Ja, spoštovana predsednica, spoštovani poslanci in poslanke, lep pozdrav.

Dovolite, da pojasnim o zakaj Vlada ne sprejema in nasprotuje pomislekom, ki jih je imel Državni svet. Iz obrazložitve zahteve Državnega sveta namreč izhaja, da Državni svet nasprotuje ureditvi iz 18. člena zakona, ki določa obveznost prispevka za razvoj evropskih avdiovizualnih del, in sicer za to, ker so kot zavezanci določeni vsi ponudniki avdiovizualnih medijskih storitev in ne le ponudniki na zahtevo, kot naj bi bil po mnenju Državnega sveta primarni namen direktive.

Vlada Republike Slovenije se z mnenjem seveda ne strinja in pravi, da sprejeta zakonska rešitev v novem 16.a členu ne sledi direktivi, torej še enkrat se Vlada s tem ne strinja. Določba novega 16.a člena, ki nalaga plačilo letnega prispevka za razvoj evropskih avdiovizualnih del v višini 6% bruto letnega prihodka ustvarjenega v Republiki Sloveniji , ki so ga v proračunski sklad dolžni plačati ponudniki avdiovizualnih medijskih storitev s sedežem v Republiki Sloveniji in ponudniki avdiovizualnih medijskih storitev iz drugih držav nad katerimi Republika Slovenija sicer nima jurizdikcije vendar pa so njihove storitve ciljno usmerjene na ozemlje Republike Slovenije ima pravno podlago v spremenjenem drugem odstavku 13. člena direktive, ki določa, da države članice od ponudnikov medijskih storitev pod njihovo pristojnostjo lahko zahtevajo, da finančno prispevajo produkcije evropskih del vključno z neposredno naložbo v vsebino in prispevki v nacionalne sklade.

Take finančni prispevke lahko države članice zahtevajo tudi od ponudnikov medijskih storitev katerih ciljno občinstvo je na njihovem ozemlju, sedež pa imajo v drugih državah članicah, pri čemer morajo biti ti prispevki sorazmerni in nediskriminatorni. Zadevna določba direktive govori o vseh vrstah ponudnikov medijskih storitev. Prav tako omenjena določba direktive jasno določa, da se lahko finančni prispevki uvedejo za tuje medijske ponudnike zgolj ob predpogoju, da so takšni finančni prispevki določeni tudi za domače ponudnike medijskih storitev.

Stališče Državnega sveta da bi se morala obveznost prispevkov v skladu z evropsko avdiovizualno produkcijo nanašati izključno na ponudnike avdiovizualnih medijskih storitev na zahtevo oziroma zgolj in samo na tuje ponudnike ne izhaja iz določb direktive, saj le ta ne dopušča razlikovanja med domačimi in tujimi ponudniki medijskih storitev.

Vlada zato odločno zavrača navedbe Državnega sveta, da naj bi nova zakonska ureditev pomenila le dodatno nesorazmerno obdavčitev slovenskih izdajateljev in ponudnikov avdiovizualnih medijskih storitev in s tem diskriminatorno oziroma neenako obravnavo v primerjavi s tujimi ponudniki avdiovizualnih medijskih storitev.

Sprejeta rešitev namreč v skladu z direktivo na vse vrste ponudnikov avdiovizualnih medijskih storitev tako domače kot tuje, ki tergetirajo slovensko občinstvo, določa enake obveznosti. Pri tem pa zakon za določitev tujih ponudnikov, ki so dolžno vplačevati v sklad določa tri alternativne pogoje oziroma kriterije. Namreč, da razširjajo avdiovizualna komercialna sporočila namenjena gledalcem Republike Slovenije ali da so storitve programov in oglaševanja ter drugih promocijskih dejavnosti vključno s podnaslavljanjem in sinhronizacijo v slovenščini ali pa da število naročnikov v Republiki Sloveniji presega 1000.

Vlada nadaljnje pojasnjuje, da se prvotno predlagana rešitev po kateri bi se lahko namesto neposrednega plačila letnega prispevka zakonska obveznost izpolnila tudi na alternativen način, tako imenovan na način neposrednih vlaganj v produkcijo evropskih avdiovizualnih del in na nakup licenčnin in licenčnih pravic za ta dela ni pokazala za najbolj optimalno in primerno. Namreč ob dejstvu, da so za ponudnike avdiovizualnih medijskih storitev tako domačih kot iz drugih držav Evropske unije že predpisane relativno visoke letne kvote evropskih avdiovizualnih del za televizijske programe je to 50%, za storitve na zahtevo pa po novem 30%.

Pri taki rešitvi realno gledano ne bi mogli pričakovati, da bi prišlo do kakšnih občutnih vplačil v sklad za evropsko avdiovizualno produkcijo, ki bi potem lahko postal samo mrtva črka na papirju in ne bi dosegel svojega namena. Obstaja namreč velika verjetnost, da bi tuji ponudniki z lahkoto dokazali, da so v evropska dela kjerkoli predvsem kjerkoli znotraj Evropske unije nikakor pa ne samo na področju Republike Slovenije investirali znesek v predpisanem odstotku letnega prometa ustvarjenega samo v Republiki Sloveniji in jim posledično sploh ne bi bilo treba vplačevati v ta sklad.

