Hvala lepa za besedo, spoštovana gospa predsednica. Spoštovane poslanke in poslanci, lepo pozdravljeni. Danes predstavljam 26. redno letno poročilo.

Skoraj vse leto 2020, na katerega se poročilo nanaša, smo se zaradi epidemije koronavirusne bolezni srečevali z ukrepi za zaščito življenj in zdravja. Vlada je morala karseda hitro odreagirati, pri tem pa so bili ukrepi pogosto sprejeti brez bolj poglobljene presoje njihovega vpliva na spoštovanje človekovih pravic in svoboščin. Že od začetka prvega mala marca lani opozarjamo in ozaveščamo, da morajo biti vsi ukrepi sprejeti na zakonit način, da morajo biti sorazmerni, nujni, nediskriminatorni, legitimni, strokovno utemeljeni in časovno omejeni. Izpostavljali smo tudi pomen vzpostavljanja splošnega zaupanja v ravnanje oblasti ter da morajo biti uvedeni ukrepi ustrezno pojasnjeni in široko dostopni. Posebej smo opozarjali na pomen informiranja različnih ranljivih skupin, še posebej gluhih in naglušnih, slepih in slabovidnih ter gluhoslepih. Glede na precej večje število klicev in pobud posameznic in posameznikov kot v preteklih letih ugotavljamo, da so se ukrepi prepogosto spreminjali, da so posamezniki težko razumeli, kaj trenutno velja in zakaj. Obravnavali smo namreč kar za tretjino več zadev kot v preteklih letih.

Na področju socialnega varstva smo obravnavali problematiko ukrepov vlade, namenjene blaženju posledic epidemije, pri čemer pa smo opozorili, da morajo posamezni ukrepi biti upravičeni, da ne smejo biti neenako obravnavati ali celo izključevati posameznikov ali skupin zaradi njihovih osebnih okoliščin kot so na primer invalidnost, starost ali družbeni položaj. Opozarjali smo, da bi med najbolj ranljive skupine prebivalstva, ki se jim namenja krizni dodatek, morali biti vključeni tudi prejemniki invalidskega nadomestila po Zakonu o socialnemu vključevanju invalidov in družinski pomočniki. Naš predlog je bil upoštevan glede zagotavljanja temeljnega mesečnega dohodka po interventnem zakonu, ki je pravico vezal na konkretne mesece, kar je nekatere samozaposlene, ki jim je zaradi COVID-19 bistveno zmanjšan obseg dejavnosti, postavljal v neenak položaj glede na druge osebe v enakem položaju. Ugotovili smo, da pristojno ministrstvo ni želelo sklepati pogodb o izvajanju osebne asistence, kar je po našem mnenju nedopustno. Ob tem smo opravili poizvedbo na Ministrstvu za finance in ugotovili, da razlogi Ministrstva za delo, družino, socialne in enake možnosti o pomanjkanju sredstev ne držijo. Na podlagi naših ugotovitev in kritike je pristojno ministrstvo ponovno začelo sklepati pogodbe. Obravnavali smo tudi ukrep, ki je osebam starejšim od 65 let zaradi preprečevanja širjenja bolezni COVID-19 prepovedal nakupovanje živil zunaj časa namenjenega nakupovanju ranljivih skupin. Zadovoljni smo, da je vlada našo kritiko upoštevala in ta ukrep, ki je omejeval svobodo gibanja, kmalu odpravila.

Veliko pobud se je nanašalo na prepoved obiskov svojcev in drugih oseb v socialnovarstvenih zavodih v času razglašene epidemije. Ravno tako so se domovi za starejše in posebni socialnovarstveni zavodi odločili, da zaradi preprečevanja vnosa okužb prepovedo izhode stanovalcev oziroma pacientov. Opozorili smo na neustreznost teh ukrepov, predvsem pa na negativne posledice, ki jih imajo takšni ukrepi na zdravje in počutje posameznikov. Poudarili smo, da je treba upoštevati, da je odvzem prostosti oziroma omejitev svobode gibanja možna le pod pogoji, ki jih določa zakon.

