Hvala lepa za besedo. Kolegice in kolegi, dober dan. Še enkrat pozdravljam varuha. Danes smo na enem od odborov o teh stvareh že diskutirala.

Zdaj varovanje človekovih pravic v kontekstu kulture oziroma resorja, ki kulturo pokriva je brž ko ne najbolj vroč na dveh podpodročjih, ki bi jih tudi sam rad izpostavil v svoji razpravi. Eno je položaj samozaposlenih v kulturi, drugo pa je pravica javnosti do obveščenosti.

In zdaj bi morebiti najprej spregovorim o položaju samozaposlenih v kulturi. Zdaj pa je prekarizacija problem na slovenskem delovnem zemljevidu, to ni nič novega. Da je področje kulture eno najbolj perečih področij ali pa najbolj težavnih področij, kar se tiče zaposlovanja in posledično prekarizirano ne urejenega delovnega zemljevida tudi ni nič novega. Kar pa je novo v letu, ki ga pokriva to konkretno poročilo pa je dejstvo, da je epidemija prizadela najbrž kulturni sektor bolj kot katerokoli drugo panogo. Tudi če kulturni sektor razumemo kot gospodarsko panogo v tem smislu in v smislu zaposlovanja in varnosti tam zaposlenih in samozaposlenih je morebiti kultura mislim da lahko upravičeno zaključim potegnila najkrajšo.

Če vzamemo samo uprizoritveni sektor je uprizoritveni sektor prvi ugasnil in še zdaj ko sicer nekako življenje potek pod nekimi približno normalnimi pogoji je še vedno ni v celoti zalavfal, uprizoritveni sektor. Govorimo glasbenem sektorju, gledališču, v končni fazi o vseh priložnosti, ki jih kulturniki imajo, da javno pokažejo svoje delo. Tukaj so tudi likovniki in knjiga in tako naprej.

In iz tega naslova je seveda kriza zdravstvena kriza stopila tudi na polje socialnega in poglobila stiske kulturnih delavcev samozaposlenih v kulturi in še bolj odprla to verzel med temi, ki so v kulturi samozaposleni in med tistimi, ki so zaposleni v bolj da rečem varnejših oblikah zaposlitve. Zdaj moja kritika aktualnem ministrstvu je zelo jasna. Ministrstvo ve, da se soočamo z vsem, kar sem naštel. Da je prišla kriza, da je udarila po žepu po preživetju kulturne delavce in v neki normalni družbi bi ministrstvo v takšni situaciji prišlo nasproti, bi pogoje za neko vzpostavitev nekega normalnega življenja v panogi, ki je potegnila tako kratko olajšala oziroma izboljšala, kar pa smo opazili v tem zadnjem letu na Ministrstvu za kulturo pa je ravno diametralno nasprotna praksa.

Na ministrstvu se je predvsem pojavil ta problem, da so se oddane vloge torej ustvarjalcev za status kulturnega kulturnika razreševale več kot pol leta kot da bi ministrstvo za kulturo v bistvu imelo kaj kakšno drugo socialno politiko urgentno za reševati. Nekaj jih ni po poročanju razrešenih še danes. Se pravi problem, ki se vleče v letu globoko v jesen leta 21. Pa še ta praksa, ne. Posamezniki so prejemali pozitivne se pravi odločbe glede vpisa v razvit samozaposlenih v kulturi vzporedno pa niso dobili, kar jim zakonsko sicer pripada odločbe glede pravice do plačila prispevkov. Torej prispevka za socialno varnost in kar je seveda nevidženo česar še nismo videli v preteklosti in tukaj je predvsem, ker imamo predstavnico ministrstva tukaj, moje vprašanje, ki ga je vredno mogoče tukaj odpreti, koliko takšnih vlog se vleče še od lani oziroma koliko jih je tudi danes sicer odprtih. Koliko teh kulturnih kulturnikov in ustvarjalcev je ki se še zdaj v bistvu še zdaj ne ve, kje so, ne.

Potem pa še ta ministrova praksa je tudi sporna. Minister je mnogim, ki so s strani pristojne komisije dobili pozitivno ocenjeno vlogo in odločbo, potem samovoljno arbitrarno to odločbo spregledal in ne glede na njihovo strokovno stališče odločil nasprotno in kulturniki in umetniki že prej je kolegica omenila, v glavnem tisti, ki so do trenutne oblasti kritični so obviseli se pravi brez statusa in brez socialne varnosti. To je nekaj, kar je treba na področju socialne varnosti torej kulturnikov in umetnikov v Sloveniji predočiti tako Ministrstvu za kulturo kot pozdraviti napor varuha v tej smeri z torej odpiranje te problematike.

Druga stvar. Pravica do obveščenosti. Če kdaj je bil slovenski medijski zemljevid na udaru v času te epidemije pa ne zaradi epidemije. Epidemija bi vkečjemu morala v normalnih družbah tako da rečem ekstremne okoliščine bi v normalnih družbah morale medijski zemljevid podpret, mu dati priložnosti, da se razširi, da se ekspandira, kar smo videli s strani politike in tukaj tudi leti kritika na Ministrstvo za kulturo, ki je pristojno za področje medijev je počela ravno nasprotno.

Medijski prostor je ožila, medijski prostor je zaostrovala. Že sam jezik, politični jezik je zaostrovala. Zmerjala je novinarje, ustvarjalce medijskih vsebin. Spoštovana sekretarka, res je. Vsakdo lahko pritrdi. Da ne govorim seveda o napadih na nacionalno televizijo kot nek osrednji informativni servis za državljanke in državljane in na drugi strani čisto postopkovni napad, jasen napad na STA in finančno hiranje, pa vemo, da je tam zaposlenih 100 in nekaj ljudi pod vprašanje postavljena njihova socialna varnost, posledično in čisto nič manj pomembno pa pod vprašaj postavljene pravic javnosti do obveščenosti.

Tukaj gre za cenzuro informacij nad čemer bdi Ministrstvo za kulturo, na čemer bdi vladni urad za komuniciranje in gre za sankcioniranje neposlušnosti medijev, ki ne poročajo po godu trenutne vlade.

Zdaj, jaz vem, da je ob takšni vladi ob tako katastrofalnemu upravljanju z epidemijo in siceršnjmi družbenimi vprašanji je lahko bit kritičen do vlade in morebiti bolj kot kadarkoli v preteklosti, ampak naloga medijev, naloga novinarjev je nastavljanje ogledala. Jaz verjamem, da Janez Janša da Janezu Janši to ni pogodu in njegovi kliki, ampak kaj moremo. Medije imamo in treba je zagotovit preko medijev državljankam in državljanom to osnovno pravico do obveščenosti in tukaj bi vlada, tukaj bi UKOM in Ministrstvo za kulturo moralo bit prvi branik tega principa brez da se varuh človekovih pravic ali pa nek kritični poslanec Primož Sitar iz Levice sploh oglasi.

Tako da to je moj poziv vladi, da gre v tej smeri. Nekaj časa še imate da popravite vtis, čeprav mi izkušnja pravi drugače. Sicer pa še enkrat hvala varuhu za poročilo. Od sekretarke se pa nadejam odgovora na vprašanje, torej o številu nerešenih vlog iz leta 2020 ali pa tistih, ki so neupravičeno zaradi neke ministrove samovolje odprti še danes. Hvala lepa.