Hvala lepa, gospod predsedujoči.

Spoštovani!

Ja, kot predstavnik raznih ekonomistov sem bil povabljen, da podam nekaj mnenj na ta strateški dokument, s katerim dejansko usmerjamo javna sredstva za razvoj za obdobje 2023-2027, se pravi, za razvoj kmetijstva, gozdarstva, povezanih verig vrednosti podeželja, če hočete. Kot vemo, so ta sredstva, grobo rečeno, namenjena dvema ključnima ciljema: eno je zagotoviti stabilnost, se pravi sektorjev, ki jih s temi sredstvi naslavljamo, drugo pa je usmerjati razvoj v smer večje odpornosti in večje dodane vrednosti, tehnološkega napredka in digitalizacije, prilagajanje podnebnih spremembam in izzivom prihodnosti, s katerimi se sooča kmetijstvo in povezani sektorji. Nekako v tem vrstnem redu bi tudi naslavljal svoja mnenja.

Kar se tiče tega dela, ki se nanaša na stabilnost, se pravi tako imenovani prvi steber. Tu bi kot prvo stvar izpostavil – sicer je že gospod minister tudi pred mano omenil, ampak dejansko se mi zdi, da je to dokaz neke zrelosti, nekega tudi zelo intenzivnega pogovarjanja in na koncu konsenza – glede reforme sistema neposrednih plačil. Se pravi, tu prihajamo, kot je bilo že rečeno, na enotno dohodkovno plačilo na hektar, večji del neposrednih plačil se bo razdeljeval z enakim zneskom na hektar, je pregledno, je razumljivo in postavlja enako startno pozicijo za vse kmetovalce. Potem je tu zavezanost okoljskim ciljem znotraj neposrednih plačil, se pravi, za ambicioznejše pridelovalce, tiste, ki tudi poskušajo potem dodajati vrednost svojim proizvodom z nekimi okoljskimi nadstandardi, jih še dodatno nadgraditi, tako imenovani SOPO paket ukrepov. Potem, tukaj je tudi, se pravi, dokončen dogovor, ampak, načelen dogovor pa že je o tako imenovani kapici, se pravi, enakomernejši razporejenosti neposrednih plačil in pa tudi višje neposredno plačilo za mlade kmete, ki tudi daje signal prihodnji generaciji, ki se odloča za, se pravi, nadaljevanje kmetovanja.

Zdaj, sama odločitev glede te reforme in kako jo bomo izpeljal, ni enostavna. Novi sistem bo povzročil redistribucije, kot rečeno, z prenosom ali brez njega. Redistribucije, zelo pomembne, med sektorji, med tipi kmetij in zdaj, moje osebno mnenje je, da je treba najti in se dogovoriti za tak sistem neposrednih plačil, ki bo čim bolj pravičen. Se pravi, kjer bi se ti negativni distribucijski učinki enotnega plačila izravnali z možnostmi, ki jih imamo na voljo. Govorimo o proizvodno vezanih plačilih, govorimo o shemi za okolje in podnebje, s katerimi lahko, bom rekel, tistim sektorjem, ki zaradi spremembe neposrednih plačil beležijo največje težave pri svojem ekonomskem poslovanju, da jih rešimo skozi ta dva mehanizma.

Zelo pomembno je, da se glede tega dela, se pravi, glede neposrednih plačil, dogovorimo čim prej in potrebno energijo, se pravi, prihranimo, za nalogo, ki je potem zahtevnejša, se mi zdi, kajne, se pravi, za tisti del, ki se nanaša na usmerjanje, ki se nanaša na razvoj in zdaj, ta, tukaj je pa drugi del, saj pravim, mojega izvajanja. Tukaj, skozi branje strateškega načrta, sam, v primerjavi z prejšnjimi, bom rekel, strateškimi načrti, vidim določene kvalitativne premike. Ja, ni še do konca podprto z izračuni, niso še dodeljeni dokončni zneski, tako da, tukaj nas čaka še veliko dela, pa vendarle… Se pravi, novi poudarki. Recimo, pri okoljskih plačilih, kjer smo imeli, bom rekel, en korak nazaj, v prejšnjem obdobju, tukaj glede površin, ki so vstopale v okoljske ukrepe, je, jaz mislim, dobrodošel korak, da so ukrepi bolj vezani na plačevanje na osnovi rezultatov, ne pa predpisovanju nekih praks in mislim, da je to dobrodošel signal in upam, tudi, bo sprejemljivo za kmetovalce.

