Lepo pozdravljeni!

[Nataša Musar Mišeljić, vrhovna državna revizorka na Računskem sodišču, vodi Oddelek za revidiranje negospodarskih javnih služb, kamor sodijo javni zavodi.]

Računsko sodišče je izvedlo revizijo učinkovitosti sistema upravljanja javnih zavodov v obdobju od leta 2016 do 2018, pri čemer smo se omejili na, da tako rečem, državne javne zavode, se pravi javne zavode, ki jih je ustanovila država in kjer ustanoviteljske pravice preko pristojnih ministrstev izvršuje Vlada.

Ocenili smo, da so bili »revidiranci«, to so bili Vlada Republike Slovenije, Ministrstvo za kulturo, Ministrstvo za zdravje, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ter Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, pri zagotavljanju učinkovitega sistema upravljanja javnih zavodov, delno učinkoviti.

V naši ureditvi javne zavode upravljajo sveti zavodov. Svete zavodov sestavljajo predstavniki ustanovitelja, predstavniki zaposlenih in predstavniki uporabnikov storitev oziroma zainteresirane javnosti, pri čemer smo se seveda logično v naši reviziji ukvarjali z predstavniki ustanovitelja.

Morda izpostavim še nekatere najpomembnejše funkcije, ki jih imajo sveti zavodov, v smislu svoje vloge upravljavca oziroma organa upravljanja javnega zavoda. Imajo sicer še več drugih pristojnosti in funkcij, ampak, stališča upravljanja so tile najpomembnejše. To je, da sprejemajo status in splošne akte zavoda, da sprejmejo program dela in razvoja zavoda, ter spremljajo njegovo izvrševanje, določajo finančni načrt, sprejmejo zaključni račun zavoda, ustanovitelju predlagajo spremembe in razširitev dejavnosti, ter imenujejo in razrešujejo direktorja javnega zavoda.

Zakaj smo podali oceno, da je sistem upravljanja javnih zavod delno učinkovit? Predvsem zato, ker smo ugotovili, da na vseh pomembnih področjih dela svetov zavodov stvari niso urejene s predpisi, ker so urejene z nižjimi akti, to so bodisi akti o ustanovitvi, ki jih sprejemajo, torej pristojna ministrstva, področna, bodisi še z nižjimi akti, to so statuti, ki jih sprejmejo sveti zavodov sami, prihaja do nepotrebnih, nelogičnih neenakosti, ki jih pravzaprav, za katere tudi v reviziji nismo dobili pravih argumentov. Nič narobe, če so stvari urejene na posameznem področju drugače, jasno, da ne, če vemo, zakaj je temu tako. Če je pa to, če je pa razlog za to, bom rekla, neka stihija, neko neobvladovanje področja, potem pa vendarle na to moramo opozorit in si prizadevat, da bi se ureditev poenotila.

Morda na kratko, pa če bo koga zanimalo, potem na daljše; ukvarjali smo se s tem, ali so opredeljene vloge in pristojnosti sveta zavoda, kar smo ugotovili, da v glavnem prav konkretne naloge šele v aktih o ustanovitvi in to neenotno, ne samo med dejavnostmi, ampak tudi znotraj posamezne dejavnosti, da sestava sveta zavoda ni enaka v tem smislu, kakšna je vloga ustanovitelja. Zavedat se vseeno moramo, da ustanovitelj je tisti, ki preko svojih predstavnikov zagotavlja, da se v javnem zavodu uresničuje javni interes, to je tisto bistvo, zaradi katerega javni zavod sploh ustanovimo.

Na področju šolstva oziroma izobraževanja in vzgoje, je že zakon tisti, ki predpisuje, da sestava sveta zavoda ne gre v prid ustanovitelja, pač pa imajo večino predstavniki zaposlenih in uporabnikov storitev. Na področju raziskav in razvoja pa je nekakšen status quo, torej, ustanovitelj ima že v skladu z zakonom enako število predstavnikov, kot uporabniki in zaposleni. Tukaj obstaja tveganje, da v nekih razmerah, ko bi bilo to potrebno, ustanovitelj ne more uveljavit torej javnega interesa.

Opozorili smo, da bi v predpisih veljalo jasno opredelit, kakšna je odgovornost, tako sveta zavoda, kot organa, kot njegovih članov, da bi bilo potrebno uredit način imenovanja, predvsem pa pogoje in merila za imenovanje, se pravi, za to, kdo sploh je lahko član sveta zavoda. Tukaj smo kot primer dobre prakse izpostavili področni zakon s področja kulture, ki jasno določa, da se člani sveta zavoda imenujejo izmed strokovnjakov, bodisi s področja delovanja zavoda, v katerem so člani sveta zavoda, bodisi s področja financ in pravnih zadev. Ocenjujemo, da bi tovrstni praksi veljalo slediti.

