Hvala za besedo, predsedujoči.

Kapitalizem je ime družbenogospodarske ureditve, kot jo imamo pri nas, najsi nam je to všeč ali ne. Po zaslugi delavskih bojev v preteklosti je slovenska različica še razmeroma socialna, ampak vsem različicam je skupno, da proizvodnjo dobrin in storitev vodi profitni motiv. Stvari, ki se v družbi delajo, se ne delajo zato, da bi se zadovoljile potrebe skupnosti ali potrebe posameznika, ampak zato, da se čim bolje, čim dražje prodajo in da lastniki kapitala ter njihovi nameščenci, se pravi menedžment, na ta račun lahko zaslužijo. To je strukturna značilnost kapitalizma, vsled katere se dogajajo pritiski na delavske plače, dogajajo se šikaniranja, mobing, ker poskuša kapital na vsak način povečati svojo rentabilnost, povišati svoje dobičke, ne glede na to, kakšno ceno v človeških življenjih delavskega razreda to pušča za sabo. Prav zato so se že v zametkih kapitalizma 200 let nazaj prvič delavci združili in organizirali v sindikate. Sindikalno gibanje je tisto, ki nam je priborilo osemurne delavnike, ki nam je priborilo proste vikende, ki nam je priborilo pravico do pokojnine, do bolniške in tako naprej. A vse te pravice se v zadnjih desetletjih vedno bolj krhajo, so vedno bolj pod napadom, tudi pri nas v Sloveniji. Množijo se nestalne, neredne, tako imenovane prekarne zaposlitve, delavniki se podaljšujejo, plače pa stagnirajo.

Eden izmed razlogov, zakaj je lahko menedžment oziroma kapital pridobil praktično neomejeno moč nad tem, kako delajo podjetja, in nad življenji delavcev, ki so zaposleni v teh podjetjih, je tudi to, da delavski predstavniki, bodisi v svetih delavcev bodisi na čelu sindikatov v podjetjih, niso ustrezno zaščiteni. Posledično tiste posameznike, ki opozarjajo na nepravilnosti v podjetjih, ki opozarjajo na to, da se kršijo delavske pravice, oziroma si zgolj prizadevajo za to, da bo njihovim sodrugom v tovarni ali na drugem delovnem mestu bolje, da bodo lahko dobili pravičnejše plačilo, so se ti delavski aktivisti znašli na udaru. Mobing, šikaniranje, to sem že omenil kot stalnico, ampak zdaj so ga deležni vedno bolj in bolj, iz preprostega razloga, ker se kapitalu splača utišati tiste najglasnejše delavske predstavnike, zato da že v kali, če le gre, zatre sindikalno gibanje v določenem obratu; koliko je to zakonito, koliko je nezakonito, je stvar debate. Orodje, ki se ga v tem discipliniranju poslužujejo, pa je odpoved pogodbe o zaposlitvi. Delavec je odvisen od svoje plače. Po definiciji nima ničesar drugega kot zgolj svoje lastne delovne zmožnosti, ki jo lastniku kapitala daje v najem. Od svoje plače, od svoje mezde je odvisen za vsakdanji kruh, pokrivanje najemnine in tako naprej. In seveda je orodje odpuščanja nekega delavskega predstavnika zelo učinkovito pri tem, da se prestraši vse zaposlene in se na ta način omogoča njihovo sindikalno organiziranje oziroma organiziranje za demokracijo v podjetju. Kako to pri nas poteka. Ključna vstopna točka je dejstvo, da je pri nas delodajalec postavljen v vlogo tožnika in sodnika hkrati. Delodajalec je tisti, ki se bo odločil, da je nek delavski predstavnik, sindikalist, kršil svojo pogodbo o zaposlitvi in da ga je lahko na tej osnovi krivdno odpustiti. In seveda tak delavski predstavnik, sindikalist, bo zaposlitev izgubil, svojo pravico pa bo šele naknadno lahko iskal in pogosto tudi našel na sodišču. A sodni postopki so dolgi, vlečejo se leto, dve. Kaj bo storil tak delavec, delavski predstavnik, brez vmesnega dohodka, ki je izgubil zaposlitev? Lahko se bo naslonil na družino, na prijatelje, na tovariše, ampak cilj delodajalca, tudi v slučajih, kjer bo izgubil tožbo in bo moral nazaj zaposliti nekega delavca, je dosežen – zaposleni v tem konkretnem delovnem okolju so prestrašeni, so disciplinirani. Celo, kot rečeno, ko izgubi tožbo in ko je sodno dokazano, da je nezakonito odpustil nekega delavskega predstavnika, se delodajalcu to kratkomalo splača. Naredijo računico, potegnejo bilanco in ugotovijo, da je preprosteje vreči človeka na cesto in tvegati izgubljeno tožbo čez leto ali dve, kot upoštevati njegove pravice in varovanje njegovega statusa kot delavskega predstavnika. Nimamo samo enega osamljenega primera, v zadnjih letih se je nabrala kar kopica tovrstnih primerov:

