Se opravičujem, nismo razumeli, da se moramo prav posebej prijaviti.

Ne bi se preveč ponavljala, glede na to, da je bilo že veliko povedanega, pa vendar bi par stvari vseeno opozorila. Zelo pogosto se v zvezi s podnebnimi spremembami govori o tveganjih, ki so povezana s fizičnimi spremembami. Seveda, poplave, suše, neurja, to so stvari, ki so pomembne, ampak za državo, ki predseduje tudi v končni fazi Evropski uniji ta hip, se mi zdi, da zelo slabo poznamo, kakšna politična tveganja pravzaprav podnebne spremembe predstavljajo, kakšne nestabilnosti bodo prinesle, ker ne gre samo za razogljičenje, gre tudi za globoke stvari, ki se že dogajajo. Nenazadnje, vojne za vodo so tudi osnova krizam, zlasti na Bližnjem vzhodu. Ekonomska tveganja, opozorila bi, da nam manjka analiz, kako bodo podnebne spremembe vplivale na sosednje države. Danes je bilo že omenjeno, da uvažamo hrano iz Madžarske, iz naših sosednjih držav, kako pravzaprav lahko podnebne spremembe spremenijo ceno hrane, uvozne, izvozne. Mislim, da tu ekonomisti še nimajo dobro stvari opredeljenih. Socialna tveganja, o tem tudi ne govorimo radi, ampak podnebne spremembe sprožajo migracije; to je jasno že danes in jih bodo še bolj v prihodnje. In, seveda, ko imamo kaos na mejah, ko imamo kaos v domovini ali pa še kje drugje, se zelo hitro pridruži temi tudi lahko civilna nepokorščina. Tako podnebne spremembe jaz vidim tudi kot zelo pomemben dejavnik tveganja nacionalne varnosti države. In od Ministrstva za obrambo bi človek pričakoval, da bo pri tem aktivno sodelovalo. Bila so leta nazaj, ko so opravili raziskovalne naloge na to temo, ampak mislim, da kakšnih posebnih akcijskih načrtov, kako to obvladovati v prihodnje, ni. In pa seveda zakonske zadeve. Tu bodo imeli pravne službe in pravniki ogromno dela, kako to spraviti v neke zakone, ki bodo mogoče malce nad parlament šli, bolj široko. In vse to skupaj ima pravzaprav en sam skupni imenovalec – če tega ne bomo obvladali, lahko računamo s povečevanjem revščine, pa seveda neenakosti, pa naj gre to znotraj države, znotraj Evropske unije ali pa svetovno. Kar pa spet pomeni, seveda, nič dobrega. Tako skušajmo na podnebne spremembe bolj široko gledati, ne samo skozi NEPN ali pa skozi, recimo, da bomo imeli manj mesa na mizi, čeprav bi bilo to tudi koristno.

Poglejte, za kaj gre. Prosim, dajte si tole pogledati. Saj kolega iz SAB je pokazal na začetku, kako se lahko razvije. Tule imate zelo preprost diagram, kaj je najverjetneje, da se bo zgodilo. To ni najslabši scenarij, ni najboljši, je pa realen. Na levi strani imate zimo, zgoraj temperatura, spodaj dež. Na desni strani imamo poletje. In če pogledamo poletje, ki je čas kmetijstva, ki je čas turizma, ki je čas rasti gozdov, vidimo, v čem je ta naša panika – da se Sredozemlje ogreje (v tistem rdečem območju) tudi do 4, 5 stopinj, Slovenija, recimo, 3,5, in da vode do praktično sredine Nemčije, če tamle potegnemo, ali pa celo višje je bistveno manj, za polovičko. Seveda, zima je bolj optimistična, pozimi bomo imeli lahko celo vode več. Ampak ta hip se vprašajmo, ali znamo to zimsko vodo zadržati. Koliko imamo v Sloveniji zadrževalnikov, ki bi to vodo, ki bo pozimi padla, shranili za poletje. Hudičevo malo, imamo Vogršček, pa še ta ni ta hip… Pri čemer tudi vidim tule problem hidroenergije, o kateri je bilo danes že govora – če vode ni, tudi hidroenergija ne more delati čudežev, kajne. In vsako sušno poletje v Sloveniji naše hidroelektrarne proizvedejo tudi do 20 % manj električne energije, kar seveda bo problem. Ampak tisto, zakaj želim, da tole pogledate, je ne Slovenije, glejte naše sosede. Mi nismo otok, mi smo odvisni od Hrvatov, mi smo odvisni od Balkana. Mi smo odvisni tudi, nenazadnje politično gledano, kaj se dogaja v severnoafriških deželah, tam so migranti, ki prihajajo. In njim bo še slabše kot nam. To se pravi, ne računati na španske kumarice, pa ne računati, ne vem, da bodo mogoče Ukrajina in podobne žitorodne dežele delovale in funkcionirale tako kot prej. Španija ima že vodni bankrot, recimo. Tako je tu voda nekaj, kar dejansko prihaja v ospredje.

