Hvala lepa.

Spoštovana predsedujoča, spoštovane poslanke in poslanci, spoštovani ostali vabljeni!

Danes bom predstavil 26 redno letno poročilo Varuha človekovih pravic. Vedno bolj sem prepričan kako zelo pomembne se za delovanje demokratične države in družbe v sistemu zavor in ravnovesij neodvisne državne institucije, ki so zunaj tradicionalnih treh vej oblasti. To se je še posebej pokazalo v letu 2020, ki ga je popolno nepričakovano zaznamovala epidemija korona virusne bolezni. Glede na klice in pobude posameznic in posameznikov ugotavljam, da smo kot posamezniki in kot družbe težko sprejeli družbene spremembe in spremembe v naših življenjih. Področno delovanje institucije Varuha človekovih pravic je izjemno obsežno in pomembno, zato želim dati vsem enako težo in veljavo. S štirimi namestniki, s sodelavkami in sodelavci predano strokovno in odgovorno pokrivamo posamezna področja dela in varujemo ter spodbujamo spoštovanje človekovih pravic. Moj način dela je, da sledim načelu reševanju problemov, s katerimi se ljudje obračajo na nas med tistimi, ki jih zadevajo šele za tem pa o problematiki obvestim javnost. O razgretih epidemičnih razmerah ne želim biti generator ali celo multiplikator sporočil, ki ljudi še bolj delijo temveč želim težave reševati v demokratičnem dialogu. Ko ga ni ali ga ni mogoče doseči vedno povzdignem svoj glas in opozorim na tisto, kar je v določenem trenutku treba izpostaviti. V času epidemije sem bil prav pogosto glas najranljivejših skupin prebivalcev. Izpostaviti moram, da je bilo leto 2020 za našo institucijo posebno ali celo zgodovinsko tudi zato, ker so prav v tem letu potekala zaključna dejanja približno 3 leta trajajočih prizadevanj, da bi pridobili status A po pariških načelih o statusu nacionalnih institucij za človekove pravice. V začetku letošnjega leta smo prvič pridobili status A po pariških načelih, kar za nas pomeni pomembno mednarodno priznanje, saj so mednarodni standardi delovanja neodvisnih institucij za človekove pravice zelo visoki. Odbor za akreditacijo je sicer kot je običajno v svojem priporočilu izpostavil tudi nekaj predlogov za izboljšavo obstoječe ureditve, ki jih pri varuhu podpiramo. Izpostaviti moram tudi lanskoletno odločbo Ustavnega sodišča o zagotavljanju finančne avtonomije Državnega sveta Ustavnega sodišča Varuha človekovih pravic in Računskega sodišča v zvezi z nekaterimi določbami Zakona o javnih financah. Pristojne pozivam, da v roku to je do 23. decembra 2021 sprejme ustrezne rešitve, ki bodo ustrezno implementirale omenjeno odločitev Ustavnega sodišča. Zaskrbljujoč pa je podatek, da se je število neizvršenih sodb Ustavnega sodišča lani še povečalo. Konec leta 2020 je bilo neuresničenih tako imenovanih ugotovitvah sodb že 18, konec leta 2019 pa 13. Pričakujemo, da bo Vlada ustanovila oziroma vzpostavila poseben mehanizem po zgledu mehanizma za izvrševanje sodb Evropskega sodišča za človekove pravice tudi za uresničevanje odločitev Ustavnega sodišča, ki bo nudil strokovno podporo in o stanju uresničenih odločb na pregleden način obveščal javnost. Spoštovani odločitev Ustavnega sodišča je namreč pomemben pokazatelj stanja pravne države. Tudi na nespoštovanje naših priporočil pri Varuhu ne moremo pristajati. O spoštovanju človekovih pravic se ne moremo pogajati, ampak se moramo vsi, ki smo v službi ljudi in imamo do njih izjemno odgovornost vsak na svojem področju zavzeti, da izboljšamo zatečeno stanje preteklih let. Neuresničenih priporočil Varuha iz obdobja 2012 do 2019 je okrog 300, zato smo se odločili pregledati njihovo aktualnost. V lanskem poročilu, ki ga danes obravnavamo tako izpostavljamo le 156 aktualnih preteklih priporočil, ki ostajajo bodisi neuresničena