Hvala lepa spoštovana gospa predsednica. Spoštovani poslanke in poslanci, gospod državni sekretar! Lepo pozdravljeni tudi v mojem imenu in hvala lepa, da ste nas povabili kot zainteresirano delovno telo, da vam predstavimo 26. redno poročilo Varuha človekovih pravic Republike Slovenije.

Leto 2020 na katero se nanaša poročilo, je popolnoma nepričakovano, grobo in brez usmiljenja zaznamovala epidemija koronavirusne bolezni. Skoraj vse leto smo se srečevali z ukrepi za zaščito življenja in zdravja, ki se močno posegli v naša življenja, naše pravice in svoboščine ter jih močno omejili. Gre za izredno situacijo s kakršno se v samostojni Sloveniji še nismo srečali, ta pa ima za posledico tudi največji poseg v človekove pravice s katerim se srečujemo po osamosvojitvi. Do zdaj se nam nikoli ni bilo zares treba ukvarjati z vprašanjem kaj pomeni, da so lahko človekove pravice omeje zaradi ogrožanja javnega zdravja. Večina človekovih pravic ni absolutnih, kar jasno izhaja tudi iz slovenske Ustave kot tudi iz evropske konvencije o človekovih pravicah in drugih mednarodnih dokumentov. Potrebno je zavedanje, da se moje pravice končajo tam kjer se začnejo pravice drugega, da torej koncept imeti neko pravico ne pomeni brezpogojnega uveljavljanja, brez solidarnosti do druge, še posebej ranljivih skupin prebivalstva. Varuh sem bil v tem zahtevnem in občutljivem letu, osebno v rednih stikih z nosilci različnih vej oblasti in jih opozarjal na pomen spoštovanja mednarodnih in ustavnih standardov človekovih pravic tudi v času epidemije. Seveda se zavedamo, da številne pravice in svoboščine niso absolutne, vendar pa smo opozarjali, da jih je mogoče omejevati le, če je postopek po katerem so omenjene, zakonit in če so omejitve vsebinsko sorazmerne, nediskriminatorne, nujne, časovno omejene ter utemeljene na stroki. V letu 2020 sem tako samo na Vlado Republike Slovenije oziroma na njenega predsednika naslovil kar 43 različnih dopisov, pošiljali smo poizvedbe, mnenja, kritike, predloge, pozive in priporočila, veliko več različnih dopisov pa smo pošiljali na razna ministrstva, ki so se vsi nanašali na ukrepe povezane s COVID-19. Moram reči, žal, da sem zelo razočaran nad neodzivnostjo, celo ignoranco Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, saj smo jim samo v letu 2020 morali poslati kar 26 urgenc, v letošnjem letu recimo pa že novih 23. Nedopustno je, da smo na njihov odgovor v eni izmed zadev čakali več kot eno leto. Leto 2020 je torej najprej in v veliki meri zaznamovala epidemija, ki je vplivala na vse pore našega življenja. Lani smo na vseh področjih obravnavali kar tretjino več zadev kot v preteklih letih, obravnavane zadeve pa so se nanašale tako na ukrepe in vprašanja povezana z epidemijo COVID-19 kot na druge vidike človekovih pravic. Skupno poročilo, ki je letos zaradi navedenih dejstev obsežnejšem, smo pripravili v tiskani obliki, podrobnejša argumentacija pojasnil k priporočilom in primeri so tako kot lani predstavljali le v elektronski in zelo pregledni obliki na naši spletni strani. Kot lani smo izdali tudi publikacijo v kateri je povzetek dela in zajema tudi nabor vseh priporočil, ki naj vam bo v pomoč pri vašem delu in opomnik pri sprejemanju zakonodaje, tako da bodo naša priporočila dosledneje upoštevana. Poročilo vsebuje 128 novih priporočil, ki smo jih podali glede na obravnavane pobude in oceno stanja. Pričakujem, da bodo organi na katera so priporočila naslovljena, torej ministrstva, Vlada, občine, Državni zbor in drugi, kršitvi in pomanjkljivosti odpravljali čim aktivneje in sproti. Letos smo se osredotočili na nova poročila, priporočila, posebej in nekoliko ločeno smo izpostavljali priporočila, ki se nanašajo na stalne naloge organov in tista, ki so povezana z epidemijo.