Tudi tole si, prosim, poglejte, zakaj je Slovenija tako lepa, kot je danes. Tole je slika, ki so jo naredili gozdarji, ampak je čisto vseeno, ker bi jo lahko tudi turistični delavci naredili. Danes vidimo Slovenijo iz 16 barv, različni ekosistemi, različni gozdovi, različne šege, različni ljudje, različna arhitektura, turistom na vsakem kilometru drugačna. Če se uresničijo scenariji, imamo Slovenijo, ki je spodaj. Se pravi, Slovenija, ki je rumena, saj človek nima nič proti črnemu gabru pa rdečemu hrastu, ampak to je popolnoma druga Slovenija. Ne gre za gozd, čeprav je gozd nekaj zelo pomembnega in tudi strategija blaženja, biomase, biogoriv, gospodarskega razvoja, lesne verige. Tudi predpostavljajo, da bodo naši gozdovi taki, kot so bili, pa ne bodo oziroma že niso. Samo pojdite Gorenjsko pogledat, kaj je pri nas naredil podlubnik, kajne, smreke praktično ni. Tako so to drastični premiki, ki jih ne bomo mogli obvladati samo z nekimi ukrepi v enem sektorju.

Da ne omenjam gospodarstva. Ali imamo analize za naše trge, kako bodo podnebne spremembe vplivale, na logistiko. Mi stalno vozimo stvari, verige, proizvodne procese, zaposlene nenazadnje, ljudje pri 40 stopinjah ne morejo delati. Mi smo imeli projekt, ko smo dejansko šli prvič v hale z univerze gledat, kako je delati pri 35 stopinjah na stroju za brizganje plastike – nemogoče! Nemogoče, in produktivnost pade. Te stvari se posebej še dogajajo v nerazvitem svetu. Če ima kdo neke poslovne prostore danes na Kitajskem, v Aziji, in mu poceni delajo, ti ljudje ne bodo mogli delati. Da ne omenjam seveda tudi posesti. Seveda, to so grožnje, ampak po drugi strani je za gospodarstvo to tudi priložnost. Če ve gospodarstvo, kaj bo na trgu manjkalo, kaj bo treba, kaj se bo prodajalo zaradi vsega tega, bi lahko na to s pametnim načrtovanjem tudi prej vplivali, danes. Slovenija bi bila že zdavnaj lahko izvoznik pitne vode. Mi imamo krasno pitno vodo, ki teče v karavanški tunel, recimo, pa so še problemi v tunelu z njo, namreč, da bi jo po železniški progi za drage denarje nekoč bili pripravljeni izvažati; malo se šalim, ampak je tudi zrno resnice v tem.

Migracij ne moremo povezovati s podnebnimi spremembami. Številka en migrant vsako sekundo je zgovorna, ampak to so še te nižje vrednosti intervala. 80 milijonov podnebnih beguncev 2030, polovička jih bo šla proti Evropi, pol pa jih bodo imele Združene države, z njimi opravka. Da o 150 do 300 milijonih ne govorim. Zakaj je to pomembno – zato, ker vsi vemo, da nam je en milijon migrantov evropsko politiko obrnil na glavo. In hvala bogu, da Turčija tiste 4 milijone, seveda z velikimi finančnimi bremeni, zadržuje. Kaj je to 40 milijonov, ne vem, ampak sigurno nismo sposobni v Evropi tega sprejeti ali pa obvladati. Ampak ti ljudje bodo nekam šli. In so podnebni begunci, verjemite mi, tudi sirska kriza se je začela s sušo. Oboje naenkrat je treba gledati, absolutno.

O blaženju niti ne bi toliko govorila, čeprav bi morala in bi lahko, ampak predvsem pozivam politiko, naj poišče tiste ukrepe, ki dve muhi na en mah rešijo. Se pravi, sinergije med blaženjem in prilagajanjem naj gredo vse v povezavi z vodo, z energetsko učinkovitostjo, s prenovo mest. Prioriteta je nujna, ne moremo vsega rešiti takoj, ampak sigurno se da najti stvari, ki so. Recimo, tipičen primer dobre prakse je ekosklad, toplotna sanacija naših stavb, kjer po eni strani porabimo pozimi manj, poleti nam pa ni treba klime vklapljati, ker imamo ohlajeno stanovanje, ki je izolirano. Skratka, dvakratna zmagovalna kombinacija. In ekosklad je za moj okus tudi edina resna praksa, s katero se Slovenija lahko pohvali pri zmanjševanju emisij.

