Govor

Natalija Nedeljko

Jaz se vam lepo zahvaljujem za današnje povabilo.

Sicer, moram priznat, jaz zdajle poslušam veliko o naših hišnih živalih, jaz sem pa danes tu z drugačnim namenom, da vas spomnim, da imamo tudi ostale živali in to so rejne živali, ko ste jih danes mogoče samo malenkostno omenili. Zdajj, da malo na hitro spoznate… Društvo za zaščito konj je največje in edino slovensko društvo, ki se ukvarja z osveščanjem ljudi, ter reševanjem mučenih, trpinčenih in zlorabljenih konj. Sestavljata ga dve enoti, matična v RC Petra v Orlovi vasi pri Polzeli in še podružnica Center za konje s posebnimi potrebami Alisa, v Cerkljah na Gorenjskem. Obe enoti imata najeti posestvi, na katerih imata nastanjene rešene živali, ki se jim nudi najboljša in tudi nadstandardna oskrba, ki je potrebna za rehabilitacijo. Društvo sodeluje z najboljšimi veterinarji in ostalimi vrhunskimi strokovnjaki vzreje, vzreje in socializacije živali v Sloveniji. Je včlanjeno v prostovoljsko organizacijo in ima pridobljene vse znake dobre prostovoljske organizacije. Sodelujemo z vsemi vašimi ministrstvi, če ravno nas ne poznate. Pri nas se opravljajo razna družbeno koristna dela, dela s splošno korist za otroke prestopnike, opravljajo se prakse, prakse opravljajo študenti, dijaki, diplomanti, pišejo se diplomske naloge, so različna izobraževanja in tako naprej, v glavnem.

Društvo za zaščito konj se je moralo namesto 2 leti, dokazovati 8 let, da je sploh pridobilo status društva v javnem interesu, statusa zavetišča pa nimamo. Kadarkoli sem spraševala, zakaj ne, je bil odgovor, da nam ga ne morejo podeliti, ker za takšna zavetišča v Sloveniji zakon še ne obstaja. Danes sem med vas povabljena s posebnim namenom, da vam predstavim problematiko in težave rejnih živali, da vam pokažem potem tudi za tiste rejne živali, ki danes nimajo možnosti in bi bile ob odvzemu na stanje na varno okolje(?), kjer bi lahko v miru okrevale, povrgle svoje mladiče in jih ob odvzemu ne bi bilo potrebno uspavati ali jih poslati tudi breje v klavnico.

Že od samega začetka sodelujemo tudi s kmetijskim ministrstvom, in sicer z Uradom za varno hrano. Jaz priznam, da je delo uradnega veterinarja, inšpektorja, ni lahko, je posebej, še posebej, ko izčrpa vse možnosti in mu ne preostane drugega, kot da žival avtanizira ali celo brejo pošlje v zakol. Rejne živali - pa ne mislite, da se to ne dogaja, to se dogaja – rejne živali so namreč še vedno, kljub temu, da so čuteča bitja, štejejo kot lastnina, kot premoženje lastnika. Takšna žival se torej lahko proda za pokritje stroškov postopka. Kar ostane, se nakaže lastnikom mučiteljev(?). To je edinstven primer v svetu, ko je fajn, če ne more svojih shiranih, pa zanemarjenih, trpinčenih živali prodati, ti jih proda inšpekcija, ti pa po končanju postopka kljub temu nekaj zaslužiš.