Glede na zelo veliko število neuresničenih priporočil varuha, smo pregledali vsa pretekla priporočila in tokrat izpostavljamo le tista, ki ostajajo še vedno aktualna in za katere menimo, da bi bila njihova uresničitev nujno potrebna za dvig ravni spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin v Sloveniji. Izpostavljamo 156 najbolj aktualnih, preteklih varuhovih priporočil, ki ostajajo bodisi neuresničena bodisi delno uresničena in moram reči, da s tem res ne moremo biti zadovoljni ne mi ne vi. Veliko naporov je potrebnih, da se priporočila po več letih opozarjanja realizirajo. Eno izmed takšnih iz področja dela tega odbora je priporočilo glede izvršitve odločitve Ustavnega sodišča glede zakonske spremembe za zagotovitev enakopravnega položaja vseh izvajalcev vzgoje in izobraževanja. Priporočilo, ki smo ga dali že v letnem poročilu za 2017, je ostalo nerealizirano več let, zadovoljni pa smo, da je bila odločitev Ustavnega sodišča in naša priporočila glede nujnosti in njene uresničitve končno realizirana pred dvema mesecema. Na področju izobraževanja, znanosti, športa in mladine, so kot vsako leto prevladovale zadeve na področju šolstva, ki ga je močno zaznamovala razglašena epidemija. Naše delo je bilo v večini povezano z ukrepi, sprejetimi za obvladovanje epidemije. Obravnavali smo 74 pobud na področju šolstva, kar je za 25 % več kot v letu 2019. Z več podzakonskimi akti izvršilne veje oblasti je bilo prepovedano zbiranje v vseh izobraževalnih inštitucijah v državi. Pouk se je nadomestil s poučevanjem na daljavo. V tem času smo že od samega začetka opozarjali, da vsi učenci še zdaleč nimajo enakih možnosti za učenje. Na splošno smo tudi opažali, da lahko ukrepi, ki so predvideni za omejitev širjenja koronavirusne bolezni v večji meri prizadenejo prav socialno izključene in ranljive skupine. Opozarjali smo, da je nujno treba iskati rešitve za individualno obravnavo otrok, ki potrebujejo posebno pozornost. Strinjali smo se, da so glede na zaostrene epidemiološke razmere določeni ukrepi zagotovo potrebni, vendar smo tudi opozarjali, da morajo biti ti ukrepi tudi življenjski, da se bo dalo z njimi živeti. Zato smo Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport opozorili, da bo v vsakem načrtovanju in sprejemanju ukrepov treba temeljito pretehtati ali je tak ukrep nujen in primeren za dosego cilja ter ali je nujnost ukrepa sorazmerna s težo prizadetih posledic. Večkrat sem tudi opozarjal, da je posebno pozornost treba nameniti ranljivim skupinam med katere spadajo otroci, med njimi pa še posebej otroci s posebnimi potrebami in tisti iz socialno šibkejših družin. Opozarjali smo, da imamo v Sloveniji več sto družin, ki nimajo dostopa do interneta in računalnika, še več pa zagotovo tistih, ki nimajo tiskalnika. To kar je mnogim samoumevno, za nekatere družine ni. Tiskanje učnih vsebin doma je bil za te družine zagotovo velik problem. Lani jeseni smo prejeli več pobud tudi v zvezi z zagotavljanjem toplih obrokov za učence in dijake v času izobraževanja na daljavo. Opravili smo poizvedbi pri pristojnem ministrstvu, ki nam je pojasnilo, da se je aktivno odzvalo na problematiko zagotavljanja obrokov v času izobraževanja na daljavo in pri tem sledilo cilju enakovredne obravnave učencev in dijakov, predvsem pa tistih, ki zaradi socialno-ekonomskih okoliščin topli obrok najbolj potrebujejo. Gre za zelo realne probleme pri katerih je treba iskati praktične in otrokom ter mladostnikom čim bolj prijazne rešite. Načela spoštovanja največje koristi otroka bi moralo biti v sedanjih okoliščinah še posebej spoštovano. Konvencija o otrokovih pravicah določa, da morajo biti otrokove koristi glavno vodilo pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki, ne glede na to ali jih vodijo državne ali zasebne ustanove, za socialno varstvo, sodišča, upravni organi ali zakonodajna telesa.

Spoštovani! Poudarjamo, da je pravica do izobraževanja bistvenega pomena pri ustvarjanju ustreznih začetnih možnosti za zdrav otrokov razvoj. Položaj v katerem bi morali imeti zgolj nekateri možnost do ustrezne izobrazbe diskriminatoren in zaviralno vpliva na stanje duha v družbi. Šele, ko imajo vsi otroci ustrezen dostop do izobraževanja, še posebej pa tisti iz ranljivih skupin, so lahko izkoriščeni vsi življenjski potenciali. Na področju šolstva smo obravnavali obsežnejše vprašanje, ki se je nanašalo na uporabo računala pri pisnem predmetu iz matematike za kandidate s posebnimi potrebami. Naše stališče je, da morajo vsi kandidati, tudi kandidati s posebnimi potrebami zadostiti osnovnim zahtevam iz učnega načrta in da prilagoditve, ki so na razpolago, ne smejo biti takšne, da bi nadomestila neznanje oziroma znanje kandidatov. Pri tem pozdravljamo in podpiramo možnost, da se kandidatom s posebnimi potrebami omogočijo prilagoditve, ki jim bodo pomagale priti do rezultatov oziroma opraviti maturo.

