Hvala lepa za besedo, spoštovana gospa predsednica. Spoštovane članice in člani odbora, spoštovani Varuh človekovih pravic s sodelavcema.

Uvodoma bi želel najprej reči, da je treba dati Varuhu veliko priznanje za to, da je letošnje poročilo tako kot pretekla leta kakovostno in odraža stanje na področju človekovih pravic, ampak je tudi zelo dobro strukturirano, pregledno in pa ima ta povzetek, ki še bolj pokaže, katera so priporočila in še lažje vidimo, kaj bi bilo treba narediti. Torej iskrene čestitke v našem imenu vam, varuh, vašima sodelavcema in ostalim sodelavkam in sodelavcem na uradu.

Področje varovanja človekovih pravic je temelj našega dela, je temelj te države. Spoštovanje človekovih pravic je največja maksima. In zato je pač, posega na vsa področja življenja družbe in seveda je naša osnovna dolžnost, da spoštujemo človekove pravice vseh, seveda pa še prav posebej na področju dela našega ministrstva, kjer se dnevno srečujemo s težavami ljudi v stiski. Ranljive skupine so tiste, s katerimi se mi dnevno srečamo in tudi s kršenjem njihovih človekovih pravic. Minister Janez Cigler Kralj je takrat, ko je bil dobro leto, leto in pol tukajle, ko je imel svoj hearing, je izpostavil, da so tri področja dela zanj ključna: skrb za kvaliteto življenja v starosti, skrb za to, da dobijo pomoč na področju sociale vsi tisti, ki jo potrebujejo, in pa aktiven trg dela, da najprej mi sami poskrbimo za sebe, za svojo socialno varnost, potem pa vstopi država.

Lansko leto in še letošnje leto je okarakteriziralo delo našega ministrstva, pa tudi drugih ministrstev, epidemija. Prvi dan, ko je vlada nastopila, smo se soočili z epidemijo. In vse leto je bilo sprejetih vrsta ukrepov s ciljem zagotoviti varnost in zdravje vseh državljank, državljanov, posebej pa recimo teh, ki so najbolj ranljivi. Žal je bila naša težava ta, da se je zdravstvo, zdravstvena stroka dnevno učila, kaj je covid. In dnevno so se tudi spreminjala navodila. Mi smo se z varuhom, z vašim uradom, posvetovali tudi o nekaterih ukrepih, med drugim recimo v enem zadnjih PKP-jev, kako zagotoviti, da stanovalci v domovih živijo samostojno, je dom odprt, obenem pa, da se zaščiti zdravje stanovalca, zdravje zaposlenih in tudi zdravje obiskovalcev. Dom je drugi dom, zato more biti odprt, ampak obenem je pa ustanova, kjer skupaj živi velika skupina ljudi, ki so rizični z vidika zdravja. In to smo se posvetovali tudi z vami in seveda tudi z vsemi drugimi deležniki. Res pa, da, tako kot ste rekli, PKP-jev je bilo kar nekaj in, kot sem rekel, to je bilo pač odzivanje na spreminjajoče zdravstveno stanje in tudi poznavanje zdravstvene stroke samega virusa. Šlo je torej tudi za, torej kot ponavljam, šlo je za neke nove okoliščine, na katere smo se morali odzivati hitro. Imeli smo tudi posvetovanja s socialnimi partnerji. Res, da so bila kratka, tridnevna recimo, ampak so bile tudi po 12 ur dan. Ker covid je bil en dejavnik, ki je vplival tako kot zadnja, ne vem, 30, 40, 50 let nobena bolezen na stanje v družbi.

