Hvala lepa, spoštovani predsedujoči, spoštovane poslanke in poslanci, spoštovana predstavnica ministrstva. Danes predstavljam Šestindvajseto redno letno poročilo Varuha človekovih pravic,, ki je v celoti dostopno tudi na naši spletni strani. Tako kot lani pa smo tudi letos izdali posebno publikacijo, ki vsebuje vsa naša nova priporočila.

Leto 2020 je zagotovo najbolj zaznamovala pandemija corona virusne bolezni, ki nas je soočila z novimi in nepredvidljivimi izzivi. Skoraj vse leto smo se srečevali z ukrepi za zaščito življenja in zdravja. Prvič v samostojni Sloveniji smo se dnevno ukvarjali z vprašanjem kje so meje dopustnega omejevanja naših pravic in svoboščin. Torej do kam segajo moje pravice in kje se začnejo pravice drugih.

Prvič se je odprla tudi diskusija in zavedanje o tem, da večina človekovih pravic ni absolutnih in jih je mogoče omejevati vendarle, če je postopek, po katerem so omejene, zakonit, če so omejitve vsebinsko sorazmerne nediskriminatorne, nujne, časovno omejene ter utemeljene na stroki. Zagotovo ta poseben čas prinašajo tudi trenutek za razmislek, pa ne le o pomenu in razumevanju naših pravic ampak tudi o naši vrednoti in naši kulturi, ki jo z njimi povezujemo. To mislim predvsem na pomembnost kulture strpnosti, kulture sprejemanja in dialoga, kulture vključevanja, nenazadnje pa tudi kulture medsebojne komunikacije.

V tem obdobju smo obravnavali kar tretjino več zadev kot v preteklih letih. Ugotovili smo 473 kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin in drugih nepravilnosti kot je kršitev enakosti pred zakonom in kršitev načela dobrega upravljanja.

Lani smo podali 128 novih priporočil. Pričakujemo, da pristojni organi vsa priporočila vzamejo skrajno resno, saj je njihov uresničevanje pomemben signal kako resno država jemlje spoštovanje človekovih pravic. Nedopustno je da ostaja neuresničenih ali delno neuresničenih kar 156 aktualnih preteklih priporočil. Na primer ponavljamo neuresničeno lansko letno priporočilo naj Slovenija čim prej ratificira izbirni protokol k mednarodnemu paktu ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, kar bi omogočilo pritožbe posameznikov na odbor za ekonomske, socialne in kulturne pravice, ki delujejo pod okriljem Združenih narodov.

Glede mednarodnih pritožbenih postopkov je lani naš Center za človekove pravice pripravil tudi vodič kako in kdaj s pritožbo na mednarodne pogodbene odbore združenih narodov. Tudi ta je dostopen na naši spletni strani. Naj pri tem še izpostavim, da je glede ekonomskih in socialnih pravic mogoče vložiti tudi skupinsko pritožbo na evropski odbor za človekove pravice, ki deluje v okviru Sveta Evrope.

Pri svoji predstavitvi se bomo osredotočili na pristojnost odbora. Na področju kulture smo pristojno ministrstvo lani večkrat pozvali h konstruktivnemu dialogu, saj le tako lahko dosežemo dogovor in presežemo konflikte, nesoglasja in strpnost. Nobena kriza ne sme in ne more biti opravičilo za pomanjkanje dialoga za arbitrarno sprejemanje odločitev ali posege vanje s pozicije moči. Lani oktobra smo Ministrstvo za kulturo pozvali, da pristopi h konstruktivnemu dialogu z nevladnimi organizacijami, ki delujejo na naslovu Metelkova 6, katerim je ministrstvo posredovalo predlog za sporazumno prekinitev najemne pogodbe in poziv, da stavbo zapustijo do konca januarja 2021. Naša naloga ni presojati utemeljenost utemeljenosti ali celo zakonitosti najema, uporabe ali odpovedi najemnega razmerja zato se do teh vprašanj nismo opredeljevali. Predvsem smo pa opozorili, da je dolžnost države, da nevladnim organizacijam, ki delujejo na področju človekovih pravic na Metelkovi 6 pomaga pri uresničevanju njihovega poslanstva in odpravi nepotrebne, nezakonite ali arbitrarne omejitve prostora civilne družbe še posebej tiste, ki se nanašajo na svobodo zbiranja, združevanja in izražanja.

Odgovora Ministrstva za kulturo lani nismo prejeli. Šele januarja letos so nam odgovorili, da so pristopili k sklicu sestankov vendar pa med njimi in nevladnimi organizacijami prihaja do razhajanj glede načina izvedbe sestankov. Vztrajamo pri svojem priporočilu, da je Ministrstvo za kulturo in ostala ministrstva nevladnim organizacijam pomagalo pri uresničevanju njihovega poslanstva.