Zelo nezadovoljni smo bili z odzivom Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, ko smo obravnavali primer s področja visokega šolstva, ki se je nanašal na pozen prejem sklepa o rezultatu izbirnega postopka za zapolnitev prostih mest na fakulteto. V primeru pobudnika in ostalih štirih kandidatov, ki so se po navedbah Univerze v Ljubljani prav tako pritožili, ker so zamudili rok za zapolnitev še prostih vpisnih mest zaradi prepozne vročitve sklepa o rezultati izbirnega postopka v drugem prijavnem roku, je pristojno ministrstvo kot bistveno dejstvo navedlo, da so bili vsi roki za vpis znani že z razpisom in rokovnikom, sicer pa da je zadnji datum, ko je skladno z Zakonom o visokem šolstvu / nerazumljivo/ mogoče že mimo, zato naknaden vpis po njihovem ni bil več možen. Datum 24. september bi bilo po njihovem treba šteti in razumeti kot datum vročitve sklepov in ne šele kot datum njihovega odpremljanja pošti oziroma naslovniku. Navedli so tudi, da je bil prijavni rok za zapolnitev še vpisnih mest odprt in bi kandidat ves čas lahko oddal prijavo za vpis, čeprav še ni bil seznanjen ali je bila njegova prijava na drugi rok uspešna. Pojasnila ministrstva nas niso prepričali in zaradi tega smo ugotavljali kršitev kar treh členov Ustave Republike Slovenije. Na podlagi tega primera dajemo priporočilo vsem visokošolskim zavodom, da naj omogočijo naknaden vpis na študijski program vsem kandidatom, ki zamudijo rok za zapolnitev še prostih vpisnih mest zaradi prepozne vročitve sklepa o rezultati izbirnega postopka v drugem prijavnem roku. Po našem mnenju mora pristojno ministrstvo dopustiti tovrstne naknadne vpise in se ne more sklicevati na rok iz 40. člena Zakona o visokem šolstvu. Tudi letos želim poudariti, da je naše letno poročilo veliko več kot samo zbirka priporočil. Je dokument, ki vsebuje še številne druge zadeve, pravne in dejanske ugotovitve, predloge, mnenja in kritike, ki so predstavljeni v vsebinskem delu priporočila.

To je naše najmočnejše orodje, saj smo vas, spoštovane poslanke in poslanci, preko tega poročila seznanili in vas seznanjamo predvsem pa jasno opozarjamo na kršitve človekovih pravic v Sloveniji. Upam, da bodo v bodoče organi na katera se naša poročila nanašajo, k njihovemu uresničevanju pristopili skrajno resno, saj je iskanje raznoraznih izgovorov zakaj priporočila še niso uresničena, slabo sporočilo vsem še posebej pa tistim, ki so jim v naši državi kršene pravice. Ukrepi za preprečevanje širjenja in zajezitve epidemije COVID-19 niso posegli le v naše človekove pravice in temeljne svoboščine, ampak posegajo tudi v naš ustaljen način življenja. Po koncu pandemije pa bo nujno, da se take prakse hitrega spreminjanja zakonodaje ter hitrega in v veliki meri nepreglednega sprejemanja in spreminjanja podzakonskih predpisov, ki so v večini posledica izrednih situacij ne nadaljujejo, in da bodo sprejeti ukrepi v čim večji meri odpravili negativne posledice ukrepov sprejetih zaradi pandemije. Pomembno je tudi, da odločevalci ne ponavljajo napak, da pri svojem ravnanju spoštujejo odločitve Ustavnega sodišča, pa tudi v čim večji meri stališče stroke. Pozivam, da odgovorni v državi najdejo načine, da ne bi prihajalo do ponovnega dolgotrajnega zapiranja vrtcev, šol in fakultet. Glede na to, da se pojavljajo novi sevi COVID-19 je treba alternativne rešitve začeti iskati takoj. Upam, da ne bomo tudi v četrtem valu poslušali, da nas je hitra rast epidemije ponovno presenetila in da to ne bo ponovno upravičevalo rokohitrskih rešitev. Naj bo to v našem skupnem interesu, naj bo v našem središču človek in njegovo dostojanstvo.

Hvala lepa.