakujemo v devetem PKP-ju. V svoji razpravi sem se delno na ter prioritete vlade tudi v PKP9 že navezal.

Nadaljeval pa bi konkretno s turističnimi boni v PKP9. Zdaj te turistični boni so še eden izmed bombončkov, ki jih vlada Janeza Janše deli naokoli. Tam seveda, kjer so dovolj močni lobistični pritiski oziroma na tistih področjih, kjer je najboljše nakonektana, zato da bo javni denar, ki bo šel v posamezen ukrep na koncu končal v tistih zasebnih rokah, pa v tisti interesni skupini, ki je vlado povšeči, ne pa kje drugod. Ja, turizem in gostinstvo sta gotovo med najbolj prizadetimi panogami zaradi krize covid-19 in je potrebno ukrepati. Že pri prvem valu so se turistični tokovi za tri mesece ustavili, drugi val je turizem v Sloveniji še dodatno prizadel. Številke pravijo, da smo za leto 2020 pri nas v Sloveniji beležili 51 % manj prihodkov in za več 42 % manj prenočitev iz naslova turistične panoge. In prva izdaja turističnih bonov je delno zmanjšala to škodo nastalo zaradi epidemije oziroma zaradi omejitvenih ukrepov, ampak, tukaj pride ta ampak, boni so bili uvedeni selektivno, samo za ponudnike nočitev, hotelirjem in drugim ponudnikom nastanitev v turističnih krajih so pomagali skozi poletje, ampak tudi čisto nobenemu drugemu. To je bilo to. Hotelirji določene nastanitve so dobili nekaj iz naslova teh turističnih bonov, / nerazumljivo/ so pa te boni nič kaj prida pomagali gostincem in vsem ostalim, ki niso izpolnjevali tega pogoja glede ponudbe nočitev, da bi lahko ta ukrep pokoristili, kar je podobna nesposobnost, podobna napaka, če ne namerna akcija vlade Janeza Janše, kot jo lahko spremljamo sedaj pri samozaposlenih, malih biznisih, ki morajo vračati pomoči, ker so bile zakonske določbe in naknadni akti napisani tako zelo šalabajzersko, da v resnici tistim, ki so bili najbolj ogroženi, ki so že tako imeli malo prihodka, niso pomagali kaj dosti oziroma kolikor so jim sploh pomagali morajo zdaj te ljudje vračati pomoč. Thanks, Janša. Iz vseh strani na turistično temo običajno poslušamo že zadnji nekaj mesecev kako so torej gostinci ubogi, da so morali zapreti lokale, da tudi določene druge kategorije podjetnikov niso dobili zadostnih subvencij, do države, da ne morajo priti do poceni kreditov in tako naprej, to vse drži, to je vsaj v primeru tistih malih biznisov vse zelo upravičeno in jim je treba pomagati, ampak tu moram poudariti, ampak gospodarstvo niso samo delavci. Pardon, niso samo delodajalci, ampak so tudi delavci. Zakaj ne poslušamo nič in ne slišimo nič ubogih natakarjih, snažilkah, kuharjih, vse je samo uboga turistična panoga s poudarkom seveda na lastnikih običajno, velikih lastnikih, s katerimi je dobro povezan minister Počivalšek, niti nekih malih gostincih, kjer kot družinsko podjetje vodijo gostilno ali pa karkoli podobnega, nič pa ne slišimo o ljudeh, ki delajo v teh turističnih kapacitetah in pogosto delajo po zelo mizernimi pogoji, delajo za minimalno plačo, ker delodajalci zelo radi izigravajo zakonodajo, pogosto niti te minimalne plače ne dobijo, delajo petek, delajo svetek in te so največje žrtve znotraj tudi turizma. Delavci v gostinski in turistični panogi so tisti, ki so potegnili najkrajšo in njim bi morali prednostno pomagati, dočim se država pod aktualno vlado Janeza Janše ukvarja predvsem s subvencijami in likvidnostjo podjetij, izpadel dohodka delavcev pa je španska vas, vključno z izpadom dohodka delavcev, ki delajo v turizmu. Te boni kolikor je vlada jih je sicer prodajala, je tam v smislu, mi smo ljudski, želimo pomagati ljudem, v osnovi niso namenjeni kot resno solidarnostno pomoč ljudem ali karkoli takega, ampak so namenjeni samo temu, da se preko teh bonov iz državnega proračuna pretoči v turistično panogo toliko in toliko sicer javnega denarja, da bodo prijatelji ministra Počivalška, ki bi si zgradil svoj turistični holding, primerno zaslužili, kljub temu da smo v krizi. Ampak še enkrat poudarjam, v krizi so predvsem ljudje, v krizi so delavci, veliko manj so v krizi lastniki kapitala, ki se zdaj sončijo na raznoraznih deviških otokih in podobnih davčnih oazah, medtem ko jim vlada Janeza Janše takole meče evre, delavci se pa lahko gredo slikati. Da to situacijo poskušamo vsaj nekoliko popraviti bi izpostavil dva amandmaja, kot