Hvala lepa.

Jaz sem mislil, da bomo z razpravo, ki smo jo imeli prej, pred tem odborom, da bomo vzpodbudili ministrstvo in Vlado, da gre vsaj malo v tisto smer, kar smo si predstavljali. To pa je, da bi predvsem naredili te investicije v zdravstveni sistem oziroma v naš bom rekel inštitucije. Predvsem najprej v prvi vrsti zakonito.

Naj na začetku povem, da seveda, če ne bi bilo tega covida-19, verjetno se danes ne bi pogovarjali o tem zakonu in bi bilo na nek način še vedno čas in obdobje bolj klavrno v tem, da bi se pogovarjali koliko milijonov bomo dejansko res namenili v slovensko zdravstvo. Še več, govorili bi, da vsakršen denar, ki ga mečejo, mečemo v zdravstveni sistem, v bistvu gre v nič in v izgubo. Jaz se te razprave spomnim še dve leti nazaj, ko je SDS prav kričal na veliko, kako bo to šlo skozi vse luknje in bo ta denar izginil in pronical v prazno. Zdaj pa vehementno tako z lahko roko o dveh milijardah bom rekel, se pogovarjamo, kot da ni nič.

Sam osebno zelo podpiram kakršnokoli investicijo v katerikoli javno zdravstveno inštitucijo, če le seveda ima en osnovni pogoj, da vemo kam dajemo, da vemo koliko dajemo, da vemo zakaj dajemo in kakšen bo seveda tudi časovna dimenzija in oziroma kdo bo to vse skupaj nadziral. Danes iz te prezentacije nismo videli kje bo porabljenih dve milijare, pa vam bom razložil zakaj nismo videli. Videli smo predvsem samo to, kam je želja, da se ta denar seveda investira. A bo res tja investiran, pa ne vemo, ker način, ki ga ta naš zakon, ki ga imamo na mizi pred nami, govori o tem, da se bomo o teh stvareh, se bo Vlada šele odločila, ko bo prišel trenutek resnice.

Mi danes sploh ne vemo res kam bo res šel denar. Mi smo danes videli spisek želja. Meni je prav žal, državni sekretar, da se s tem ne strinjate, pa da se nasmihate. Saj jaz vem, da je to tako enostavno.

/ oglašanje iz klopi/ No, saj, državni, boste imeli čas. Lahko vstopate v razpravo kadar hočete in boste lahko odgovoril na vsa ta svoje pomisleke. Samo ne me prekinjat, lepo prosim.

Namreč zakaj govorim to. Predvsem zaradi tega, ker gre po, bom rekel inerciji, češ tako kot govori zakon sam kot tak, da seveda se bodo potem kasneje pripravljali sami javni razpisi in na koncu ne bomo vedeli kam dejansko to bo šlo. Spomnite se kako so potekale investicije v urgentne centre, ki so jih pripravili v Vladi in potem na koncu so se ti načrti morali zaradi samih sredstev, ker so bili limitirani in pa po drugi strani tudi zaradi tega, ker je bila časovna stiska, so se dobesedno sredstva mogla prepolovit in so se v bistvu vse tiste želje in bom rekel interesi, ki so bili na začetku narejeni, da bodo zraven urgentnih centrov še imeli določene dodatne kapacitete, preprosto mogle prepoloviti. In na koncu smo dobili to, kar imamo.

In še dobro, da smo zaključili v tistem letu urgentne centre, ko smo jih, ker na koncu drugače bi izgubili še denar, ki smo ga dobili iz Evrope in je bil nujno potreben, da seveda jih dokončamo. Druga stvar, danes smo videli na bom rekel tej prosojnici strašne potrebe po zdravstvenem kadru, tako zdravnikih, medicinskih sestrah in verjetno tudi ostalem osebju. Mene predvsem zanima odgovor državnega sekretarja, kakšno bo to vključevanje Ministrstva za zdravje v izobraževalni sistem. Tega danes nismo slišali. In kaj ima investicije v tem primeru, kakšno povezavo imajo s tem izobraževalnim delom.