Na nas se je na primer obrnila pobudnica statusa samozaposlene v kulturi, ki se ji je zaradi epidemije covid 19 bistveno zmanjšal obseg dejavnosti. Na podlagi tega smo opozorili, da bi bila vezava pravice do temeljnega mesečnega dohodka na konkretne mesece, ko so že bile v veljavi omejitve za preprečevanje epidemije lahko problematična, če bi zbrani kriterij upravičenci v zakonu o interventnih ukrepih, ki so bistveno v enakem položaju postavili v neenak položaj.

Po našem posredovanju je bila ta neenakost odpravljena. Obravnavali smo tudi pobudo umetnika z najvišjimi državnimi nagradami na področju kulture, ki na odgovor na njegovo vlogo za dodelitev izjemne pokojnine na področju kulture čaka že več kot devet let. Na vlado smo posredovali mnenje, da bi Ministrstvo za kulturo vlogo pobudnika moralo posredovati vladi že takrat, ko je ta vložil na pristojno ministrstvo, vlada pa bi v tej vlogi morala odločati z individualnim upravnim aktom zoper katerega bi pobudnik v primeru negativne odločitve imel možnost uporabiti pravno sredstvo. Odgovor zgolj z dopisom po našem mnenju ni ustrezen.

Ugotovili smo, da vlada neenako obravnava morebitne prejemnike izjemnih pokojnin ko o vlogah ne odloča več, čeprav zakon o izjemnem priznanju in izmeri starostne pokojnine osebam, ki imajo posebne zasluge še vedno velja. Veseli nas, da je bila po našem posredovanju zadeva po devetih letih uspešno rešena spomladi letos.

Obravnavali smo tudi kršitve pri vodenju postopkov za pridobitev statusa samozaposlenega v kulturi in pravice do plačila prispevkov. Ugotovili smo, da ravnanje Ministrstva za kulturo pri vodenju postopkov za dodelitev statusa samozaposlenih v kulturi in pravice do plačila prispevkov za socialno varnost kaže na kršitev načela ekonomičnosti postopka, načela varstva pravic strank v postopku in načelo dobrega upravljanja. V praksi so se posamezniki vpisali v razvito pričakovanju, da bodo imeli tudi pravico do vplačila prispevkov do česar pa v nekaterih primerih ni prišlo. Zardi tega so morali posamezniki sami kriti prispevke za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje, ki jim je lahko povzročilo finančno stisko.

Na nas se je obrnila tudi Zveza društev slovenskih filmskih ustvarjalcev glede zastoja finančnih sredstev za domačo filmsko produkcijo. Zaprosili so nas, da v skladu s svojimi pristojnostmi sprejmemo vse potrebno za nemoteno uresničevanje javnega interesa na filmskem področju.

Na Ministrstvu za kulturo smo poslali poizvedbo zaradi njegove neodzivnosti pa še na generalni sekretariat vlade. Zavzeli smo se za izplačilo že podpisanih pogodb in zaprosili za pojasnilo kdaj bodo plačane finančne obveznosti že podpisanih pogodb med slovenskim filmskim centrom in producenti. Generalni sekretariat vlade nas je obvestil, da bo skladno z zakonom o interventnih ukrepih glede omilitve posledic covid 19 navedene projekte uvrstilo v veljavni načrt razvojnih programov 20 -2023.

Zadovoljni smo, da je tudi naše posredovanje pripomoglo k temu, da so bili projekti uvrščeni v veljavni načrt razvojnih programov in da so bila sredstva za filmske ustvarjalce izplačana.

Lani sem se sestal tudi z direktorji RTV Slovenija, STA in UKOM-a na temo izboljšanja dostopnosti televizijskih programa za ranljive skupine. Predvsem za slepe in slabovidne, gluhe in naglušne ter starejše, ki se v vsakdanjem življenju srečujejo z najrazličnejšimi težavami na področju dostopa do informacij. Dostop informacij, ki je eden izmed osnovnih pravic vsakega posameznika. Že pred tem smo Ministrstvu za kulturo predlagali, da sprejme ustrezne strategije in po potrebi tudi zakonodajne ukrepe ter zagotovi finančne spodbude za izboljšanje dostopnosti televizijskega programa za slepe in slabovidne, kar je ministrstvo opredelilo kot svojo stalno nalogo. Uresničevanje teh pravic bomo spremljali še naprej.