Do tega bi skoraj zagotovo prišlo v primeru največjih svetovnih ponudnikov avdiovizualnih medijskih vsebin, kot so Netflix, SBO, GO in drugi, ki že sedaj vlagajo precejšnja sredstva v produkcijo evropskih avdiovizualnih del. Domačih ponudnikov, ki v primerjavi z digitalnimi velikani načeloma ne vlagajo ogromnih sredstev v produkcijo evropskih avdiovizualnih del in nastopajo večinoma samo na slovenskem trgu pa bi tako dejansko ostala na voljo zgolj možnost, da obveznost izpolnijo z vplačilom v sklad.

Na ta način bi bili torej slovenski ponudniki postavljeni v neenakopraven položaj v primerjavi s tujimi in bi se lahko njihov status samo še poslabšal na tem konkurenčnem skupnem trgu.

Vlada pojasnjuje tudi, da v šestem odstavku novega 16.a člena povsem jasno določuje kateri prihodki štejejo v osnovo za obračun prispevka in to so prihodki od prodaje avdiovizualnih medijskih storitev ter od naročnin on oglaševanja, ki jih v Republiki Sloveniji ustvari ponudnik avdiovizualne medijske storitve brez vključenega DDV. Med prihodke ponudnikov avdiovizualnih medijskih storitev štejejo tudi prihodki povezanih oseb, pred katerih ponudniki avdiovizualnih medijskih storitev izvajajo trženje in pa od zneska, ki ga je ponudnik zavezan prispevati v skladu 16.b člena se odšteje davek na dobiček, ki ga je za posamezno leto ponudnik avdiovizualnih medijskih storitev vplačal v Republiki Sloveniji, kar je seveda ugodno za slovenske ponudnike.

Neutemeljen je zato tudi očitek Državnega sveta, glede pomanjkljive opredelitve sklada za evropsko avdiovizualno produkcijo, ki se bo financiral s prispevkom za razvoj evropskih avdiovizualnih del in bo z njim upravljalo Ministrstvo za kulturo, ker da v zakonu ni opredeljenih kriterijev za porabo teh sredstev oziroma je to prepuščeno podzakonskim aktom oziroma presoji ministrstva. Tukaj Vlada odgovarja, da so kriteriji za uporabo sredstev iz Sklada za evropsko avdiovizualno produkcijo določeni v četrtem odstavku novega 16.b člena, da se lahko sredstva sklada namenijo za prvič, spodbujanju ustvarjalnosti na filmskem in avdiovizualnem področju, drugič, ustvarjanje posameznih pogojev za filmsko avdiovizualno in kinematografsko dejavnost ter tretjič za razvoj in izobraževanje v zvezi s filmsko in avdiovizualno dejavnostjo.

V prvem odstavku novega 16.b člena je prav tako določeno, da se sklad ustanovi v skladu z zakonom, ki ureja javne finance. Zakon o javnih financah pa v 56. členu določa, da se proračunski sklad ustanovi s posebnim zakonom, mednarodno pogodbo ali odlokom občine.

Uvrstitev in ureditev ustanovitve tega predmetnega sklada je zato povsem v skladu s področno zakonodajo, kar je v medresorskem usklajevanju potrdilo tudi Ministrstvo za finance. In če zaključim, Vlada želi na koncu poudariti še naslednje, namreč da gre pri zadevnem zakonu za prenos direktive v slovenski pravni red, da smo opravili in izvedli vse predpisane redne in demokratične postopke za sprejemanje zakonodajnih aktov, tudi dvomesečno javno razpravo, da je Vlada predlog zakona poslala v Državni zbor po rednem postopku. Zakon je bil obravnavan v treh branjih in je bil sprejet s 46 glasovi ZA in 28 PROTI. Da namerava evropska komisija nadaljevati postopek kršitve z obrazloženim mnenjem zaradi nenatifikacije direktive evropskega parlamenta in sveta z dne 14. novembra 2018 o spremembi direktive 2010/13/EU o usklajevanju nekaterih zakonov in drugih predpisov držav članic o upravljanju avdiovizualnih medijskih storitev. Torej kratko imenovane naše direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah glede na spreminjajoče se tržne razmere.

Ugotavljamo tudi, da obstaja velika gotovost, da bo Republika Slovenija v primeru nesprejetja zakona oziroma zaradi nepravočasnega prenosa direktive prejela kazen. Da na Ministrstvu za kulturo kot pripravljalca predloga zakona v celoti ministrstvo sledi z ustanovitvijo sklada za evropska vizualna dela, ki ga je oblikovalo v javnem interesu v kulturi z namenom spodbujanja produkcije avdiovizualnih del, ki bodo predvajani našim gledalcem ter v skladu z določbami direktive in z javno finančnimi predpisi. Hkrati pa bodo lahko s tem kakovostne produkte pridobili ponudniki avdiovizualnih storitev, ki jih bodo lahko predvajali in tržili.

In glede na vse navedeno Vlada Republike Slovenije predlaga Državnemu zboru Republike Slovenije, da pri ponovnem odločanju podpre sprejem Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o avdiovizualnih medijskih storitvah. Hvala lepa.