bodisi delno neuresničena. Pristojne organe pozivam, da se resno lotijo njihovega uresničevanja in odpravlja konkretnih rešitev v dobro ljudi. Na podlagi svojih dejavnost v letu 2020 pa dajemo skupaj 128 novih priporočil. Čeprav priporočila naše institucije in pravno niso obvezujoča je njihovo uresničevanje s strani pristojnih organov kazalnik koliko se Vlada, posamezni državni organi oziroma njihovi predstojniki pa tudi državni uradniki dejansko zavzemajo za krepitev spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Lani smo samo na Vlado oziroma na njenega predsednika naslovili kar 43 različnih poizvedb, mnenj, predlogov, pozivov še 886 pa smo jih poslali na razna ministrstva. Moramo pa priznati, da je s strani Vlade na teh naših 43 poizvedb bil pozitiven odgovor in smo lahko s tem zadovoljni. Pri Varuhu se pogosto srečujemo z nesprejemljivimi zamudami pri poizvedovanju in pridobivanje informacij nujnih za naše delo pri obravnavi pobud. Zamislimo si lahko, če organi ne odgovarjajo Varuhu kakšen je šele, potem odnos teh organov do običajnih državljanov in kako težko šele do odgovorov pridejo nemočni posamezniki. V letu 2020 smo obravnavali kar tretjino več zadev kot v preteklih letih, obravnavali smo 6 tisoč 852 zadev od tega tri tisoč 770 pobud. Pri tem smo v 346 primerih ugotovili 473 kršitev pravic in drugih nepravilnosti. Največkrat ugotovljene so bile kršitve na področju enakost pred zakonom, načelo dobrega opravljanja, varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic pravne in socialne države, pravice do osebnega dostojanstva in varnosti. Največ kršitev kar 66 smo ugotovili s strani ministrstva, ki danes tukaj ni prisotno to je Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti pa tudi Vlade Republike Slovenije. Temu sledijo Ministrstvo za okolje in prostor, Ministrstvo za notranje zadeve, Centri za socialno delo in drugi. V letu 2020, ki ga je zaznamovala epidemija korona virusne bolezni smo obravnavali velik porast zadev s področja socialnega varstva. Opozarjali smo, da problematika socialnega varstva zlasti starejših oseb ostaja pereča in se poglablja. Pri tem so še posebej skrb vzbujajoči očitki, da se razmere v ustanovah zlasti v domovih za starejše, zaradi pomanjkanja kadra poslabšujejo. Poleg tega ponovno kot že vsaj tri leta opozarjamo, da so obstoječi kadrovski normativi v domovih za starejše nezadostni glede na naraščajoče potrebe po oskrbi in pomoči ter zahtevnejšo zdravstveno nego, ki jo potrebujejo uporabniki. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, zato predlagamo tudi, da upošteva priznani obseg ur osebne asistence določen glede na potrebe posameznika v celem dnevu in ne zgolj v dopoldanskem času. Ugotavljamo tudi, da primanjkuje ustreznih služb in jim nudilo podporo ljudem, ki želijo prebivati v domačem okolju pa brez dodatne oskrbe in pomoči ne zmorejo živeti sami. Pristojno ministrstvo, zato pozivamo ponovno, da začne izvajati deinstitucionalizacijo in ne zgolj decentralizacijo obstoječih institucij. Neizvajanje deinstitucionalizacije pomeni kršitev konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov. Pristojnim priporočamo, da sprejmemo ustrezne pravne podlage, ki bodo zagotovile, da Republika Slovenija vzpostavi neodvisno telo za izvajanje te konvencije in da za to nalogo imenuje Varuha človekovih pravic, ki ima status A po pariških načelih. Glede institucionalnega varstva je bilo v povezavi s Covid-19 največ pobud na temo onemogočanja stikov s svojci pri čemer smo ocenili, da je prisotna prenizka stopnja zavedanja vseh negativnih posledicah takšne osamitve ljudi. Po naši oceni tudi niso bili ti ukrepi ustrezno pretehtani, kar se tiče njihove sorazmernosti.