smo jih pripravili v Levici. Prvi amandma je naslednji za pomoč, ki jo podjetja prejmejo in ki jo uveljavljajo za zaščito delovnih mest, je potrebno od prejemnikov te pomoči zahtevati, da zaposlitve dejansko tudi obdržijo po tem, ko pomoči ne prejemajo več. Ker trenutno se sredstva pretakajo iz državne blagajne k posameznim kapitalu, v osnovi no question ask, brez kakršnihkoli silnih vprašanj in se dogaja, da določena podjetja poberejo subvencije, kolikor jih pač lahko, potem pa naslednji hip, ko jih ne prejemajo več zaprejo svoja vrata, delavce postavijo na cesto in end of story. Tak primer smo lahko recimo spremljali tudi pri tujih multinacionalkah, sicer običajno izpostavljenih kot velikih tujih investitorjev, velikih rešiteljev slovenske zaostalosti in tako naprej, v resnici je slika ravno nasprotno. Tu imam tri primere, A the end je v okviru interventne zakonodaje prejel 766 tisoč evrov, italijanski Safilo je prejel 650 tisoč evrov, francoski Trivei je dobil 252 tisoč evrov, to so tri podjetja, ki so po izteku shem državnih pomoči zaprla svoja vrata, njihovi lastniki so spakirali svoje kovčke in 1100 delavcev postavili na cesto in zanje ustvarili socialni primer.

Pa niti ne gre za izolirane primere odpuščanja. Medtem ko se vlada hvali kako je ohranila oh in sploh ne vem kakšnih delovnih mest in kako je učinkovita je 600 delavcev izgubilo svojo zaposlitev v box marku, 200 delavcev je ostalo brez službe v Alpini, Cimosu, Aprilu in Gardeniji. To niso nesrečna naključja, to je neposredna, je logična posledica dejstva, da podjetjem vlada pomaga na način, da rešuje lastnike kapitala, hkrati pa ne postavlja pogojev, da bi dejansko zaščitili delovna mesta. Že mesece in mesece v preteklih PKP-jih smo v Levici opozarjali na to pomanjkljivost. Tam je sedel minister Cigler Kralj, ki je odgovarjal na moja vprašanja na eni izmed prejšnjih sej, gledal me je v oči in mi je dejal, jaz pa ne verjamem, da bo prišlo do odpuščanja, čeprav nimamo v zakonu nikakršne varovalke, ki bi zavaroval delovna mesta v tistih podjetjih, ki prejemalo državno pomoč. To je bil argument minister Cigler Kralja, da on pa ne verjame, da bodo podjetja odpuščala, čeprav smo mu točno povedali da se bo to zgodilo, in veste kaj, točno to se je tudi zgodilo. Sem vam ravnokar navedel primere kako so podjetja pocuzala državni proračun v kateremkoli kosu so lahko ga, potem so se pa preselila, tukaj so pa pustili ljudi brez zaposlitev. In pazite, to niti ne nujno podjetja, ki so bila v težavah, ki so čisto solidno poslovala, pa so se vseeno odločila premakniti proizvodnjo zaradi tega, ker dobički, ki so jih ustvarjali ne da jih ni bilo, niso bili dovolj visoki za njihove lastnike. Kljub svoji siceršnji rentabilnosti, počrpali so pomoč kolikor so jo lahko dobili od države in potem so se odločili, da bodo svojim zaposlenim in okoljem v Sloveniji in v malih slovenskih krajih v katerih delajo pokazali sredinca in spakirali svojo proizvodnjo drugam. Hvala lepa za take tuje investitorje, ki jih vladna koalicija, pa nasploh politični establishement pri nas tako rad kuje v nebo. In ravno ta odpuščanja o katerih govorim so velik dokaz kako vladne sheme pomoči ne delujejo, vsaj ne v smislu, da se zavaruje proizvodnja baza, da se zavaruje delovna mesta, delujejo pa seveda, da se par izbranih posameznikov, ki so na čelu teh podjetij, kot managementa ali pa kot lastnikom, z javnim denarjem dobro omasti. In kar mi predlagamo je v redu, če država že izstavlja takšno in drugačno pomoč kapitalu, potem mora zahtevati, da kolikor časa so podjetja črpala pomoč za zaposlene, toliko časa potem po prenehanju prejemanja pomoči tudi ne smejo odpuščati. Se pravi, če neka firma za določeno delovno mesto, za določenega zaposlenega tri mesece prejemala državno pomoč, potem po izteku te državne pomoči še tri mesece ne sme naprej odpuščati. Samo v takem scenariju, samo s takimi varovalkami se bomo izognili takim žalostnim primerom, kot sem jih izpostavil, ker so pač firme se obesile na državni proračun, pobrale, postrgale vse kar so lahko, potem so pa ljudje pustili na cesti, sami pa so pobrali šila in kopita v neke južnejše kraje, kjer lahko ljudi še bolj izkoriščajo, kot jim recimo to dopušča delavska zakonodaja v Republiki Sloveniji.