Pogosto smo tudi opozarjali na problem vladanja z odloki, saj je nujna ustrezna zakonska pravna podlaga, kadar gre za omejevanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, čemur je pritrdilo tudi Ustavno sodišče.

Gospe in gospodje, lani smo obravnavali 295 pobud s področja socialnega varstva, 92 pobud s področja delovnih razmerij in brezposelnosti in 224 s področja otrokovih pravic. Največji porast je bil na področju institucionalnega varstva, kjer je bilo kar 80 % več pobud kot leto poprej. Pri našem delu smo lani ugotovili 473 kršitev pravic in drugih nepravilnosti, največ kar prav na strani Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, tj. 66. Če temu dodamo še 11 ugotovljenih kršitev s strani centrov za socialno delo, 7 s strani Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in 6 s strani domov za starejše, smo lahko nad stanjem uresničevanja socialnih pravic resno zaskrbljeni. Opozarjali smo, da problematika socialnega varstva, zlasti starejših, obstaja pereča in se poglablja.

Pri tem so še posebej skrb vzbujajoči očitki, da se razmere v ustanovah, zlasti v domovih za starejše, zaradi pomanjkanja kadra poslabšujejo. Poleg tega ponovno opozarjamo, da so obstoječi kadrovski normativi v domovih nezadostni glede na naraščajoče potrebe po oskrbi in pomoči ter zahtevajo zahtevnejšo zdravstveno nego, ki jo potrebujejo uporabniki. Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter Ministrstvu za zdravje predlagamo, da se v socialnovarstvenih zavodih zagotovi plačilo za dodaten tip zdravstvene nege, ki bi vključeval zahtevnejše postopke in posege v zdravstveni negi pri stanovalcih, ki so pri temeljnih življenjskih aktivnostih odvisni od pomoči diplomirane medicinske sestre, pri čemer bi se upoštevali dejanski stroški izvajalcev ob upoštevanju strokovnih smernic. Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnost poleg tega predlagamo tudi, da upošteva priznani obseg ur osebne asistence, določen glede na potrebe posameznika v celem dnevu in ne zgolj v dopoldanskem času.

Veliko pobud je bilo tudi na temo onemogočanja stikov s svojci, pri čemer smo ocenili, da je prisotna prenizka stopnja zavedanja o vseh negativnih posledicah takšne osamitve, ki po naših ocenah tudi niso bile ustrezno pretehtani pri vprašanju sorazmernosti ukrepov. Ugotavljamo tudi, da primanjkuje ustreznih služb, ki bi nudile podporo ljudem, ki želijo prebivati v domačem okolju, pa brez dodatne oskrbe in pomoči ne zmorejo več živeti sami. Pristojno ministrstvo ponovno pozivamo, da končno začne izvajati deinstitucionalizacijo. Neizvajanje deinstitutionalizacije pomeni kršitev konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov. Pristojnim priporočamo, da sprejmejo ustrezne pravne podlage, ki bodo zagotovile, da Republika Slovenija vzpostavi neodvisno telo za izvajanje te konvencije in da za to nalogo imenuje Varuha človekovih pravic, ki je v lanskem letu pridobil status A po pariških načelih.

Po naših dolgotrajnih in dolgoletnih prizadevanjih za odpravo kravic posameznikom, ki jim Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni priznal pravice do invalidnine, saj je pri njih prišlo do telesne okvare po letu 2013, in to zaradi bolezni, je Državni svet predlagal novelo omenjenega zakona, ki je bila letos sprejeta. Pozdravili smo tudi sprejem zakona, ki odpravlja krivice slepim in slabovidnim otrokom, za kar gre zahvala tudi vam poslankam in poslancem.