Posledic epidemije so se odražale tudi na področju zdravstvenega zavarovanja. Novega Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju še vedno ni pravice zavarovancev pa so še naprej urejene le s podzakonskim aktom, kar je nedopustna rešitev 15. člena Ustave Republike Slovenije, kar je ugotovilo Ustavno sodišče. V letu 2020 je bilo na področju zdravstvenega varstva predstavljenih več zakonodajnih predlogov, na katere smo se odzvali tudi pri Varuhu. Precej pretresov je povzročil Predlog Zakona o nalezljivih bolezni, ki je bil v javni razpravi in smo ga proučili na lastno pobudo. Pregledali smo tudi Predlog Zakona o dolgotrajni oskrbi in obveznem zavarovanju za dolgotrajno oskrbo. Ministrstvo smo posredovali pripombe in pričakujemo, da bodo naše pripombe in predlogi upoštevani in tudi sprejeti.

Veliko smo se ukvarjali tudi s področjem otrokovih pravic. Ugotavljamo, da se je z uveljavitvijo Družinskega zakonika in novega Zakona o nepravnem postopku še povečala potreba po izvedencih klinične psihologije za otroke, psihiatrije in pedopsihiatrije, kar pa se žal odraža v zastojih v postopkih na sodiščih. Ugotavljamo prelaganje odgovornosti za polno zaščito otrokovih pravic, ko si institucije le birokratsko dopisujejo in se ne zavzemajo za usodo prav vsakega otroka v stiski. Želimo si več medresorskega sodelovanja. Zavzemamo se, da otroke in mladostnike vključujemo v odločevalske procese v vsebinah, ki se nanašajo nanje. V letošnjem letnem poročilu smo objavili tudi ugotovitve iz 29 nacionalnega otroškega parlamenta. Pristojnim priporočamo naj jih proučijo in ustrezno upoštevajo pri določitvah, ki zadevajo otroke. Lani smo tudi začeli s projektom »Če vidiš krivico uporabi pravice« namenjene prav za / nerazumljivo/ otrokov in njihovih pravicah. Razglasitev epidemije lanskega marca je zahtevala prilagoditev dela tudi na področju zagovorništva. Otroci, ki jim družin ne predstavlja varnega okolja so v tem času potegnili najkrajši konec in izkušnje so to potrdile. Predlagali smo, da omogočanje stikov med starši in otroki, ki živijo v različnih občinah ni v nasprotju z namenom omejitve gibanja na občine na prebivališča in da je potrebno upoštevati načelo pozitivne diskriminacije, ki ga zagotavlja tudi Konvencija o pravicah invalidov.

V času, ko je v Sloveniji, zaradi korona virusa potekalo izobraževanje na daljavo smo opozarjali, da vsi učenci še zdaleč nimajo enakih možnosti za učenje. Na splošno smo tudi opažali, da lahko ukrepi, ki so predvideni za omejevanje širjenja korona bolezni v večji meri prizadenejo prav socialne izključenejše ranljive skupine. Ne smemo pozabiti na vse tiste ranljive skupine na Rome recimo, ki živijo v domovih brez elektrike, računalnikov in interneta, številnih staršev romske populacije romskih otrok, ki ne znajo brati in ne razumejo jezika.

Glede narodnih in etičnih skupin smo posebno skrb posvečali tako informiranju, skrbi in pomoči Slovencem po svetu in zamejstvu ter obveščanje o avtohtone italijanske in madžarske narodne skupnosti v zvezi s Covid-19. Na področju enakosti pred zakonom in prepovedi diskriminacije smo prejeli izrazito veliko pobud v zvezi z covidom. Šlo je predvsem za posledico tega, da so ljudje ukrepe iz vladnih odlokov in prav tako imenovanih protikoronskih zakonov neredko dojemali kot krivično v primerjavi s tistimi, ki so jih bili iz takšnih ali drugačnih razlogov deležni na drugačni način ali sploh ne. Na Vlado smo glede ukrepa, da osebam starejšim od 65 let prepovedal nakupovanje živil zunaj časa namenjenega nakupovanju ranljivih skupin naslovili kritiko. Ukrep pa je bil na to kmalu odpravljen.