Javno komunalno podjetje Prodnik, po opozarjanju na nepravilnosti predsednik in podpredsednik sindikata ostaneta brez zaposlitve zaradi domnevnih krivdnih razlogov. Pod skupno protestno izjavo se podpiše 17 organizacij in sindikatov. Delovno sodišče je zavrnilo predlog začasne odredbe o zadržanju učinkovanja odpovedi. Tedanja bivša zaposlena sta pristala na poravnavo.

Infrastruktura Bled, d.o.o., izredna odpoved predsednici Sveta delavcev, ki je opozarjala na nepravilnosti pri poslovanju. Delovno sodišče je zavrnilo predlog začasne odredbe o zadržanju učinkovanja odpovedi, nakar je brezposelna delavka seveda pristala na poravnavo, bila je v to prisiljena.

Arriva Dolenjska in Primorska, d.o.o., odpoved delovnega razmerja glavnemu sindikalistu tik pred začetkom stavke – zakaj? –, zato ker je javno opozarjal na šikaniranje delavcev v podjetju, na izkoriščanje delavcev in na mahinacije s tehnično opremo, ki se jih je posluževalo podjetje. Višje delovno in socialno sodišče je odločilo, da je družba Arriva Dolenjska in Primorska, d.o.o., vozniku avtobusa in sindikalistu nezakonito odpovedala delovno razmerje. Sodba je pravnomočna, oseba se je že vrnila na delovno mesto, ampak, kot sem uvodoma izpostavil, škoda je bila že storjena.

Bosch Rexroth, d.o.o., opozorilo predsedniku Sveta delavcev pred redno odpovedjo, ki je pod pritiski rezultiralo v »sporazumno«, v narekovajih, odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Steklarna Rogaška, d.o.o., opozorilo pred redno odpovedjo predsedniku Sveta delavcev, ki je bilo kasneje rešeno z mediacijo.

Zavarovalnica Triglav, d.d., izredna odpoved predsedniku sindikata, ki je opozarjal na nepravilnosti poslovanja.

Adria Airways, d.o.o., izredna odpoved članu Sveta delavcev in predstavniku delavcev v upravnem odboru zaradi aktivnega prizadevanja za delavski odkup podjetja.

Helios, d.o.o., izredna odpoved predsednici Sveta delavcev in podpredsednici sindikata, ki je opozarjala na namere novega avstrijskega vodstva.

Teš, d.o.o., izredna odpoved članu Sveta delavcev in predsedniku sindikata, ki je vlado in… /?/ opozarjal na slabo vodenje podjetja.

Lama – to je danes Titus -, Dekani, d.o.o., odpoved pogodbe o zaposlitvi sindikalnemu zaupniku in predsedniku Sveta delavcev, ki se je po dveh letih in pol na sodišču izkazala za nezakonito, sindikalni zaupnik pa je prejel odškodnino in pravico do vrnitve na delovno mesto.