Spoštovani. Državni preventivni mehanizem, ki deluje v okviru naše inštitucije, je pristojnemu ministrstvu in vladi znova priporočil, da nemudoma poišče ustrezne rešitve za nevzdržni položaj prezasedenosti varovanih oddelkov socialnovarstvenih zavodov. Nevzdržne razmere, ki na tovrstnih oddelkih trajajo že več kot let, lahko nedvomno opredelimo kot grdo ravnanje s stanovalci, za katerega pa niso odgovorni zavodi sami, še manj zaposleni, temveč država, ki ne zagotovi ustreznih pogojev, da do prezasedenosti varovanih oddelkov nebi več prihajalo. Srečujemo se celo z nameščanjem mladoletnih stanovalcev v zavod namenjen odraslim. Da je takšna namestitev nesprejemljiva in da je nujno treba poiskati ustrezne rešitve, sem opozarjal že v preteklosti. Po zadnjem srečanju s štirimi ministri februarja letos pa upam, da se bo urejanja tega vprašanja končno premaknilo.

Lani smo prvič obiskali tudi krizni center za mlade. Ugotovili smo, da začasne namestitve mladih zaradi dolgotrajnosti sodnih postopkov trajajo praviloma več kot 21 dni. Ministrstvu za pravosodje in Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti smo priporočili, da najdeta ustrezno rešitev, ki bi preprečila, da bi dolgotrajne namestitve otrok in mladostnikov v krizne centre za mlade posegale v njihov koncept v delovanje. Ugotovili smo tudi, da delovanje teh centrov ni podrobneje urejeno v predpisih in priporočilih. Da Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti preveri ustreznost kadrovskih normativov za krizne centre in jih po potrebi spremeni.

Veliko smo se ukvarjali tudi z otrokovimi pravicami, saj so bile lani večino leta zaprte vse vzgojno-izobraževalne ustanove. Sprejeti so bili tudi razni ukrepi, ki so omejevali pravice otrok. Veliko pobud smo prejeli glede onemogočanja stikov med starši in otroki, ki živijo v različnih občinah. Poudarjali smo, da ukrep omejitve gibanja na občino prebivališča nebi smel omejevati družinskega življenja staršev in otroka, ki prebivata v različnih občinah. Ob neobiskovanju šol in vrtcev ter obšolskih in prostočasnih dejavnostih so imeli otroci in mladostniki omejeno tudi gibanje in druženje tako z vrstniki kot člani razširjenje družine in družinskimi prijatelji. Veliko primerov je zadevalo otroke s posebnimi potrebami. Obravnavali smo tudi vprašanje ranljivih skupin otrok med šolanjem na domu. Spodbujali smo potrebo po individualnem pristopu do otrok, zlasti tistih družin s socialnimi potrebami in drugih ranljivih skupin. Že več let opozarjamo na povečano potrebo po izvedencih klinične psihologije otrok in mladostnikov, psihiatrije, pedopsihiatrije, kar pa med drugim povečuje tudi zastoje v kazenskih in družinskih postopkih pred sodišči. Skrbi me, ker teh strokovnjakov v Sloveniji tudi sicer primanjkuje. Na pristojne apeliram, da se ta resna težava v najkrajšem možnem času odpravi.

Posebej pa želim opozoriti na načelo dobrega upravljanja, ki zahteva tudi, da se ministrstva, vladne službe in druge javne institucije pravočasno in argumentirano odzovejo na prejete predloge in priporočila. Okrepiti je treba zavedanje glede pojasnilne dolžnosti, ki jo imajo. Vsak državni uradnik se mora zavedati, da lahko s svojim odnosom do dela in do ljudi pomembno vpliva na življenje posameznikov. Tega bi se morali zavedati predvsem zaposleni na centrih za socialno delo, kamor prihajajo posamezniki v hudih stiskah. Tudi pri varuhu človekovih pravic smo lani v enem izmed primerov naleteli na težavo v sodelovanju s centrom za socialno delo, saj niso želeli otroku predstaviti možnosti za postavitev zagovornika otrok. Razumemo lahko, da je center za socialno delo avtonomen pri sprejemanju svojih strokovnih odločitev glede vodenja določenega postopka, ne razumemo pa, da otroka niso želeli niti informirati o možnosti zagovorništva, kar je njegova pravica. Zamislimo si lahko, če imajo organi takšen odnos do nas, ki imamo z ustavo določen mandat in smo nacionalna inštitucija za človekove pravice, kakšen je šele potem odnos teh organov do običajnih državljanov. Vse, ki odločajo o pravicah otrok, opozarjam, da je iz konvencije o otrokovih pravicah izhaja, da je otrok subjekt pravic in ne le objekt odločanja. Takšen pristop pogosto pogrešamo pri ravnanju in odločanju centrov za socialno delo. Upoštevanje največjih koristi otroka vključuje pravico otroka, da izrazi svoje mnenje, da je slišan in glede na svojo starost in zrelost upoštevan. Namen zagovorništva otrok je prav to – opolnomočiti otroka, da lahko v postopkih, v katerih je udeležen, izrazi svoje mnenje.