Odzivali smo se na različne načine in z različnimi aktivnostmi, na katere je opozoril tudi varuh. Eden izmed teh je problem podhranjenosti kadra v domovih za starejše, v različnih teh inštitucijah, tudi v centrih za / nerazumljivo/ dela in varstva, v varstveno-delovnih centrih, torej teh, ki zagotavljajo inštitucionalo varstvo in nizke plače. To je dejstvo. Ampak to je dejstvo, na katerem se ni nič naredilo v zadnjih 10-ih, 15-ih letih. Žal. Trenutno imamo v razpisu oziroma je že končan razpis React iz evropskih sredstev, kjer bomo v domovih za starejše zagotovili 93 milijonov evrov za to, da ne bo več štiri- in triposteljnih sob. So največji vir okužb. Ker bodo lahko čiste poti. Imamo dom v Sloveniji, vaš kolega poslanec ga zelo dobro pozna, ki je bil včasih dijaški dom in zdaj pa potem je postal dom za starejše. Nemogoče, da so zagotovljeni primerni prostori. In žal tudi do kadrov smo bili mačehovski in zato so do 23. Plačnega razreda plače v kolektivni pogodbi zdravstva in sociale na minimalcu oziroma pod. 24. Plačni razred, to je recimo srednja medicinska sestra, je nekaj 10 evrov, mislim, da je 70, 80 bruto nad minimalcem, torej 30, 40 evrov nad minimalno plačo. Srednja medicinska sestra. Zato se pogajamo skupaj z ministrstvom za zdravje za dvig plač v E in F plačnem razredu in pogajamo se, dogovarjamo se s stroko, s skupnostjo centrov socialno delo, s skupnostjo socialnovarstvenih zavodov, s skupnostjo CUDV-jev tudi za spremembo standardov in normativov na področju CSD-jev, DSO-jev, CUDV-jev. In ti bodo že, upam, jeseni spremenjeni. Nizke plače in podhranjenost še v DSO-jih, morda je tudi to ena taka, ker za nas je to ena najbolj bolečih zgodb lanskega leta. Veliko število okužb, žal tudi veliko število smrti s covidom je z vašo pomočjo, z vašim to, kar ste v Državnem zboru izglasovali, smo zagotovili 26 milijonov evrov za dodatne zaposlitve v domovih za starejše za 2 leti, vsako leto 13 milijonov. S tem smo tisto minimalno potrebno podhranjenost zapolnili, to nam priznava skupnost socialnih zavodov, to nam priznavajo sindikati. Minimalno, nismo šli daleč od tega, da bi bilo optimalno.

Ko govorimo o inštitucijah, hvala, varuh, da nas opozarjate na deinstitucionalizacijo. Ta proces teče že nekaj let v Sloveniji, že desetletje, dve. Spomnite se Hrastovca, spomnite se CUDV-jev, ki imajo stanovanjske in bivalne enote. Seveda lahko je ljudi razseliti, težje je spremeniti odnos v glavah pri osebju, ki dela z njimi. Trenutno imamo dva pilota, Dom na Krasu in pa Črna na Koroškem. Mi verjamemo, da bosta to primer dobre prakse, kjer bomo na eni strani zagotovili deinstitucionalizacijo, obenem pa - to, kar mi stalno poudarjamo – zagotovili, da se ohrani kvaliteta življenja za tiste, ki imajo kompleksne in zelo zahtevne okvare zdravja, invalidnosti. Bog ne daj, in tega nikoli ni in tudi varuh sem prepričan, da nam bo tukaj takoj podpisal, mi z ljudmi ne smemo eksperimentirati. Vam iz ene inštitucije, kjer ima primerno oskrbo, žal pa je to institucija, dati ljudem v de-institucijo, torej v neko bivalno skupino, stanovanja, kjer pa ne bo imel primerne potrebne oskrbe, ali zdravstvene ali druge. Tako, da tudi deinstitucionalizacija je proces, ki teče. Z Zakonom o osebni asistenci smo naredili en velik korak k deinstitucionalizaciji, mi smo prva vzhodnoevropska država v tem delu, kjer imajo ta zakon. Hvala vam, poslanka m in poslancem iz prejšnjega mandata, da ste to sprejeli.

