Hvala lepa za besedo. Dobro jutro, gospa predsednica, poslanci in poslanke in vabljeni gostje!

Glede na današnjo temo sklica, naj uvodoma povem, da vsak odklon od reguliranega dela zaposlenih pri izvajalcih zdravstvene dejavnosti so odgovorni dolžno ustrezno sankcionirati. Svoje delo morajo opravljati nadzorni organi inšpekcijske službe in vodstva zavodov. Ob potrjenih odklonih morajo ukrepati v skladu z veljavno zakonodajo in v skladu s pooblastili.

Predlagatelj tega današnjega sklica je v svojem izvajanju navedel nekaj res v nebo vpijočih zadev, ki so se zgodile v zadnjem letu v slovenskem zdravstvu, vendar pa je citiral tudi podatke, ki segajo daleč nazaj v zgodovino slovenske mlade države in različnih vlad. Vsi se strinjamo, da slovenski zdravstveni sistem ni doživel nobenih sprememb, ki bi zadoščale času in potrebam naših prebivalcev. Slovensko zdravstvo je mastodont, ki se ga nihče ne upa spreminjati po meri pacientov. V luči zdravstvenega sistema menim, da je vedno potrebno imeti potrebe bolnika.

Tako je skozi leta in desetletja slovenski zdravstveni sistem zelo malo, bil deležen zelo malo politične pozornosti. Bodisi glede števila vpisanih na medicinske fakultete, bodisi glede pristopa k drugačnemu upravljanju, bolj odgovornemu upravljanju javnih zavodov in še marsikaj tega bi lahko navedli. Zelo redko sem slišala primerjave slovenskega zdravstvenega sistema pravzaprav po kazalnikih kakovosti, po številkah. In ko smo članice Evropske unije, se še vedno nosimo, kot da smo v svojem lastnem mehurčku.

Še vedno niso implementirani standardi in normativi niti po kadrih, še manj pa kakovosti zdravstvenih storitev. Tako na kratko, če orišem. Slovenski zdravstveni sistem izkazuje dejansko velik manko zdravniškega kadra. Pri nekaterih specialnostih pa so seveda ti odkloni zelo veliki. Tako imamo v nekaterih specialnostih, kot je patologija, le 50 procentov kadra, kot ga imajo povprečno v Evropski uniji. Ker ni tema primarno zdravstvo, pa vendarle naj opozorim, da je to področje, katerega se pravzaprav zdravstvena politika zelo, zelo malo obregne in imamo tam deficit primarnih zdravnikov kar 35 procentov v primerjavi z Evropsko unijo.

Storitve v zdravstvu se vsako leto urejujejo skozi splošni dogovor, kjer se partnerji splošnega dogovora dogovorijo o vrsti in količini storitev za tekoče leto. Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije tako z izvajalci sklene število posegov in preiskav na letni ravni. Izvajalci pa so dolžni seveda ta program kontinuirano izvajati skozi celotno leto. In upam, da je med nami predstavnik Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ki bo povedal, upam, kakšni so podatki glede izvajanja storitev pri različnih izvajalcih, ki so skladne s pogodbami, ki so sklenjene torej med zavodom in med izvajalci.

Torej, ko se srečujemo s potrebami prebivalcev po storitvah, naletimo na dejstvo, da je šla medicina naprej, da imamo slabo demografijo in da so potrebe po diagnostiki in zdravljenju zaradi tega, ker je Slovenija in hvala bogu, postala dolgoživa družba, čedalje večje. In soočimo se s problemom, da za zagotavljanje teh potrebnih zdravstvenih storitev potrebujemo medsebojno sodelovanje. Torej med izvajalci zdravstvene dejavnosti, tako med javnimi zavodi, kot koncesionarji, tako na primarni ravni, na sekundarni ravni in tudi na terciarni ravni. Naj samo na kratko povem, da mariborske onkologije ne bi bilo, če ne bi sodeloval Onkološki inštitut iz Ljubljane. Naj povem, da marsikatera slovenska bolnišnica ne bi mogla zagotoviti 24 urne pripravljenosti na področju anesteziologije, saj imajo nekateri zavodi le po dva do tri specialiste in ti ne morajo pokrivati rednega dela in dežurne službe skozi vse dni v mesecu.

