Hvala lepa, predsedujoča. Lep pozdrav vsem v dvorani.

Jaz bi začel s tem, da moramo vedeti, da je cepljenje eden ključnih javno-zdravstvenih ukrepov. To ni neko, bom rekel, igračkanje ali karkoli, ampak to je eden ključnih javno-zdravstvenih ukrepov, ki rešuje milijone ljudi na svetu. Če mi ne bi imeli cepljenja, tako kot ga imamo danes, verjemite mi, da bi nas bilo bistveno manj na svetu, ker bi nas nalezljive bolezni zelo pobirale. Samo podatek, v srednjem veku, ko ni bilo toliko prebivalcev v Evropi, kot jih je sedaj, so črne koze pobirale davek okoli 400 tisoč ljudi letno, izredno velik davek, pa niso bile samo črne koze, so bile še druge bolezni. Torej rad bi, da razumemo vsi skupaj, da je cepljenje en ključnih aktivnosti, da smo tu, kjer smo, da imamo tako lepo dvorano, da imamo tako državo, kot imamo, in da živimo v taki civilizaciji, v kateri živimo. Zato cepljenje ni nekaj, kar bi bilo treba negirati, kar bi bilo treba sabotirat, ampak nekaj, kar je treba razumeti, da je nujno v sodobni družbi, če hočemo živeti tako, kot si želimo. In vsekakor mora biti cepljenje nacionalni projekt in tudi je, ker vsako leto se sprejemajo nacionalni projekti cepljenja in na ta način zagotavljamo cepljenje vsem, ki so potrebni cepljenja.

Zdaj mogoče en kratek tak pregled. Tam, ko smo ugotavljali, da bo prišlo cepivo, je seveda nastala tako zvana nacionalna strategija cepljenja, ki je okvirni dokument, ki smo se ga kasneje vsi držali. Najprej je treba povedati, da smo ravno na podlagi ocene, ki je bila narejena v tej strategiji, tudi naročili bistveno več cepiva, kot bi ga dejansko potrebovali. To nam je kasneje bilo tudi v veliko oporo, ko so nekateri veliki proizvajalci cepiv začeli dobavljati bistveno manjše količine in s tem ovirat cepilno akcijo. Ker pa smo imeli velike količine naročene, smo na ta način tudi lahko pridobivali kakšne večje število doz za posamezna cepiva. Dostave, treba je povedati, da vsa, to se pravi Ministrstvo za zdravje je kupovalo cepivo, naročalo ga, podpisovalo pogodbe, tudi plačevalo, od tam naprej so se pa cepiva neposredno transportirala v naša skladišča in od tod naprej v vsa cepilna mesta. Mi smo imeli cepilnih centrov in še danes imamo preko 70, vključena je večina bolnišnic in zdravstvenih domov, potem pa še nekaj, bom rekel, tudi medicincev dela. Do danes smo precepili z enim odmerkom, samo z enim odmerkom milijon 68 tisoč 987, kar je 51 % prebivalcev Slovenije. Zdaj za dosego 80-odsotne precepljenosti, to se pravi na nivoju prvega odmerka, rabimo še 600 tisoč doz, okroglo. Jaz mislim, da v tem tempu, kot imamo sedaj, ko cepimo v tem tednu in tudi v naslednjem, kot kaže, bi to lahko uspeli narediti v 6 tednih, kar bi nam tudi bistveno ustavilo razvoj epidemičnega vala. Imamo tudi precepljenih 60 % oseb, starejših od 18 let, in preko 80 % v starostni skupini 70-74 let. Zdaj seveda te številke, ki vam zdaj govorim, v primerjavi, ko primerjate zahodno Evropo, zgledajo skromne, vendar tisti, ki živimo že vrsto let v tem našem profesionalnem okolju, smo izredno zadovoljni, da smo prišli do teh številk, kajti številke v preteklih letih lahko primerjamo z gripo, s cepljenjem gripe so te številke enormne. Mi smo leta in leta bili sposobni precepit približno 7 % prebivalstva, to se pravi celotnega prebivalstva z gripo. Zdaj pa smo že na 60 %. In če v tej luči gledamo, je bilo seveda to cepljenje nekajkrat boljše kot proti gripi. No in še druga zadeva, ki jo je pomembno upoštevat pri tem cepljenju, pa je, da sodimo vsaj po cepilnih navadah v vzhodnoevropski del Evropske unije. In v teh deželah, ki so pripadale nekoč drugemu režimu, je odnos do cepljenja nekoliko drugačen kakor v deželah zahodnega dela Evropske unije. To se tudi lepo vidi tudi v Nemčiji, ki pol Nemčije pripada zahodnemu, pol pa vzhodnemu. In sam minister Spahn je ob priliki tudi poudaril, da je cepljenje v vzhodni Evropi bistveno manj, v vzhodni Nemčiji bistveno bolj manjše, kakor pa v zahodnem delu Nemčije. In tudi vse ostale države bivših režimov imajo nekako nižji odstotek precepljenih in med te sodimo tudi mi. Zdaj seveda, v čem je pač problem? Problem je v tem, da so ostale države zahodne Evrope izredno veliko vlagale, moram reči, finančno in kadrovsko in drugače v preobrazbo odnosa do cepljenja. Ko je postalo cepljenje na Portugalskem vrednota, nekaj za kar se treba je smiselno potrudit in čim prej priti, ko imate vzgojene ljudi in ko se cepi, da pridejo se cepit in tako naprej, za razliko, da imamo mi še danes obvezno cepljenje v zakonodaji, Portugalci pa tega nimajo. In je zanimivo to, da imajo Portugalci precepljenost proti ošpicam 99-odstotno, mi pa 93, s tem da imamo obvezno. To je samo toliko, da vidimo ta kulturni okvir, ki je bil že prej nakazan.