Zakaj je to pomembno, predvsem zaradi tega, ker ne bi rad, da na koncu Ministrstvo za zdravje zdaj prevzame vlogo še Ministrstva za izobraževanje oziroma drugače bom rekel, bolj jasno, da ne bi sredstva, ki so namenjena za investicije v zdravstveni sistem, na koncu pristale v izobraževalnem sistemu. Če je to potrebno, potem je treba ta sredstva planirati v proračunu, ni noben problem. Seveda se strinjamo vsi, da je treba do, bom rekel do tega kadra priti. In potem mora tukaj nastopit vloga Ministrstva za izobraževanje in moramo to videti v proračunu, v proračunski postavki kaj bodo tam naredili. Ali Ministrstvo za zdravje želi samo vsebinsko posegat na to področje, imeti neke vrste nadzorstveno funkcijo ali pa bom rekel, ne vem, popravite me, usmerjevalno funkcijo na tem področju, ker bo bolj aktivno sodelovala z Ministrstvom za šolstvo, potem ne vidim nobenega problema. Samo potem hočem to zagotovilo od vas, državni sekretar.

V nasprotnem primeru pa mi povejte koliko, če se motim, če sem narobe razumel, mi pa povejte, ali so investicije mišljene iz te kvote denarja v izobraževalni sistem, ker ne vem kaj to v resnici pomeni. Kako bi Ministrstvo za zdravje lahko sodelovalo pri dodatnem kadru za izobraževanje. Razen, če bomo ti dve ministrstvi združili. Namreč jaz še vedno pravim, da problem je zaradi tega, ker so želje eno, potem pa se zaplete na samih formalizmih in postopkih. Je že res, da marsikoga ti formalizmi izredno motijo in mu grejo na živce, zaradi tega, ker je vse zbirokratizirano. Samo saj veste, na koncu pol pa ko pade, so pa nezakonita uporabljena sredstva in ker gre za evropska sredstva, imamo potem resen problem, ker bi potem mogoče lahko celo mogli vračati, ker bomo napačno pripravili dokumentacijo. Opozarjam, sprašujem, samo to dvoje počnem, nič drugega.

Verjamem pa, da me boste razsvetlili pa mi povedali kaj je v resnici zadaj za tem. Naslednja stvar, ki se mi zdi pomembna za diskusijo, je seveda primaren nivo. Jaz sem že zadnjič omenil, da denarja za primarni nivo je absolutno v tej kvoti premalo. Strinjam se z vsemi tistimi, ki seveda na vladni strani pravijo, da je resen problem, ker v resnici državnih sredstev ne moremo investirati, ne morete investirati v objekte, ki niso v lasti države posredno ali pa neposredno. Ampak so v lasti lokalne skupnosti, vendar bojim se, da način, tako kot ta zakon govori in kot vidim, da se pripravljajo, bom rekel tudi stališča in nenazadnje tudi že razprave, da bojo določena sredstva šla seveda spet v tiste kraje, kjer bojo nekje dobili na primarnem nivoju sredstva za boljše pogoje, kar jim seveda privoščim, ampak tisti, ki so pa v mestnih središčih, pa tega preprosto ne bodo dobili, ker jim bo država rekla – imate denar, sami si naredite. In potem imamo tukaj spet distinkcijo, da spet ene forsiramo, druge pa ne. Pa nimam nič proti. Absolutno sem za to, da mora biti na Jesenicah, v Prekmurju, se pravi v Murski Soboti, lahko zaradi mene, ne vem, v Novi Gorici ali pa recimo rajši Tolmin, ki je bolj zanimiv pa bolj odročen, pa manj ljudi, manj prebivalcev, manj sredstev zberejo iz naslova taks in davkov in tako naprej.