Torej, regulirano je to sodelovanje na podlagi Zakona o zdravstveni dejavnosti, ki v 53. členu natančno regulira pod katerimi pogoji nek zdravstveni delavec lahko sodeluje tudi v drugem zavodu, bodisi javnem zdravstvenem zavodu ali pri koncesionarju, ki je pa tudi del javne zdravstvene mreže. Če citiram iz tega zakona, »v skladu s tretjim odstavkom 53.b člena Zakona o zdravstveni dejavnosti se soglasje zdravstvenemu delavcu izda, če s tem ne bo povzročena škoda javnemu zavodu oziroma motnja pri opravljanju dejavnosti javnega zavoda, javni zavod sam nima potrebe po dodatnem, dopolnilnem oziroma delu, ki presega obveznosti iz polnega delovnega časa zdravstvenega delavca. Zdravstveni delavec v celoti izvršuje svoje delovne obveznosti glede količine in vrste opravljenih storitev, določenih s pogodbo o zaposlitvi in normativi ter standardi dela pri svojem delodajalcu. Zdravstveni delavec ne odklanja nadurnega dela, pripravljenosti in morebitnih drugih oblik dela pri delodajalcu in zdravstvenemu delavcu zaradi dela pri drugem izvajalcu zdravstvene dejavnosti ali kot izvajalcu zdravstvene dejavnosti ni onemogočen dnevni in tedenski počitek in dnevni dopust«.

Če so torej izpolnjeni navedeni pogoji in direktor javnega zavoda presodi, da obstajajo pogoji za izdajo soglasja v skladu z drugim odstavkom 53.b člena tega zakona, se tako soglasje izda. In ob pripravi na današnjo razpravo, mi tudi že čez poletje … nas je na Ministrstvu za zdravje dejansko zanimalo z ozirom na to, da se resnično soočamo z zelo dolgimi čakalnimi dobami in da smo zato sprejeli tudi interventni zakon za skrajševanje čakalnih vrst, nas je zanimalo koliko zdravnikov pa niha oziroma se zaposluje pri enem in pri drugem delodajalcu. In ne boste verjeli, ti podatki, kjer so najdaljše čakalne dobe, tam je tudi največji deficit zdravnikov. Kot sem že prej omenila, velik manko je pri anesteziologih, tudi pri ginekologih, pri internistični onkologiji, pri nevrologiji, pri ortopedski kirurgiji in največji odstop oziroma odklon je pri radiologiji.

In odgovor je enostaven zakaj. Slovenija je zastavila izobraževalni sistem pač na začetku nove države. Takrat smo imeli vpis na Medicinsko fakulteto v Ljubljani 150 vpisov na leto. Šele leta 2003 se je ustanovila proti velikemu nasprotovanju večih deležnikov, Univerza v Mariboru in na Univerzi v Mariboru so vpisovali do nedavnega 90 študentov in v Ljubljani nazadnje 165. Ta Vlada je sprejela ukrep, kjer se vpis za letošnje šolsko leto povečalo za 50; 40 v Ljubljani in 10 v Mariboru. In seveda to bom rekla organizacijo zdravstvenega sistema postavlja pred velik izziv in je pristopila tudi k reguliranju in pomoči tudi tem inštitucijam, tako da v zakonu, ki je v parlamentarnih klopeh, naslavljamo ta problem razvoja znanosti in medicinske stroke, ki bo rabila dodatne kapacitete in kadre in se bo vlagalo v dodatne kapacitete univerz z razvojem kampusov, tako da bo za večje število študentov tudi, da bodo ustrezni pogoji izobraževanja.

Torej ostala sem pri radiologiji. Ko sem bila jaz mlad zdravnik, smo poznali samo navadno rentgensko slikanje, poznali smo ultrazvok in neke radioopačne kot je irigografija. Od tedaj v zadnjih 35 letih se je razvoj diagnostike na področju radiologije zelo razmahnil. Če je še Slovenija leta 2015 izkazovala zelo slabe podatke o številu … prosim?