Veliko prahu je v javnosti dvignilo naše stališče, da do tedaj veljavni vladni odlok, ki je določal obveznost nošenja zaščitnih mask ne dajo ustrezne pravne podlage za sankcioniranje za prekršek. Pogosto smo opozarjali Vlado in ministrstva, da je zakonska podlaga v Zakonu o nalezljivih boleznih nezadostna čemur je kasneje potrdilo tudi Ustavno sodišče, ko je ugotovilo, da so določbe 39. člena Zakona o nalezljivih boleznih, nad katerimi temelji večina covid ukrepov v neskladju z Ustavo. Želim pa izpostaviti še enkrat in eksplicitno, da nikoli nismo pozivali k ne nošenju mask in nespoštovanju zaščitnih epidemioloških ukrepov.

Veliko smo se seveda tudi ukvarjali s svobodo izražanja. Tukaj moram poudariti, da je naša pravica, da povemo svoje mnenje a je ob enem tudi naša dolžnost, da ga izrazimo na dostojni način. Najostreje sem obsodil dogodke, ko so anonimni posamezniki nekatere vidne predstavnike zdravstvene stroke v boju z epidemijo ožigosali za morilce slovenskega naroda organe odkrivanja in pregona sem pozval, da zajezijo epidemijo nestrpnosti in sovražnosti.

Center za človekove pravice, ki je ena izmed organizacijskih enot Varuha je konec lanskega leta pripravil osnutek svoje analize tožilske prakse pregona kaznivega dejanja in javnega spodbujanja sovraštva, nasilja in nestrpnosti pod 297. členu kazenskega zakonika v obdobju 2008 do 2018 in ga posredoval Vrhovnemu tožilstvu. Analiza je bila nato objavljena v maju 2021. Zaskrbljujoče je, da tudi v letu 2020 ni prišlo do sprejema zakona ali spremembe ali pa novega Zakona o varstvu osebnih podatkov z ustreznimi nacionalnimi izvedbami v zvezi s splošno Uredbo varstva osebnih podatkov. Ne moremo se strinjati z rešitvami, ki se nanašajo na varuha, saj izjeme glede nadzora nad uporabo osebnih podatkov omogoča tudi pravo EU. Nadaljnje smo zaskrbljeni, ker osnutek predloga zakona tudi zbiranja razčlenjenih podatkov še vedno ne ureja zadovoljivo. Na področju omejitev osebne svobode smo obravnavali 85 zadev povezanih z epidemijo. Veliko pobud se je nanašalo na prepoved obiskov svojcev in drugih oseb v socialno varstvenem zavodu v času razglašene epidemije. Ravno tako so se domovi za starejše posebni socialni zavodi odločili, da zaradi preprečevanja okužb / nerazumljivo/ izhode stanovalcev. Opozorili smo na neustrezen ukrepov predvsem pa negativne posledice, ki jih imajo takšni ukrepi na zdravje in počutje posameznikov. Poudarjali smo, da je treba upoštevati, da je odvzem prostosti oziroma omejitev svobode gibanja možna le pod pogoji, ki jih določa zakon. Kot velika težava se je tako v socialnovarstvenih zavodih kot v zavodih za prestajanje kazni zapora pri obvladovanju korone virusne bolezni pokazala prostorska omejenost oziroma zagotavljanje primerih prostorov za izločitev okuženih za zagotavljanje primernih bivanjskih pogojev. Ob razumevanju potrebe za omejitve obiskov zaprtih oseb smo poudarili, da je ob omejevanju stikov zaprtih oseb z zunanjem svetom nujno potrebno poskrbeti tudi za ublažitev stisk, ki se lahko pojavijo, zaradi tega omejitev.

Na področju pravosodja moram poudariti, da tudi sodstvo ni bila izjema glede ukrepov za zajezitev in preprečitev širjenja nalezljive bolezni Covid-19. Zaradi spomladanskega in jesenskega zapiranja sodišč je bilo njihovo redno delo zelo omejeno s tem pa je bil do določene mere oviran tudi dostop do sodnega varstva. Ob tem se nam zastavlja vprašanje v kakšni meri bodo posledice izrednih razmer dejansko vplivale na načrtovano trajanje posameznih postopkov in ali bo zaradi podaljšanja sodnih postopkih sojenje v razumnem roku morda celo znova postalo sistemski problem in s tem dodatni izziv, s katerim se bomo morali soočati v Sloveniji.

