Dober dan vsem skupaj!

Hvala za vabilo, hvala tudi za tole priložnost.

Kolega je omenil marsikaj, kar se jaz zelo strinjam, da rabimo znanje, da rabimo voljo, ampak, jaz bi dodala pa še eno stvar, da rabimo pogum. Namreč, podnebne spremembe, ker seveda je tisto področje, ki je tukajle omenjeno, zajeto, so stvar, ki utegnejo resnično spremenit naše okolje do te mere, da mogoče na kakšnih območjih pravzaprav ne bo možno več kmetovat. To je grozno, kar povem, ampak, »strateškost« tega dokumenta, naj seže malo čez leto 2027. Recimo, zelo plastično povedano, recimo, v enem švicarskem kantonu so se lotil enega takega eksperimenta, ampak je šlo za gradbena zemljišča, ne za kmetijsko, kjer so seveda naredili semafor. Vsa zemljišča so razporedil v tri kategorije – rdeča, oranžna, zelena. Zelena je klimatsko varno, karkoli se zgodi tam lahko gradiš. Oranžno, recimo, bo bolj poplavno, bo primanjkovalo vode, pazimo, kaj tam delamo in žal tudi rdeča, kjer recimo gradnja naj ne bi bila več priporočljiva. Seveda to narediti v kmetijstvu čez noč bi bila katastrofa, ampak, morda bo treba to naredit. To se pravi, tudi opuščat dejavnosti in jih zamenjat z nečim drugim. Če to naredimo 10 let prej, preden se to zgodi, v miru, strateško, je edino pošteno, kajne, kot pa da to delamo v zadnjem trenutku.

Namreč, iz tega dokumenta diha, da bomo samo reševali, mi bomo reševali po naravni nesreči, pa bomo dal neko pomoč, pa bomo reševal…, reševanje ima neko mero. Pred par dnevi sem bila tukaj na eni okrogli mizi, kjer sem rekla, pa bom ponovila, če kmet na isto parcelo že 20 let, pa šestnajstkrat je bila suša, pa bo še enkrat posejal, isto stvar, pa potem od države hotel pomoč, mislim, to ni resno, kajne, to so težke stvari, o katerih, mislim, ministrska funkcija je včasih ali pa mogoče tudi funkcija poslancev, da se komu zamerijo. Ne moremo vsega rešit in to je ena stvar, ki se mi zdi, o kateri ta dokument nič ne govori. Tudi namakanje. Ja, absolutno ja, tam, kjer je to smiselno. Ja, koruze verjetno ne bomo namakali, kajne?

Reševanje, recimo tudi, jaz nimam nič proti, nisem vegetarijanec, nisem vegan, ampak rešujemo živinorejo. Recimo, če vprašamo mlade ali pa če vprašamo kakršnekoli ukrepe za nizko ogljično družbo, pravzaprav vsi predpostavljajo bistveno več hrane rastlinskega izvora. Govorim o strateških premislekih, neprijetnih, zoprnih. Vemo, da je to za določene branže veliko bolj težavno. Tako, kot bo Primorska bolj prizadeta kot Gorenjska, saj to so dejstva, ali pa mogoče ravno tale konec, posebej tam, kjer so tla.

Tako da, ta pogum, da se zazremo v nekaj, kar prihaja in to temu to rečemo(?). Drug razmislek je seveda, vedno govorimo o večji samooskrbnosti, ja, zelo pomembno je, da tudi analiziramo, od kje mi uvažamo hrano. Podnebne spremembe ne bojo prizadele samo nas, ampak bojo Madžare še mogoče bolj, pa bojo Hrvate definitivno, pa Italijane… Skratka, te stvari se tudi strateško lahko enkrat ustavijo. Pač, nimamo kumar, bomo jih pa uvozili iz Španije. Ja, dokler jih bojo Španci proizvajal. To se pravi, en strateški premislek, kaj rabimo imet sami, ker bo ostalim se godilo podobno. Tretja stvar je pa mogoče, jaz sem zelo občutljiva na gozdarstvo, kolega je govoril o lesni verigi, ampak, mi slovenski gozd predstavljamo vedno tudi v sliki ogljične nevtralnosti kot nek strašen ponor, ki bo reševal, kajne, vedno, naše grehe emisij, pa jih ne bo. Slovenski gozd je resno prizadet in se mi zdi, da tudi ko smo velikokrat s kolegi gozdarji, pa z Zavodom za gozdove, govoril, ni neke jasne strategije, kako bomo z gozdom upravljali. Gozd nam bo gorel, smreka bo šla, mi obnavljamo gozd, pa recimo, ko so bili po žledu pristopi k obnavljanju, pa so spet sadil smreko. Recimo, to so stvari, ki verjetno v prihodnje ne bodo šle in rabijo strateške premisleke. In pa seveda mogoče tudi gozda ne bomo povsod lahko imel, kot ga imamo zdajle. In še zadnja stvar, ki se popolnoma strinjam z kolegom Juvančičem, sodelovanje med sektorji.

Ne vem, ali je tukaj kakšen predstavnik gospodarskega ministrstva, ker kmetija danes bo tudi ali pa kmetija prihodnosti, bo posegala na gospodarski resor, bo proizvajala energetiko, ki spada tja, bo turistična, ker spada tja, pa mogoče proizvajala materiale, kar je bilo omenjeno in pa seveda delila resurse z drugimi sektorji. Naj omenjam vodo, voda ni od kmetov(?), voda je od vseh in, ko pride suša, ko bomo namakal, kdo dobi vodo prvi? Ali jo dobi elektrarna oziroma, tam, kjer se proizvaja energija, pa moramo hladit ali jo bo dobil kmet ali jo bojo dobile toplice ali pa polnilnice piva. Skratka, gre tudi za neka sodelovanja, da ne postavimo teh strategij na trhla tla. In teh sodelovanj pogosto manjka, tudi, recimo, z Ministrstvom za okolje, nenazadnje. Tako bi jaz imela predvsem to pripombo, da ta dokument naj ne bo dokument, ki samo predstavlja, kako se bomo borili za denar. Tudi tu dobivam občutek v tej diskusiji, samo kdo bo več denarja dobil, ali ga bodo oni ali ga bodo ti. Naj bo to dokument, ki pravzaprav ni borba za denar, ampak je borba tudi za neko prihodnost za mlade, pa res trajnostno bolj, kot je danes.

Toliko. Hvala.