/ oglašanje iz klopi/

O številu naprednih aparatur, to je magnet in CT, kjer smo bili med zadnjimi v Evropi, pa danes lahko najdemo te aparature po celotni Sloveniji. Aparature so zato, ker so potrebe po preiskavah in je število preiskav z magnetom, s CT-jem in drugimi interventnimi preiskavami zelo narastlo. Ampak temu ni sledil izobraževalni sistem in temu niso sledile specializacije. Torej tukaj vidim jaz odgovornost te države, ki skozi desetletja ni razvijala sistema potreb po prebivalcih in ni sledila razvoju in trendu, ki ga pozna sodoben svet.

Tako vidimo, da je masa preiskav izvedljiva samo, če tisti, ki to znajo, delajo več. In ravno na področju radiologije imamo 100 % opravljenih preiskav verjetno s podjemnimi pogodbami. Ampak na koncu saj te preiskave se ne delajo zato, da nekdo zasluži. Delajo se zato, ker ima nekdo potrebo. Z vsem kar počnemo, imejmo pred seboj pacienta, ki ima potrebo, ki ima bolečino, ki ima potrebo po diagnostiki, ki je bolan. In ker je zdravstvo tako kompleksen sistem, se bomo morali enkrat kot družba odločit, kako bomo k temu pristopili. Pač današnja razprava bo odkrila nekatere odstope, odklone.

Dovolite res, da opozorim na to, da slovenski zdravstveni sistem potrebuje celovito prenovo in potem ne bo tako, kot ste opozorili, da lahko nek zdravnik dopoldne gre, se tukaj štemplja, pa dela tam. Kakšna odgovornost pa je to predstojnika? Oprostite, v svoji praksi, v kateri sem bila do nedavnega, sem točno vedela kje je moj zaposleni in kaj dela. Gre torej za odgovornost posameznika, ki je nadrejen in ta piramida mora iti do vrha. Seveda pa Slovenija tudi nič ni naredila na temu, da bi bili bolj pridni, bolje nagrajeni. Glejte, ko gledamo analitične podatke, žal so velike razlike. Nekateri opravijo, ne vem, 30 %, 50 % naloženega programa. Imate pa ljudi, ki v javnih zavodih naredijo 200 % programa. Torej in če ne bomo sprevideli, da tudi sistem nagrajevanja v javnih zavodih in na sploh v zdravstvu mora slediti temu, kako priden je nekdo oziroma kako učinkovit je, toliko časa seveda bo nagrajen tisti in enako nagrajen, ki mnogo in veliko dela, kot tisti, ki se delu umika.

Torej, da ne bom predolga. Resnično imamo sistem, ki ni od 13. 3. 2020, ko je trenutna Vlada nastopila ta mandat. Ti problemi se vlečejo zelo dolgo in čakalne dobe imamo tudi že zelo dolgo. In od kdaj jih imamo – ja, verjetno od takrat, ko smo začeli delat analize in iskat vzroke. Jaz kot mlad zdravnik leta, ne vem, 1985, 1986, se o temu niti nismo spraševali. Samo videli smo, da naš pacient, ki je v postelji umiral zaradi napredovane aortne stenoze, ni prišel na operacijo. Redki srečneži so bili operirani v Švici, malokdo je bil operiran v Sloveniji. In ker imamo tako nezadosten zdravstveni sistem, imamo tudi ob teh čakalnih dobah termine; hitro, zelo hitro, redno. In ko nekdo pri redno čaka več kot je dovoljeno, kar je pač neka arbitrarna mogoče meja, mogoče resnično strokovna, ima pravico po zdravljenju v tujini.

In vsi tisti pacienti, ki so danes obravnavani zaradi interventnega zakona, ki smo ga nedavno sprejeli, bi bili po mojem upravičeni do zdravljenja v tujini, ker pacient rabi uslugo. Ni pomembno ali ga operira profesor v Švici, na Dunaju ali nekdo v Sloveniji, tudi če ni zaposlen v javnem zdravstvenem zavodu. In tega problema se moramo zavedati, da so potrebe pacientov, mi pa moramo okrog njega začet razvijati sistem, ki bo omogočal resnično dostopno javno zdravstvo, ker javno zdravstvo je tisto, ki je narejeno na podlagi javnih sredstev. Mi vplačujemo v državno blagajno in zato pričakujemo uslugo in to je edini pojem, kaj je javno zdravstvo.

Hvala.