Hvala, predsedujoča. Spoštovani Varuh človekovih pravic, spoštovani državni sekretar. Vsem skupaj en lep pozdrav.

Moram reči, da sem letos pa kar z nekim pričakovanjem oziroma sem težko čakal to poročilo Varuha človekovih pravic, glede na burno leto ki je vsebina tega poročila. Moram reči, da tudi jaz se pridružujem mnenju državnega sekretarja, da, tako kot je bilo vsa ostala leta, pregledno, obsežno, zajema številne pore naše družbe in nenazadnje, tako kot je bil tudi že rečeno, je nekako ogledalo naše politike in pa države, ki nam ga vsako leto nastavite, da se malo pogledamo v njega. Pa jaz upam, da iz tistega, kar vidimo, da tudi sprejemamo določene ukrepe, da je slika naslednje leto boljša, tako kot ste sami zapisali notri. Pravim zakaj? Zato, ker je kar precej kritičnih zadev, da je to leto, ki je za nami, vsaj po moji oceni, da je bilo lansko leto, vsaj kar se tiče s področja demokracije in pa človekovih pravic, eno najbolj, ne vem, kako bi rekel, mračnih obdobij v 30-ih letih te naše mlade demokracije.

Prvič so bili v tej državi / nerazumljivo/ koreniti posegi v temeljne ustavne človekove pravice in pa svoboščine. Seveda vse to se je dogajalo z dejstvom, ki ni bilo samo v Sloveniji, to je covid, epidemija covida, ampak mi smo imeli še en drug problem poleg covida. Mi smo imeli še tudi vlado, ki v bistvu pod krinko izrednih razmer je delovala brez enega dialoga z državljani. Jaz vem, da ni čas, ki je treba ukrepati, čas, ko boš lahko vodil širšo razpravo, ampak nobenega, prav nobenega opravičila ni, da se ne vodijo socialni dialogi, da v družbi že leto nekega družbenega diskurza ni, napada se nevladne organizacije in vse drugače misleče. In to se nenazadnje odraža tudi v tem, da po mojem trdnem prepričanju, da imamo tudi izredno slabo sliko še letos, vsaj kar se tiče nezaupanja do cepljenja. Pomanjkanja diskurza in poslušamo se še, predvsem se pa največkrat niti ne slišimo, to je pa ta glavni problem. Jaz na to večkrat opozarjam v tem Državnem zboru, da smo dosegli, mislim, da dno tega, da se ne spoštujemo, četudi drugače razmišljamo. Na tak način se je pa tudi v bistvu peljala cela ta epidemija v lanskem letu.

Jaz vem, nisem niti v preteklosti kaj preveč pametoval okrog ukrepov, ker se strinjam, tako kot je rekel državni sekretar, da je cel svet iskal načine, zdravila, ukrepe. Ampak da pri tem, ko sprejemaš število ukrepov, ne vem, preko vladanja z odloki, 2 tisoč 700 odlokov imamo nek podatek, ki kroži v teh dneh, da Ustavno sodišče opozarja, da so bili številni odloki v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije. Tako, da to ne more biti tako. Mislim, da sem nekje v poročilu zasledil, da ste napisali, da epidemija ne sme in pa ne more biti izgovor za kršenje človekovih pravic. Človek bi rekel, težko rečem, da se vlada ni trudila. Ampak če bi se trudila, pa nebi zraven pa upoštevala pa še druge stvari, ki so jih pripeli na te odloke, naj vas spomnim, od afer pri nabavi zaščitne opreme, ki je ni bilo, kjer so se odpirale kuverte prijateljev, znancev, sorodnikov, kompatibilnih in tako naprej, do, na kar je opozorilo tudi Računsko sodišče, do nenazadnje tudi PKP-jev, s katerimi smo kar, to je treba priznati, pomagali določenemu delu gospodarstva, da je preživelo. In srečo imamo tudi, da imamo izvozno usmerjeno gospodarstvo, ki je na tujih trgih, ki v bistvu več ali manj ohranila proizvodnjo, mislim, neokrnjeno. Ampak vsi ti ukrepi so bili pa seveda, ne spada zraven usluga za prijatelje, ne vem, univerze in ne vem kakšne še podtaknjence smo imeli v teh PKP-jih. Ker spet pripelje do tega, kar sem prej osnovno rekel, da imamo problem – nezaupanje državljank in državljanov. Da se, danes se soočamo vsako sredo s temi protesti, ki jih jaz, nasilne proteste seveda, tako kot vse kolegice in kolegi, obsojam, ampak to je skupina državljanov, ki ni imela sogovornika v teh letih, da nismo našli nekoga, da bi jim tudi na neumne hipoteke in teorije zarote, ne vem, od tega, da smo imeli policijsko uro, da nas zasipajo z virusi, z ne vem čem, neumnosti totalne, ampak niso imeli nobenega sogovornika. Tudi na take neumnosti je treba odgovoriti. Da ne govorim, pa imamo strokovnjake. Skratka tega diskurza v zadnjem letu v tej državi ni bilo.

Da ne omenim zdaj tisto, kar sem tudi pričakoval, okrog sovražnega govora. To, kar se zdajle zadnje leto in pol dogaja, spoštovane kolegice, nam pa ne more biti ne v zadovoljstvo ne v ponos. Mi se moramo nad tem resno zamisliti. Komunikacija od predsednika vlade do državljank in državljanov, ne bom ponavljal, kaj se posluša. Do, ne vem, ministri se kregajo / nerazumljivo/, eden s policisti, drugi s kulturniki …