Glede policijskih postopkov smo opozarjali, da mora policija tudi v tem času pri opravljanju svojih nalog ostati neodvisna, nepristranska in strokovna. Pri ukrepanju policistov ob nadzorih nad spoštovanjem ukrepom za preprečevanje širjenja bolezni Covid-19 se je zastavilo tudi vprašanje opravičenosti uporabe policijskega pooblastila ugotavljanje identitete oseb. Menimo, da identifikacijski postopek na podlagi Zakona o nalogah in pooblastilih policije upravičen zgolj v primerih, ko predhodno obstaja vsaj sum, da bo določena oseba izvršila, izvršuje ali je izvršila kaznivo dejanje ali prekršek. Menimo, da okoliščine kot so pomikanje ob smeri protestnega shoda zadrževanje na kraju protestnega shoda v času neposredno pred oziroma med protestnih shodom niso takšne, ki bi zadostile razlogu za sum in tako obstoju pogojev za izvršitev identifikacijskega postopka na omenjeni zakonski podlagi. Posebno pozornost smo namenili omejitvam zbiranja, svobode zbiranja in združevanja, zaradi preprečevanja širjenja epidemije oziroma v zvezi z njo. Za zelo / nerazumljivo/ se je pokazala situacija v zvezi s tako imenovanimi protivladnimi protesti oziroma omejevanja zbiranja. Poudarili smo, da velja svoboda mirnega zbiranja in združevanja skupaj s svobodo izražanja za bistveni gradnik demokratične družbe toda svoboda zbiranja in združevanja ne varuje protestov, pri katerih imajo organizatorji in udeleženci nasilne namene.

Na področju okolja je bil v letu 2020 največ pozornosti deležen koronski zakon, ki je omejil ustrezno in učinkovito sodelovanje javnosti v vseh upravnih in sodnih postopkih. To vprašanje, ki smo ga naslovili tudi na ministrstvo bomo spremljali tudi v bodoče.

Zagovarjali smo tudi spoštovanje pravic kulturnikov. Ministrstvo za kulturo in ostalim ministrstvom smo poslali več pobud in prošenj ter po dialogu predvsem z nevladnimi organizacijami, ki delujejo na Metelkovi 6. Do sedaj se nam nikoli ni bilo treba res ukvarjati, spoštovane gospe in gospodje, z vprašanjem kaj pomeni, da so lahko človekove pravice omejene, zaradi ogrožanja javnega zdravja. Večina človekovih pravic ni absolutnih in jih je mogoče omejevati, ampak le, če je postopek, po katerem so omejene zakonit in če so omejitve vsebinsko sorazmerne, nediskriminatorne, nujne, časovno omejene in utemeljene na stroki.

Aktualno letno poročilo, ki smo ga predložili je pripravljen na podoben način kot lani. Vsebuje tiskano verzijo in razširjeno različico, ki je dostopna na našem elektronskem naslovu. Tako kot lani smo tudi letos izdali publikacijo z naborom vsem priporočil in upam, da vam bo ta priročna knjižnica v pomoč kot nekakšen opomnik pri sprejemanju zakonodaje in da bodo tako naša priporočila dosledno upoštevana. Z marsikaterim organom sem v preteklem letu dobro sodeloval želim pa si dobrega sodelovanja predvsem glede uresničevanja naših priporočil in odpravljanju konkretnih rešitev. Tudi letos je Vlada pripravila odzivno poročilo, ki ga je koordiniralo Ministrstvo za pravosodje. To je obsežna obravnava vsa naša priporočila. Zadovoljni smo, da je realiziranih več naših preteklih priporočil kot v primerjavi z lanskim leto. To je spodbudno, vendar hkrati opozarjam, da še vedno ostaja veliko število delno realiziranih in nerealiziranih priporočil.

Glede realizacija priporočil torej opažamo določen napredek, vendar opažamo, da je tudi ta prepočasen. Zaskrbljujoč za nas pa je podatek, da je zaradi nestrinjanja zavrnjenih 11 naših novih priporočil in še dodatnih 14 iz preteklih let. Posebej nas skrbi, da se kar 8 od 11 zavrnjenih priporočil nanaša na pravice invalidov in drugih ranljivih skupin. Pričakujemo, da bo Vlada kot tudi organi, na katere se priporočila nanašajo uresničila vsa naša priporočila in da bodo končno prekinili krog ponavljanja. O spoštovanju človekovih pravic se pač ne moremo pogajati.