Ampak ne vem zakaj eni državljani v tej državi morajo financirati vse sami, drugje pa država vedno financira in pomaga zaradi tega, ker drugje državljani tega ne morejo. Solidarnost, vzajemnost, da, se strinjam, sem za, ampak potem to naj jasno piše pod kakšnem ključem bomo to delali. Kako bomo sploh prišli do tega. Na koncu bomo imeli samo še / nerazumljivo/ med lokalnimi skupnostmi. To je ključen problem. In pol na hitro se bomo znašli na spolzkem terenu, češ, da je to tam zato, ker tam je ta pravi župan, tam pa ni ta pravega župana, tam je on iz one opcije, ta je iz te opcije. A veste, to pa ni več pomoč slovenskemu zdravstvu na primarnem nivoju, ampak je pomoč svojim prijateljem. Mi je prav žal, ampak tako to je. Jaz vem, da v tri četrt leta itak ne bo nobena investicija resno še začeta v takih velikih obsegih, ampak je pa to krasna podlaga samo zato, ker zakon ni jasno definiran kako bodo merila in kriterije postavljeni za takšno razdeljevanje denarja.

Zato sem rekel, da je problem tega zakona, ker tega nima. Potem naslednja stvar, ki se sprašujem je, konkretno za Ljubljano. V Ljubljani imamo konstanten problem, da ji vsi očitajo, da ima vsega dovolj, vsi ostali pa tega nimajo. V resnici pa so Ljubljančani že 30 let prikrajšani, ker nimajo svoje mestne bolnišnice. Preprosto je nimajo in vsi vemo, da bi jo mogla imeti, zaradi tega, ker vse gravitira na Ljubljano in praktično oni ne pridejo do svojih tistih osnovnih storitev, ki jih pa ostali državljani v svojih mestnih bolnišnicah imajo. Imajo jih v regiji govorim. Ljubljana tega nima.

Če sem pa zelo iskren, bi pa Klinični center mogel bit itak nov zgrajen, ker takšen, kakršen je, ne bo več dolgo časa zdržal. ’72 leta je bil zgrajen, danes ste pokazali slike, da so nekatere stavbe res sto let stare, si niti ne zaslužijo bolnišnice, da so v takih stavbah. In zato me tudi na koncu zanima, ali je bila narejena neka evalvacija, resna evalvacija ali pa analiza, kaj bi bilo boljše, zgradit novo bolnico ali spet rekonstruirat neke stare bolnice pa delat po znanem slovenskem običaju, to, kar v Sloveniji počnemo konstantno, to pa je, da smo dežela prizidkov. Pri nas samo prizidke delamo. Mi sploh ne znamo naredit več normalnih objektov. Imamo bolnice, ki imajo tri prizidke, prav po obdobjih jih gledaš, ta obdobje, ono obdobje, tretje obdobje in se sprehajaš med temi prizidki. In ko ta zadnji prizidek končaš, greš nazaj v prvi prizidek nazaj ga adaptirat, ker sploh več ne ustreza standardom. Samo prizidke delamo.

Tako da to se mi zdi konkretno, da bi bilo včasih res narediti izračun kaj je boljše za samo investicijo, za ljudi in nenazadnje tudi za ljudi, ki delajo v tem sistemu. Ali je boljše rajše načrtovat neko novo, nov objekt, ki ga strukturiraš in pripraviš z nekim resnim pristopom, z znanjem, ki ga je v Sloveniji ogromno, da seveda pripravimo res tako, kot je rekel državni sekretar na začetku, kar mi je všeč, moderno, strokovno, dostojno in tako naprej je našteval same pridevnike, kaj pravzaprav v resnici res potrebujemo. Ker bojim se po znani, stari slovenski navadi – dajmo vsakemu malo in na koncu ne bomo dobili nič