Prav tako smo opozorili, da je potrebno poskrbeti za usposabljanje in po potrebi izobraževanje članov sveta zavoda, na seveda področjih, ki jim manjkajo, glede na svojo strokovnost. Zdaj, strokovnjak s področja delovanja zavoda morda nima finančnih in pravnih znanj, pa bi jih kot član organa upravljanja sedaj(?) vsaj v osnovi potreboval in obratno, tisti, ki ta znanja imajo, morda ne poznajo dovolj dobro dejavnosti zavoda, da bi lahko strokovno opravljal svojo vlogo.

Jasno bi bilo potrebno določit, kdaj je svet zavoda sklepčen in kakšna večina je potrebna za sprejemanje odločitev. To je pač osnova za sprejemanje odločitev. Tudi tega predpisi ne določajo, z izjemo ZOFVI-ja, in so seveda ureditve, tudi to smo ugotavljali, v praksi zelo različne. Še prav posebej bi želela opozorit, da bi veljalo vzpostavit nek sistem posledic ukrepov tega, da se člani sveta sej ne udeležujejo, kajti, v prenekaterem svetu zavoda to je problem, člani na seje neupravičeno ne prihajajo, sveti niso sklepčni in seveda posledično ugotovitve niso sprejete. Poleg tega smo opozorili, da bi bilo potrebno bodisi predpisat, bodisi podat neke usmeritve s strani Vlade, skratka, vzpostavit nek sistem, s pomočjo katerega bi se preverjalo, prvič, ali sveti zavodov svoje naloge, ki jih morajo izvajat, sploh izvajajo in po drugi strani, kako, kakšna je tukaj vloga, vpliv na izvajanje nalog, pač predstavnikov ustanovitelja, se pravi tistih, ki ustanovitelja predstavljajo. Tega ni, to je prepuščeno res konkretnim odločitvam v konkretnih primerih, kdaj ustanovitelj se zanima za to, kaj se v nekem zavodu, preko sveta zavoda, dogajajo in kdaj ne. Odvisno je od zavoda, od tematike, ni pa neke enotne ureditve.

Po drugi strani imamo z predpisom, to je z uredbo, urejeno vrednotenje dela članov sveta zavoda, po domače sejnine. Kljub temu ta ureditev ni enotna, ker so nekateri zavodi, zlasti s področja šolstva, iz uredbe izvzeti. Nismo dobili ustreznega pojasnila, zakaj je temu tako. Poleg tega smo ugotavljali, da je Vlada prejemala zelo različne predloge različnih ministrstev, kako bi bilo to področje potrebno urediti, pa se kljub temu nekako ni zaznala, da bi to lahko bil problem, ki tudi morda vpliva na to, ali člani sveta prihajajo na seje in pa ali tja prihajajo zgolj sedet ali so dejavni, tako da se tega problema ni lotila.

Računsko sodišče je vsem »revidirancem« podalo priporočila za izboljšanje poslovanja na omenjenih področjih, Vladi in Ministrstvu za delo pa je naložilo tudi izvedbo popravljalnih ukrepov. Zdaj zaradi narave problematike, ki je kompleksna, ki jo zagotovo ni mogoče uredit čez noč, je bila večina ukrepov usmerjena v pripravo načrtov konkretnih aktivnosti z odgovornimi osebami, z roki, za njihovo izvedbo. Vlada je te načrte tudi pripravila. Morda opozorim, da se večina rokov izteče konec letošnjega leta, tako da bi takrat se morale začet stvari odvijat oziroma biti vsaj v osnovi urejene in pripravljene. Enega od ukrepov, to je ukrep glede sodelovanja s predstavniki ustanovitelja v svetih zavodov in spremljanje njihovega delovanja smo ocenili kot delno zadovoljivega, od Ministrstva za delo pa smo zahtevali, naj vzpostavi sistem, ki bo zagotovil, da se bo dosledno upoštevalo določbe akta o ustanovitvi glede pravočasnosti predlaganja novih članov sveta zavoda, ker smo tukaj ugotovili problem v tem smislu, da so bili sveti zavodov nesklepčni, ker niso bili pravočasno imenovani njihovi člani, starim je mandat potekel in svet zavoda ni mogel odločat, vendar, nam je ministrstvo poročalo zgolj o načrtovanih aktivnostih na tem področju, zaradi tega smo ta njihov ukrep ocenili kot nezadovoljiv.

Toliko zaenkrat, če ima kdo kakšno vprašanje, pa seveda…