Kar se tiče dela državnega preventivnega mehanizma na podlagi Zakona o ratifikaciji opcijskega protokola konvencije proti mučenju in drugim krutim nečloveškim poniževanjem, kaznivim ravnanjem to izvajamo kot institucija Varuha človekovih pravic že 13 let. Zaradi epidemije Covid-19 smo lani opravili nekoliko manj obiskov. Tudi mi smo morali prilagoditi naše aktivnosti predvsem pa smo izhajali iz načela »Ne škoduj!« saj smo v negotovih razmerah želeli najprej priskrbeti za vse preventivne ukrepe tako za člane državnega preventivnega mehanizma kot tudi za osebe, ki jim je vzeta prostost in zaposlene v institucijah. Soočali smo se s povsem praktičnimi težavami kot je na primer tudi pomanjkanje zaščitne opreme. Naše aktivnosti smo prilagajali situacijam ustanovah, ki jih obiskujemo. Kljub zmanjšanemu številu obiskov pa smo budno spremljali sprejete ukrepe za preprečevanje širjenja korona virusne bolezni, saj so za osebe z odvzeto prostostjo še posebej ranljive in nemočne. V epidemičnem letu smo na novo med kraje odvzema prostosti dodali še krizne centre za mlade. Skupaj smo tako obiskali 51 krajev odvzema prostosti in opravili tudi dve spremljanji vračanja tujcev. Vsi obiski so bili nenapovedani razen dveh spremljanje vračanj tujcev, ki so morali biti, zaradi same narave dela predhodno najavljeni. 8 obiskov je bilo kontrolnih ob katerih smo preverjali dejansko uresničevanje s preteklih obiskov v praksi. 5 je bilo tako imenovanih tematskih obiskov, kar pomeni, da smo bili osredotočeni v naprej izbrano temo. Tako smo v posebno socialno varstvenih zavodih ugotavljali prezasedanost varovalnih oddelkov, kršitev pravic posameznikom nameščenih na varovanih oddelkih in pa namestitve. Ob tematskih obiskih smo v teh zavodih preverjali tudi njihovo stanje v času epidemiološko resnih razmer ob nevarnosti vnosa in širjenja s Covid-19. Podali smo 329 priporočil in sicer največ zavodom za prestajanje kazni zapora, policijskim postajam in domovom za starejše temu pa sledijo posebno socialno varstveni zavodi, vzgojni zavodi, vojaška policija in psihiatrične bolnišnice. Glede na obravnavano področje si je največ priporočil tudi lani nanašala na bivalne pogoje, na evidence, dokumentacijo, ostala priporočila pa na osebje, oskrbo, aktivnosti, obravnavo neželenega vedenja, stike z zunanjim svetom in tako naprej. Na splošno lahko pohvalim relativno dobre odzive pristojni organov na naše ugotovitve in priporočila. Največkrat se pokaže, da smo z njimi lahko zadovoljni, ker se pogosto aktivno odzovejo na naša priporočila in izkazujejo pripravljenost na sodelovanje. Kljub temu pa ne nedopustno, da 15 naših priporočil pristojne institucije niso upoštevale pa tudi, da na dve priporočili sploh ni bilo odziva. Pričakujem, da institucije upoštevajo vsa naša priporočila pa tudi hitrejše odzivanje na dana priporočila. Spodbudno je vsekakor, da pri svojih obiskih 2020 državni preventivni mehanizem ni ugotovil primerov mučenja ali drugega krutega kaznovanja ali ravnanja. S tem smo vsi skupaj v naši državi lahko zadovoljni.

Posebej želim tudi z vidika državnega preventivnega mehanizma izpostaviti obiske v domovih za starejše, kjer smo ugotavljali, da obstajajo še vedno velike težave s pridobivanjem pravne podlage za zadrževanje v domovih, kjer varovanje stanovalcev ne izvajajo z zaklepanjem oddelka. To smo omenili tudi v Varuhovem poročilu v splošnem delu, ampak kljub temu želim poudariti, da po naših opozorilih je bila pozneje pravna podlaga sicer sprejeta, vendar zloga za domove, o katerih je že prišlo do okužbe stanovalcev in zaposlenih.