Če ostanem še nekaj en korak v inštitucijah. Varuh nas je tudi preko državnega preventivnega mehanizma opozoril na neprimerno obravnavo mladoletnikov v zavodih za odrasle. Hvala, varuh. Smo se odzvali in smo že zagotovili en zavod, to je CUDV Dornava, kjer že nudi oskrbo primerno za te mlade. Trenutno sta v teku z integralnimi sredstvi, v teku so aktivnosti za še dva zavoda, eden bo Črna, drugi je Draga. Torej, da bomo imeli razpršeno po Sloveniji možnost zagotoviti primerno oskrbo za te mladostnike. Je pa težava seveda, kot ste tudi vi, varuh, opozorili, s kadri. Manjka kliničnih psihologov, manjka še drugih strokovnjakov. Tudi pri nas na centrih za socialno delo ali pa kje druge, ko iščejo kliničnega psihologa, se praktično nihče ne javi. Zdravstveni dom še nekaj dobi, ostalo pa bolj malo. Ravno tako smo dali tudi na ministrstvu predlog za novelo zakona o duševnem zdravju, da se za te otroke oziroma mladostnike opredelijo varovani oddelkih izključno v inštitucijah, ki že skrbijo za otroke, ne pa ki skrbijo za odrasle.

Še kratek sprehod skozi ostala priporočila. Zakon o osebni asistenci. Zakon o osebi asistenci je zaživel. Potreben je spremembe tako kot marsikatera nova stvar, ki se je povsem začela. Danes sem bil na eni tiskovni konferenci, kjer bil predstavljen priročnik za izvajanje osebne asistence, in vsi uporabniki so rekli, hvala bogu, da je osebna asistenca, to je zame neodvisno življenje, sedaj lahko živim doma in živim tako kot živimo mi vsi. Potrebne so spremembe. In že sedaj se osebna asistenca lahko zagotavlja v celem dnevu, seveda pa je naša želja, da se zagotavlja za aktivno življenje. Tam kjer ni aktivnega življenja, mora biti kakšen drug inštrument za zagotavljati ustrezno oskrbo oziroma nego. Seveda se vsi mi tudi, če nadaljujem od osebne asistence k dolgotrajni oskrbi, osebna asistenca je prvi tak korak. Pomoč na domu je tudi ta korak, da omogočamo ljudem, da ostajajo doma. Mi verjamemo, predlog Zakona o dolgotrajni oskrbi je spisan. Vedno se najde kritika, kaj manjka notri, kaj je slabo, ampak je spisan, in prvič po 18-ih letih je tak predlog zakona v Državnem zboru. In v tem zakonu so ukrepi za spodbujanje za to, da starejši oziroma drugi ljudje, ki potrebujejo podporo, ostajajo v domačem okolju kolikor je možno oziroma kolikor časa želijo. To je lahko denarni prejemek ali pa so to različne storitve, med drugim tudi taka, dve novi zgodbi, e-oskrba in pa podpora za tehnične spremembe v bivalnem okolju, ki omogočajo, da ostanem doma – dvigalo, stopnišče, da se prilagodi, in podobno.

Glede na to, da je moja srčno področje že vse življenje delo z invalidi. Konvencija o pravicah invalidov, 33. člen, ki ureja ta državni odbor na nacionalni ravni. Ja, mi podpiramo, da je ta odbor tak, da bo dejansko lahko izvajaj vse, upoštevajoč pariška načela. Tako, da ko bo prišel predlog na mizo za ustrezno ureditev, bomo preučili. Z varuhom smo se večkrat že srečali in iščemo rešitev, ki bo najboljša za državo, ki bo najbolj sledila tem, kot sva rekla, pariškim načelom, ki bo sledila tudi dikciji konvencije in ki bo pač upoštevala našo realnost.

ZPIZ, telesne okvare, to ste že omenili. Tudi hvala poslankam in poslancem za to spremembo zakona iz leta 2012.

Mislim, da sem vse. Mislim, da sem te ključne stvari. Res je, da naše področje ima morda res veliko priporočil, ampak, kot sem že rekel uvodoma, mi delamo na ministrstvu z najbolj ranljivimi skupinami – starejši, žrtve nasilja, otroci, invalidi, družine, torej ni da ni. Tako, da mi se odzivamo. Včasih bolj počasi, ampak poskušamo slediti, ne poskušamo, sledimo priporočilom, ki so pa včasih, če gledaš skozi realno sliko, takoj težko uresničljiva.

Tako, da, spoštovani gospod varuh, hvala vam za vaša priporočila, hvala za to, da postavljate obraz slovenski vladi, parlamentu, slovenski družbi, kje smo, kam naj bi šli na področju človekovih pravic. Človekove pravice so in bodo maksima te družbe.

Hvala lepa.