Zato se mi zdi ta zakon tako pomemben v smislu, da dobimo v Državnem zboru resne odgovore, kako bo to resno pripravljeno, ker jaz vam zdajle povem, jaz vse podpišem, kar je povedal državni sekretar na začetku. Tudi zelo lepo je povedal. Krasen uvod bi bil za nek simpozij o razpravi stanju, ne vem, o investicijah v slovenskem zdravstvu danes in jutri in tako naprej. Ampak za sam zakon potrebujemo mnogo več odgovorov. Jaz verjamem, da ljudje na ministrstvu, kjer sedite in se dnevno pogovarjate in dnevno ukvarjate s problemi, kjer vas napadajo, vam težijo, vam razpada sistem pred očmi, ker preprosto ne veste več kje bi še začeli flikat in vsak razumski in normalen človek bi prišel s takšnim predlogom, kot ste prišli danes seveda tudi vi. Zato vam tega koraka nihče ne oporeka, sploh ne. Ampak način kako bomo prišli do teh investicij, no ta način je pa zelo pomemben in dostikrat se tisti, ki snujejo, veste, to je tako kot pri sami epidemiji. Saj stroki je bilo jasno kaj to pomeni in iz dneva v dan bolj kot so se spoznavali z boleznijo oziroma virusom covid, jim je bilo bolj jasno kaj vse je treba naredit.

Ampak ljudje, ki niso iz stroke, niso tega vedeli in mi danes zato v Državnem zboru potrebujemo predvsem samo odgovore kako boste to naredili. Glede na to, da proračun pa v NRP-jih tega ni še niti določeno, me zanima kakšni bodo naslednji koraki, kako se bo to spreminjalo, ker sama implementacija iz samega zakona to tako ne gre. Saj veste, v NRP-ju je še kaj drugega treba naredit, ne samo to da umestiš številko pa rečeš v letu 2022 bom porabil toliko, 2023 toliko, tako kot imamo danes tukaj v teh preglednicah.

To me predvsem zelo skrbi. Potem so časovne dimenzije, kaj to dejansko pomeni. Vi veste, da ko se bo začel ta 2 milijardni naskok v desetih letih, verjemite mi, da že danes nože brusijo izvajalci. In se že dogovarjajo kdo bo kje in kdo si bo kateri plen razdelil. Jaz bom vzel severno Primorsko, ti boš vzel Gorenjsko, jaz bom on, jaz bom to. To delajo, pa če mi to hočemo ali ne. A smo mi kot država, Vlada se je pripravila na to in na to transparentnost, da ne bomo doživeli zgodbo, ki smo jo gledali v Darsu, ki smo jo gledali pri avtocestnem križu Slovenije.

Da ne bomo doživeli še kaj drugega. Saj jaz razumem, da vsega se ne da preprečit, ampak transparentnost me zanima kakšna bo pri izvajanju tega zakona. Kdaj in kako je narejen, bom rekel pristop, da bo Državni zbor seznanjen glede na to, da je tako nastavljen, da seveda zakon ne govori o ničemer o tem kako, o nič o teh postopkih. Kako bo Državni zbor seznanjen kako sploh potekajo te investicije. A bo sploh imel kdaj še kaj vpliva na to.

To so za mene konkretna vprašanja. To, da imamo mi, da moramo poskrbeti za investicije v slovenskem zdravstvu, jaz mislim, da ga ni več človeka v Državnem zboru ali pa poslanka ali pa poslanca, ki se s tem ne bi strinjal. Vsi se strinjamo, ampak način kako priti do tega, no, tle smo si pa različni, predvsem zaradi tega, ker se bojimo, da se bo na koncu zgodilo malce drugače.

Glejte, jaz sem vam že prej povedal, da je ta zakon zelo podobno narejen kot Zakon o financiranju za Slovensko vojsko. Določeni členi so celo identično zapisani. Vidim, da je to postalo mondeno in moderno. Dajmo nastavit sistem tako, da dobimo samo številko pa odobritev, da to lahko delamo. O tem govori ta zakon. Ne govori pa o merilih pa o kriterijih pa kako bomo do tega prišli. No, tega pa ne govori in to je moje ključno vprašanje. V LMŠ-ju smo pripravili amandmaje, o tem bodo govorili moji kolegi, kje imamo pripombe. Pričakujem pa, ne vzeti … ne dobronamerno moje razprave, ker nobenemu nič nočem. Želim samo odgovore, pričakujem samo odgovore. Nedobronamerno, ja. Mislim, jaz dobronamerno želim, ampak ne želim, da vzamete nedobronamerno. Okej, sem bil jasen. To je vse, kar želim zdaj povedati. Če bo potrebno, se bom še vključil v razpravo.

Hvala.