Kar se tiče potrjevanja varovanih oddelkov, na kar opozarjamo vsako leto. Lani sem povedal, da postopki trajajo 8 let letos moram žal reči, da trajajo 9 let, ker se ne premakne nič. Nekateri so potrjeni, drugi ne in to povzroča veliko težav med izvajalci socialno varstvenih storitev. Nekateri zavodi so prezasedeni in se tudi odločajo, da ne bodo več verificirali oddelkov. Tudi na kadrovsko stisko v domovih, kjer so zaprti oddelki smo poročali in o tem, da so razmere nemogoče tako za stanovalce kot tudi zaposlene, ki so ne samo, da imajo slabe delovne razmere, ampak so tudi pod plačani. Pristojnemu ministrstvu in Vladi smo tudi znova priporočili, da nemudoma ustrezne rešitve za nevzdržen položaj varovanih oddelkov, socialno varstvenih zavodov in to delovanje, tak odnos lahko umestimo v grdo ravnanje s stanovalci. Srečujemo se celo z nameščanjem mladoletnih stanovalcev v zavod za odrasle. Da je takšna namestitev nesprejemljiva in da je nujno treba iskati rešitve sem opozarjal v preteklosti. Po zadnjem srečanju z odgovori ministra pri meni februarja letos pa upam, da se bo končno urejanje teh vprašanj nekoliko premaknilo, zato mi je ponovno žal, da ni predstavnik Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, da bi nekaj več o tem tudi pojasnili. Lani smo prvič v dveh primerih opravili delno spremljanje prisilnih vračanj tujcev iz države. V obeh primerih smo lahko zaključili, da sta bili ob prisilni odstranitvi opravljeni profesionalno, zakonito in vljudno ob upoštevanju pravic oseb v policijskem postopku zlasti pa osebnosti in dostojanstvu tujcev. V obeh primerih smo podali štiri priporočila, vsa so bila sprejeta in uresničena.

Državni preventivni mehanizem je opravil tudi nenapovedan obisk vojaške policije. Tukaj pa smo se prvič srečali s težavo, da nam ni bil omogočen takojšen dostop do prostor, ki smo jih nameravali obiskati. Kljub vsemu nam je bil nato podaljšano čakanje vstop v prostore vojaške policije omogočen. Po našem mnenju je bil nastali zaplet ob začetku obiska nedopusten in pomeni tudi oviranje našega dela. Poudarjam, da morajo imeti člani državnega preventivnega mehanizma vseskozi neoviran dostop do vseh krajev odvzema prostosti. Sem pa zadovoljen, da vseh naših 9 priporočil vojaška policija že sprejela in uresničila.

Prvič smo obiskali tudi krizni Center za mlade. Po uveljavitvi Družinskega zakonika smo namreč ugotovili, da bi lahko namestitve otrok in mladostnikov Krizni center za mlade spadalo v pristojnost državnega preventivnega mehanizma. Ugotovili smo, da začasne namestitve mladih zaradi dolgotrajnosti sodnih postopkov trajajo praviloma več kot 21 dni. Ministrstvu za pravosodje in Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti smo priporočili, da najdeta ustrezno rešitev, ki bi preprečila, da bi dolgotrajne namestitve otrok in mladostnikov Krizne centre za mlade posegali v njihov koncept delovanja. Ugotovili smo tudi, da delovanje teh centrov sploh ni podrobneje urejeno v predpisih. Pristojno ministrstvo se je zavezalo, da bo preučilo njihovo delovanje, na osnovi tega oblikovalo enotni koncept delovanja vseh Kriznih centrov za mlade v državi. Priporočili smo tudi, da pristojno ministrstvo preveri ustreznost kadrovskih normativov za krizne centre in jih po potrebi spremeni.

Zelo aktivno smo sodelovali tudi v strokovni razpravi, ki jo je spodbudilo Ministrstvo za pravosodje ob morebitni potrebni določitvi neustreznejšega daljšega trajanja obravnavanje varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zavodih in ukrepa obveznega zdravljenja prostosti. Poleg dela državnega preventivnega mehanizma, ki je kompleksno in zahtevno pa sodelujemo tudi pri pripravi novega Zakona o duševnem zdravljenju novele zakona, ki bo odpravil neustavno stanje, ki ga je ugotovilo že dvakrat Ustavno sodišče in od Ministrstva za zdravje pričakujemo, da bo zakon končno prišel pred vas parlamentarce in da ga boste sprejeli.

Hvala lepa.