Potem, zelo močno izpostavljamo povezovanje odporne verige vrednosti, povezovanje vertikalno, med, se pravi, od, bom rekel, kmeta, do končnega potrošnika, vseh akterjev, večanje ali pa, se pravi, graditev »branda«, da temu tako rečem, slovenske hrane, kakovosten, pač, slovenske kakovosti, kajne in s tem v zvezi so izpostavljene tukaj v dokumentu, zadeve, kot so recimo, skupinske naložbe. Sam bi šel še en korak dalje, pa bi rekel, povezane naložbe. Povezane, se pravi, da je neka naložba v, bom rekel, mlekarni recimo, kajne, da je povezana z pogodbeno vezavo, se pravi, odkupa, z kmeti(?), z možnostjo investicijskih podpor za kmete, ki sodelujejo v verigi vrednosti, kot primer. Potem, kot možnost se prvič pojavljajo tudi skupinski okoljski ukrepi, ki z zaokrožitvijo nekih okoljsko občutljivih območij in kmetov, ki sodelujejo v takih ukrepih, izboljšujejo učinkovitost, se pravi teh, okoljskih ukrepov.

Potem imamo tukaj še dvig dodane vrednosti v vseh panogah, ki so povezani z osnovno kmetijsko in gozdarsko dejavnostjo. Govorim o bio gospodarstvu, govorim o tem, da tudi, bom rekel, biomasa, tako primarni proizvodi, kot tudi stranski proizvodi, vstopajo v čisto neke nove verige vrednosti, s katerim lahko na koncu, se pravi dodano vrednost zvišamo z proizvodnjo, ne vem, bio kompozitov, bio plastike, se pravi bio osnovanih materialov, skozi en tak kaskadni cikel, v enih zaključnih osnovno energetskih ciklih, pridobimo ekonomsko, okoljsko in energetsko. Tako, to so dobrodošli premiki, kvalitativni. Zdaj, tisto pa, kar se moramo zdaj vprašat vsi, pa je, ali zmoremo dovolj, prvič, volje. Se pravi, solidarnosti, neke kolektivne inteligence bi temu rekel. Sedaj, v zdajšnjem predlogu, recimo, imamo tudi predlog vzajemnega sklada v sadjarstvu in zelenjavi, sta recimo, ki je seveda, katerega uspešnost je povezana z pripravljenostjo članov vzajemnega sklada, prispevajo svojih prihodkov, da ustvarijo ta finančni vzvod. Potem imamo tukaj skupinske naložbe. Se pravi, imamo tukaj tudi zadostni interes, ki ga izkazujejo, investitorji, ki grejo v skupne ali povezane investicije, da tudi dajo svoja sredstva za neko skupinsko naložbo in na ta način zagotavlja neko ekonomijo obsega.

Denimo, ena zadeva, ki nam zelo manjka v ekološkem kmetijstvu, v tem, da bi kupci dostopali do predelanih, se pravi, prehranskih proizvodov ekološkega porekla in slovenskega porekla. Volje, znanje, kajne, zlasti, bom rekel, organizacijskega. Recimo, vzpostavitev enega vzajemnega sklada, to je pač neke finančne institucije, je precej specializirana zadeva, precej organizacijsko zahtevna. Potem povezovanje(?) v medpanožne verige, kar sem že prej rekel, bio gospodarstvo, povezovanje z kemijsko industrijo, povezovanje z gradbeništvom, z energetiko… To so vse neke nove povezave in tukaj je potrebno, poleg volje, seveda, tudi znanje in pa, tretja stvar, seveda, resursi in s tem ne mislim samo finančne ampak tudi človeške in institucionalne. Se pravi, s katero zagotovimo kritično maso za povezovanje ponudbe. Recimo, ena taka dobrodošla, bom rekel, predlog, je bil povezovanje ekoloških pridelovalcev v eko regije, potem, in iz tega graditev enega »branda«, sheme kakovosti, recimo, gorski proizvodi, gorski les, recimo, je tudi ena taka možnost. Potem, že omenjeno, zadostitev finančnega vzvoda, se pravi, zadostitev zadostnega kapitala, bodisi za skupne investicije, bodisi za vzajemne sklade, konec koncev tudi za kapitalsko ustreznost take inštitucije in brez zagotovitve te ekonomije obsega(?), predvsem recimo pri bio gospodarstvu, pri vstopanju v, bom rekel, dodajanje vrednosti v novih verigah vrednosti za ekonomijo obsega, brez doseganja tega ne bomo uspešni in tukaj, to je pa še zadnja stvar, ki bi jo izpostavil, uskladitev aktivnosti med resorji, uskladitev aktivnosti med programskimi dokumenti. Recimo, dvig dodane vrednosti v verigi vrednosti lesne biomase, ga bomo težko dosegal, če ne bomo imeli, bom rekel, aktivnosti usklajenih z sektorjem lesarstva, znotraj MGRT-ja oziroma operativnega programa za regionalni razvoj.

Toliko, hvala lepa.