Preverjali smo tudi uresničevanje določb zakona o dostopnosti spletnih strani mobilnih aplikacij, ki zagotavljajo ustrezno dostopnost spletnih vsebin tudi osebam z različnimi oblikami invalidnosti. Vladi smo priporočili, da opravi za informacijsko varnost zagotovi ustrezne kapacitete za izvajanje teh nalog.

Glede stanja svobode medijev na splošno poudarjam, da sta oba javna servisa to sta RTV Slovenija in STA potrebna posebne pozornosti in ne smeta biti talca oziroma plen vsakokratnih zmagovalcev volitev. Dostop do verodostojnega informacijskega novičarskega servisa je človekova pravica in pot do demokratičnosti. Glede zapletov, ki se nanašajo na financiranje STA in neizvajanje obstoječe zakonodaje sem letos spomladi opozoril tudi v razpravi v evropskem parlamentu. Izpostavil sem, da se postopki financiranja morajo izvesti v obstoječih merilih brez nepotrebnih odlašanj morebitne pomanjkljivosti v vsakdanji ureditvi pa je ustrezno potrebno odpraviti.

To, da STA že 270 dni opravlja javno službo brez plačila države zanjo je nedopustno omejevanje dela javnega servisa z nefinanciranjem pa ni sprejemljivo. Obžaloval bi, če bi šli pri tem korak nazaj. Za spodbujanje neodvisnega novinarstva je treba občutno zmanjšati tudi delež prekarno zaposlenih in poiskati trajnejše ter varnejše oblike zaposlovanja novinarjev. Prevladati mora zavedanje, da so novinarji pomemben steber demokratične družbe in da so vsi pritiski nanje nedopustni in to na vse novinarje ne glede na njihov svetovni nadzor. Menimo tudi, da se dejansko dosojene odškodnine za poseg z medijskimi objavami so prenizke, da bi delovalo odvračalno na vse bolj senzacionalistično usmerjene in populistične medije.

Nujen pa je tudi ustrezne pregon sovražnega govora v javnem prostoru ne glede na to, kdo je njegov avtor ne sme pa seveda nesorazmerno posegati v svobod govora. Center za človekove pravice je pripravil obsežno analizo tožilske prakse pregona tako imenovanega sovražnega govora, ki je tudi dostopna na naši spletni strani. Že od začetka svojega mandata pa opozarjam tudi na pomen kulture dialoga. Z zaskrbljenostjo ugotavljam, da se v času omejitvenih ukrepov za zajezitev corona virusne bolezni razmahnila tudi epidemija nesrtpnosti in sovražnosti. Vse več je verbalnih napadov, podpihovanj, ustrahovanj pa tudi neposrednih groženj s smrtjo, ki so uperjene ne le v predstavnike stroke, politike ali medijev, ampak tudi v posameznike in posameznice z drugim političnim ali svetovno nazorskim pogledom.

Z razmahom sodobnih informacijsko komunikacijskih tehnologij in široko uporabo družbenih omrežij argumentirano kritiko in spoštljivo oziroma dostojno dokumentacijo vse bolj zaznamuje sramotenje, zmerjanje, obračunavanje in linč. To je nesprejemljivo in kot družba na takšen diskurs ne smemo pristati. Dogajanje, ki je uperjeno v kršenje človekovega dostojanstva je vedno v osrčju naših prizadevanj in dela, četudi se ga ne predpisuje organom oblasti nad delom katerim bdimo.

Že več let priporočamo, da naj Ministrstvo za kulturo ustrezno uredi prepoved širjenja javnega širjenja sovraštva v medijih preko novele Zakona o medijih. Žal to priporočilo še ni bilo uresničeno. Svojih priporočil sicer ne moremo uveljaviti z neko prisilo ali bodo uresničene je seveda odvisno od prejemnikov njegovih priporočil. Pričakujemo pa vendarle, da bo tudi Ministrstvo za kulturo delovalo v smeri iskanja konstruktivne rešitve in bo sprejelo svojega delovanja postavilo upoštevanje pravic in svoboščin posameznikov in civilne družbe.

Tudi letos je vlada pripravila odzivno poročilo, ki ga je koordiniralo Ministrstvo za pravosodje. Je obsežno in obravnava se nanaša na priporočila. Zadovoljni smo, da je realiziranih več naših preteklih priporočil v primerjavi z lanskim letom. To je vzpodbudno vendar hkrati opozarjamo, da še vedno ostaja veliko število delno realiziranih in nerealiziranih priporočil. Pričakujemo, da vlada kot tudi organi, na katere se priporočila nanašajo uresničijo vsa naša priporočila in prekinejo krog ponavljanja. O spoštovanju človekovih pravic se namreč ne bi smeli pogajati. Spremembe so nujne tudi če to zahteva večje sistemske spremembe ali dodatna finančna sredstva. Hvala lepa.