To je zgolj deset primerov pritiskov na predstavnike zaposlenih v delavskih svetih in v njihovih sindikatih, ki so se lahko odvili ravno zato, ker ima delodajalec v rokah instrument, da jih nažene iz podjetja, da jim vzame zaposlitev, tudi nezakonito, ker to preprosto lahko stori. Ker se bo odločil, najsi je to res ali ne, da so kršili pogodbo o zaposlitvi, da so kršili svoje delovne obveznosti, in jih postavil pred vrata podjetja. Potem naj se pa sami znajdejo, kot vedo in znajo, v sodnih mlinih in v sodnih postopkih.

V Levici predlagamo, da se situacijo naslovi in da se delavskim predstavnikom omogoča posebno varstvo, kot bi ga po naši zakonodaji že sicer morali uživati, a ga, žal, ne, ker se določbe v praksi zelo težko sprovajajo. Zelo konkretno predlagamo naslednje: če je delavskemu predstavniku vročena odpoved pogodbe o zaposlitvi, pa se ta nanjo pritoži, Delovno in socialno sodišče izvršbo te odpovedi zadrži, dokler ni na sodišču krivda delavca, češ da je zares kršil delovno razmerje, kot to zatrjuje delodajalec, dokazana. Naj se najprej takemu človeku dokaže, da je res kršil svoje delovne obveznosti, pa naj se ga potem postavi na cesto, če se izkaže, da te navedbe delodajalca držijo. Trenutno je situacija obratna – delodajalci zgolj trdijo, da so delavci, delavski predstavniki kršili svoje delovne obveznosti, v resnici pa je to zgolj vzvod, orodje, da se jih utiša, da se jih disciplinira, da se jih spravi iz podjetja in na ta način zamori celoten delavski kolektiv, saj jih udari po glavi in po nosu, da ja ne bodo še naprej opozarjali na krivice, ki se dogajajo njim, ali malverzacije, ki se dogajajo v poslovodenju podjetja. Taka ureditev, kot jo predlagamo, ne bi bila nikakršen unikum. Podobno, recimo, poznajo v Avstriji in Belgiji, sploh v Avstriji lahko najdemo nek vzor, na katerega se slovenski politični razred tako zelo rad sklicuje. V Avstriji, recimo, se delavske predstavnike oziroma člane sveta delavcev lahko odpusti samo s soglasjem delovnega sodišča, sodišče pa odpoved pogodbe o zaposlitvi odobri samo v zelo natančno določenih okoliščinah, se pravi, za odpuščanje delavskih predstavnikov je potrebno soglasje delovnega sodišča. Tudi v Nemčiji, tudi v Nemčiji je potrebno soglasje delovnega sodišča. Še tretji primer bi lahko našli v Belgiji. Če delodajalec predstavnika delavcev obtoži krivdnega ravnanja, mora o tem obvestiti posameznika, sindikat ali svet delavcev, ki ga je imenoval, in delovno sodišče, ter pojasniti, zakaj nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče. Delodajalec in delavec se nato zglasita na delovnem sodišču, kjer se poskuša doseči dogovor oziroma soglasno razrešitev spora. Če to ni mogoče, sodišče odloči, ali je odpoved pogodbe o zaposlitvi upravičena. V Belgiji torej v primeru predstavnikov delavcev ravno delovno sodišče odloči, ali je odpoved pogodbe delavskemu predstavniku utemeljena. Točno to predlagamo v Levici z današnjo zakonsko intervencijo. Zaščitimo delavske predstavnike. Vemo, da to zaščito nujno potrebujemo, da jih ne bodo še naprej delodajalci preganjali in nezakonito postavljali na cesto, zgolj zato, ker se zavzemajo za pravice svojega delovnega kolektiva, za transparentno in korektno vodenje podjetja oziroma zgolj izvajajo svoje zakonske, tudi ustavne pravice in dolžnosti.