Uradni veterinarji, inšpektorji, prosijo in pritiskajo na nas, da bi uredili zavetišče tudi za ostale rejne živali, kot so govedo, drobnica, perjat in kunci. Žal smo v društvu prostorsko in finančno omejeni in se dejansko na obstoječih lokacijah ne moremo več širiti. V državni lasti po celi Sloveniji pa je ogromno neizkoriščenega zemljišča, ponekod tudi / nerazumljivo/, ki bi se lahko uredili v eno veliko ali več manjših zavetišč za rejne živali. S tem pridobimo vsi. Uradni veterinarji, inšpektorji, bi lažje vzredili odvzem, ker bi imeli možnost, da te živali nastanijo, živali bi imele možnost v miru okrevat in poleči(?) svoj naraščaj. Državnega zemljišča ne bi bilo treba več oddajati v najem za minimalne zneske, ne bi bilo več zaraščenih zemljišč in propadanja stavb, pridobili bi ogromno novih delovnih mest, omogočili izobraževanje in prakso dijakom, študentom, diplomantom. Tu bi se lahko izvršilo izobraževanje za oskrbnike živali, hlevarje, pisale bi se diplomske naloge, učili bi se terenskega dela, razvijali nove tehnike in znanja, pokazali ljudem dobro prakso v živinoreji, tudi zanje uredili izobraževanje in s tem posledično zmanjšali slabo ravnanje z živalmi in slabo gospodarjenje na kmetijah.: Vzgajali bi lahko mlade, nove generacije, bolj čutečih ljudi, zavetišče in živali bi bile v lasti in pa zaščito države, ki z njimi tudi razpolaga, vodila bi ga pa lahko tudi univerza ali pa recimo območni uradi uprave za varno hrano. V tem trenutku pa predlagam, da ob spremembi zakona o zaščiti živali, ki ga imate pred sabo in se v večini nanaša zgolj na hišne živali, dodate tudi zaščito rejnih živali in pogoje za zavetišče za rejne živali. Mogoče bo trajala kakšna seja več, boste pa končno vsaj malo dodelai tisto prazno polje, ki je trenutno rak rana naše države. Skozi našo državo tečejo tranzitne poti živega transporta živali. Doslej smo imeli srečo, da se ni zgodila kakšna večja prometna nezgoda, kam bi te živali začasno namestili do naslednjega prevoza, se verjetno sploh niste vprašali. Trenutno nikamor, ker jih nimamo in ker ne moremo, ker nismo pripravljeni na kaj takšnega, ker o tem sploh ne razmišljamo. V društvu smo postavili temelje in pogoje in izhodišča za takšno zavetišče, za takšen zakon. Zakaj torej ni razumevanja, da bi se tudi za rejne živali postavilo in ustanovilo zavetišče v okviru države. Mogoče se vam zdi to velik projekt, ampak društvo je dejansko nevladna organizacija, ki se financira izključno s prostovoljnimi prispevki in donacijami in je živi dokaz, da se to da. Mi smo v devetih letih zgradili zavetišče za konje, imamo zdaj tudi nastanjene še ostale rejne živali, razen pujsov, ampak morate vedeti, da nam je lani veter 80 % zavetišča podrl, pa smo ga na novo postavili. Ni izgovora, da se to v okviru države sploh ne bi dalo narediti. Je pa res, da kljub prošnjam vseh, ki se ukvarjajo z zaščito rejnih živali, društvo / nerazumljivo/ zavetišča ni sposobno postaviti in voditi. Že zdaj delamo preko svojih zmogljivosti, saj nimamo redno zaposlenega kadra niti za fizično delo niti za administrativna dela, ampak se vsa dela opravljajo predvsem prostovoljno. Prostovoljcev praktično ni. Prav tako nimamo finančnih zmogljivosti, saj delujemo izključno s prostovoljnimi prispevki, z donacijami in smo odvisni od dobre volje ljudi in podjetij. Če tega ni, od svojih osebnih prihodkov. Vodenje društva praktično stoji dejansko na dveh ženskah, ki obvladujeva celotno situacijo društva, ki pa sva vsak dan starejši in počasi tudi najine sposobnosti se zmanjšujejo. Vsekakor je dolžnost države, da uredi tudi to, ne samo sivo, ampak črno področje Zakona o zaščiti živali, ne samo hišnih, tudi rejnih. Vse živali so čuteča bitja in imajo pravico, da jih tako tudi obravnavamo. Za njihovo zaščito pa je odgovorna država, zato se mora tako tudi obnašati in zanjo tudi dolžna poskrbeti.

Ob koncu bi dodala samo še, da preden se lotite sprememb Zakona o zaščiti živali in obravnave zavetišč za rejne živali, da v pravilniku o zaščiti rejnih živali dodate tudi kopitarje, ki so vam iz pravilnika nekako odgalopirali, sploh jih nimate v pravilniku notri. Vsekakor pa vas vse tukaj, ki ste, res vas vse vabim, da nas obiščete, na terenu spoznate delo. Jaz sem zelo ponosna na njega. Po vseh borbah, po vseh kamnih spotike, metanju polen pod noge, zmerjanju, pljuvanju čez nas, po vseh lažeh in lažnih obtožbah smo si v slovenskem prostoru s svojim delom, strokovnostjo in znanjem ustvarili ugled. V veliki meri sem zanj hvaležna dr. Igorju Vojkicu iz območnega urada uprave varne hrane iz Maribora, ki mi je ob ustanovitvi društva naklonil čast in mi pomagal z nasveti. Tudi zaradi njega je društvo danes to kar je.

Moram reči, da sem res zelo žalostna, ker se vedno obravnavajo samo hišne živali, rejne živali pa nimajo glasa in pravice v tej naši državi in to je daleč od tistega kar smo si želeli, zato sem jaz danes tukaj, sem njihov glas. Vam bom rekla tako, živali niso naše bratje in sestre, še najmanj so naši podložniki, so samo narod, ki je ujet v tem trenutku in v tem času in je prav, da tudi za njih poskrbimo.

Jaz sem sicer želela vam predstaviti še tole, imam na ključku sicer, en film, da bi si lahko pogledali kako te živali trpijo, pa bom to pustila kar našemu ministru. Tukaj sem vam pripravila še par razglednic, si jih lahko vzamete, pogledate, lahko jih nesete domov, pa začnite malo razmišljati tudi o rejnih živalih. Tudi rejne živali so naše in ne samo hišni ljubljenčki, so pa lahko lepi hišni ljubljenčki.

Če ima kdo kakšno vprašanje, sem še na voljo, če ne pa…