V gospodinjstvih, vsi ste govorili o kmetijstvu, o sektorju, ne vem, energetike, ampak gospodinjstvo, ljudje moji, je tisto, ki je deležnik. In gospodinjstvo seveda se odloča o nakupu avtomobila, o bivališču, o nakupu klimatske naprave. In nenazadnje, gospodinjstvo se odloča, ali bo elektriko vzelo pri Tešu ali jo bo vzelo pri nekemu ponudniku, ki je brezogljičen. In brez vzgoje gospodinjstva kot takega tudi ne bomo prišli daleč, tako je to po mojem glavni deležnik.

Mogoče še – pa bom zaključila kar tule –, o razogljičenju veliko govorimo. Malce pogrešam tudi širšo razpravo o ponorih. Razogljičenje oziroma podnebno nevtralnost je lahko doseči tudi z odstranjevanjem CO2. Tu bodo nove tehnologije, ki jih moramo spremljati. Tudi kakšna raziskava ne bi bila slaba, ker zdaj imamo vse samo na papirju. Tudi kako je, recimo, Teš CCS-ready – to je bila laž. Roko na srce, nič kaj dosti ni bilo narejenega v tem delu. In če to, recimo, pri Termoelektrarni Šoštanj naredimo, bo njena učinkovitost padla takoj nazaj na Teš3. Tako so to resne stvari, o katerih se tudi moramo pogovarjati. Pa seveda o izvajanju Pariškega sporazuma.

Nehala bom pa tule s temle diagramom. Namreč, nihče ni nič dosti omenil civilne družbe. A veste, ni problem nevladna organizacija – mi nimamo javnega dialoga s celotno družbo o podnebnih spremembah, pri nas se o tem ne govori. Seveda, nevladne organizacije pogosto gredo v kakšen ekstrem. Saj jim ne moremo zameriti, ker so pravzaprav edini, ki ta diskurz v tem prostoru sploh imajo. In, seveda, zakaj so mladi tako besni. Če ste se to kdaj vprašali, zakaj so, zakaj Greta, zakaj pravzaprav ta srd, je to na temle diagramu, ki ga kot zadnjega, prosim, poglejte. Skratka, politika je leta 2015 podpisala, da se bo obnašala tako, kot kaže rumena črta, da bomo omejili dvestopinjsko segrevanje. Tudi Slovenija je to podpisala. Ampak ta podpis je pomenil, da bi do leta 2020, sploh pa zdajle 2021 morali biti že neki rezultati, ki jih pa ni. Ker svetovna politika, države, ko seštejemo napore, gredo po modri poti. In ta prepad med modro in rumeno je tisto, kar mladi razumejo, saj niso neumni. To je resnično, bi rekla, nekaj, na kar mednarodna politika ne more biti ponosna. Pa seveda še piskrček na koncu - kaj pravi znanost. Znanost seveda pravi, da tudi dve stopinji nista varni. To se pravi, če se trudimo, če bomo imeli nove ukrepe, če bomo karkoli naredili, dajmo se potruditi nekoliko bolj, ker razlika med 1,5 in 2 stopinji segrevanja je bistveno manjša škoda, bistveno večja pravzaprav možnost, da nimamo nekih velikih težav Če sklenem. Ja, absolutno, ne rečem, da Vlada ne dela, ampak strateških odločitev, javne debate, izobraževanja, tega pa nimamo. Konec koncev – samo s tem naj končam –, tudi Jožef Stefan je pet energijskih scenarijev, kako se razogljičiti. Ampak Vlada je popadla samo tistega z jedrsko energijo. Ni bilo sploh razprave, kaj bi radi. In to je, se mi zdi, tako pomembno, posebej za mlado generacijo. Mi tu odločamo, ki itak tega ne bomo doživeli, oziroma vi tukaj, vsi ste skoraj čez petdeset, kajne. Ampak mladi pa bodo. Tisti, ki je danes šel prvič v šolo, je tisti, ki bo do konca 21. stoletja živel, z vsem tem, kar mu pripravljamo. Nočem nič tu na neka čustva igrati, ampak dejansko, neko medgeneracijsko solidarnost mora družba pokazati. Konec koncev, tudi otroci, glejte, dve leti skoraj so bili že doma, niso mogli v šolo – zato, ker smo ščitili – koga? – starejše. A mi pa ne bi za njih naredili neke žrtve, od katere mi seveda ta hip ne bomo nič imeli. In tu naj politika enkrat preseže svoj štiriletni mandat. Pač, na naslednjih volitvah ne boste od tega nekaj imeli, je pa tisto, za kar ste. In naloga politike je dejansko poviševati kakovost življenja ljudi.

Hvala.