Lani so se na nas obračale tudi različne žrtve nasilja, prevladovale pa so ženske in starejše osebe. Že več let opažamo nekonsistentnost različnih organov pri izvajanju ukrepov za zaščito žrtev in tudi pri delu s povzročitelji nasilja. Žal se še vedno dogaja, da spremljevalcem žrtev na centru za socialno delo ne dovolijo biti prisotni ob žrtvi pri razgovoru, pa čeprav je bil zakon sprejet že leta 2008. Ob tem poudarjam, da samo zakonodaja ni dovolj, da je potreben visoko usposobljen kader v vseh inštitucijah, ki to zakonodajo uresničujejo v vsakdanjem življenju. Pobude ljudi, ki se obračajo na nas, kažejo na to, da niso vsi deležni enake kakovosti storitev inštitucij v vseh primeru prijavljanja nasilja. Ob tem je nujno zavedanje, da je za nasilje vedno odgovorna oseba, ki nasilje povzroča, ne glede na to, kaj je žrtev rekla, storila ali ni storila.

Na področju zaposlovanja ponovno opozarjamo, da je prekarizacija dela sistemski problem, ki terja večplastno obravnavo, saj delavce sili v negotove in nepredvidljive pogoje dela s pomanjkljivo socialno varnostjo. Pristojno ministrstvo zato pozivamo, da zakonsko opredeli prekarnost, prepove prekarna razmerja, hkrati pa predpiše tudi sankcije za kršitelje te prepovedi.

Vseh obravnavnih vsebin, ki se nanašajo na delo tega odbora, v tem kratkem času ne morem predstaviti. Podrobno leto poročilo je kot lani v razširjeni obliki objavljeno na naši spletni strani, prav tako pa smo izdali tudi publikacijo, v kateri je povzetek dela in vsa nova priporočila, ki jih je 128. Tudi na tem mestu vse pristojne pozivam, da čim prej pristopijo k njihovemu uresničevanju kot tudi k uresničevanju še neuresničenih ali delno uresničenih 156 preteklih priporočil, ki jih prav tako izpostavljamo v poročilu.

Kot je razvidno iz našega dela, ostaja še veliko področij, na katerih moramo narediti odločne korake naprej, da bi ustavno odločbo, da je Slovenija socialna država, občutil vsak izmed nas in da nobena ranljiva družbena skupina nebi bila izključena ali kakorkoli prikrajšana. Tudi letos je vlada pripravila odzivno poročilo, ki ga je koordiniralo Ministrstvo za pravosodje. To je obsežno in obravnava vsa naša področja. Zadovoljni smo, da je realiziranih več naših preteklih priporočil v primerjavi z lanskim letom. To je spodbudno, vendar hkrati opozarjamo, da še vedno ostaja veliko število delno realiziranih ali nerealiziranih priporočil. Pričakujem, da vlada kot tudi organi, na katera se priporočila nanašajo, uresničijo vsa naša priporočila in prekinejo krog ponavljanja. O spoštovanju človekovih pravic se nebi smeli pogajati. Spremembe so nujne tudi, če to zahteva večje sistemske spremembe ali posamezna finančna sredstva.

Hvala lepa.