Drugi amandma, ki bi ga rad izpostavil pa posega v te razvpite turistične bone in sicer predlagamo, da se za tiste z najnižjimi dohodki v državi, tiste ki padajo v kategorijo revežev z dohodki do 743 evrov, ne bom vam šel zdaj razlagati čisto po formuli kako smo prišli do tega zneska, je pa primerno izračunan znesek. Torej tisti, ki živijo s takimi dohodki mi predlagamo, da lahko te turistične bone pretočijo v denarna sredstva. Ker taki ljudje ne potrebujejo nekih srednjerazrednih počitnic, pa glampingov ob Kolpi, pa ne vem kaj je še takega, taki ljudje predvsem potrebujejo pomoč v obliki najosnovnejših življenjskih dobrin, pa bodo ta sredstva lahko uporabili za to, da si bodo plačali položnice, pa kupili oblačila, zato da si bodo lahko kupili hrano in tako in tako naprej, te bistvene stvari, ki jih 250 tisoč ljudi, ki živijo pod pragom revščine v tej državi potrebuje. Z nekimi turističnimi boni si lahko pomagajo bore malo ali nič, kar oni potrebujejo so osnovna sredstva za življenje in mi predlagamo, da se jim to tudi omogoči v okviru tega inštrumenta, ki je turistični bon. Zdaj morda se bo kdo oglasil in hitel razlagati, da so te turistični boni, kot pravi že ime res namenjeno reševanju turistične panoge, da tudi o turistični panogi ne moremo govoriti kot o enem bloku, v enem kosu, ampak da je tako kot ostalo gospodarstvo razdeljena na delavski in na kapitalistični razred, o tem sem že prej, tu pa bi izpostavil samo naslednje. Ukrep spodbujanja notranje potrošnje, ki naj bi se zgodil kot posledica teh turističnih bonov, cilj turističnih bonov v tem smislu ni nič manj dosežen, če lahko najrevnejši turistične bone pretopijo v denarna sredstva. To so ljudje, ki že tako ali tako niso mobilni, saj nimajo ne denarja, običajno tudi ne kakšnih drugih oblik kapitala, ki bi jim lahko omogočili ne vem kakšno mobilnost, zaradi tega ker so njihovi prihodki že itak nizki in živijo v revščini ali pa na pragu, na robu revščine, tako ali tako ves sproten dohodek, ki ga dobijo nemudoma pretopijo v potrošnjo, to reveži svojega denarja ne mečejo na varčevalne račune nekih tujih bank, ne kupujejo lastniških deležev v rizičnih skladih in podobno, kot to počnejo bogataši. Revež vsak evro, ki ga dobi v roke presneto dobro premisli kje in zakaj ga bo uporabil, zato da mu bo najboljše lahko pomagal skozi mesec, pa še to vprašanje, če bo začetek in konec mesec lahko zavezal skupaj. Skratka, vsa sredstva, ki jih prejmejo revnejša gospodinjstva se nemudoma pretopijo v dvig domače potrošnje praktično v celoti. Saj če nimaš denarja, potem ga tudi prišparati ne moreš. Prej sem že izpostavil, da te ljudje niso mobilni, se pravi denarja ne bodo niti nosili v tujino ali karkoli podobnega in se bodo vsa sredstva iz naslova konvertiranih turističnih bonov v denarna sredstva za reveže tako ali drugače prelili za skoraj z je enako, prelili v dvig domačega povpraševanja in na ta način tudi v gospodarski stimulus, celo bolje kot bi to dosegli sami turistični boni, ker kot rečeno kje imajo reveži s temi turističnimi boni karkoli pomagati, saj ne morejo na počitnice, ker nimajo denarja niti za osnovna sredstva s katerimi ne pridejo čez mesec in skozi življenje.

Hvala.