Zdaj, kako smo mi sodelovali na tem področju kot nacionalni inštitut? Prvo smo morali vzpostavit naročniški program, kamor so pač cepilni centri sporočali in še danes sporočajo potrebne količine cepiva. En tak velik program, ki omogoča, da se večkrat na dan zavrti in da večkrat na dan lahko tudi potem dostavljamo ta cepiva. Vsa ta cepiva potem dostavljamo na mesto cepljenja. Potrebna je hladna veriga in tukaj še bolj hladna kakor sicer, ker je treba nekatera cepiva shranjevati v zelo nizkih temperaturah. In je potrebno seveda vzdrževat en zelo strikten red porabe teh zdravil, ker se pač porabljajo na nekaj dni, potem jih je treba zavreči. In nobenega cepiva seveda, ko ga nismo imeli, nismo hoteli zavreči. Zdaj, do zdaj smo nekako preko tega sistema razdelili 2 milijona odmerkov na cepilne centre. Tako da se dejansko je to eno enormno delo zaposlenih tudi pri nas na inštitutu, ki so, mi smo morali seveda kompletno to službo zreorganizirat, ker tako velikih naporov ne bi bivši tisti, v takem kadrovskem sestavu, kot smo ga imeli, zmogli. Imeli smo tudi svoj cepilni center, kje so se ljudje tudi lahko cepili. In večina poslanec iz tega sklica je bilo tudi cepljenih pri nas. Vzpostavili smo tudi sistem cepljenja na naročanje na cepljenje, ki je zdaj voden preko z-Vem, vstopne točke z-Vem. To morate vedeti, da imamo izredno dober informacijski sistem na področju zdravstva, ki ga marsikatera država nima, recimo Nemčija ga sploh nima in se je gospod Spahn, ko je bil pri nas na obisku, čudil, kako nam je to uspelo. Preko tega naročanja zdaj danes, ko se naročite, vas pač dobi vaš konkretni zdravnik ali pa cepilni center in vas potem povabi na cepljenje. To je en sistem vstopa. Vsi, ki pridejo na cepilno mesto se potem vnesejo v eRCO sistem, to je naše digitalno vodenje in spremljanje cepljenja. Zdravnik cepitelj vas vpiše, vse podatke o cepljenju in tako lahko spremljamo preko tega sistema tako cepljenje, število cepljenj kot tudi vsestranske učinke cepljenja in to tudi objavljamo na spletni strani, tako da imate tedensko, bom rekel, posodobljene te podatke. Potem sta 2 strokovni skupini za cepljenje pri nas, eno vodi gospa Beović, drugo pa Marta Vitek, ki redno spremljata cepljenje proti Covidu in priporočata novosti in implementacije, ki jih mi potem sporočamo ministrstvu, ministrstvo potem implementira v druge akte. Potem tudi naš center za okolje je v času, ko smo se soočali s Covidom, naredil enormno število, recimo temu, priporočil za skoraj vsako delovno skupino, od gostincev, lovcev, ribičev in tako dalje, ki so potrebovali ta navodila, kako se obnašat. Potem smo bili seveda aktivni v posvetovalni skupini in smo še vedno, kamor prinaša vsak član posvetovalne skupine svoja, bom rekel, zaključke iz svojega okolja in se tam potem dokončno oblikujejo in potem posredujejo ministru za zdravje. Potem smo imeli zelo dobro načrtovano in izvajano komuniciranje. Razdeljeno je bilo med 3 akterji, Ministrstvom za zdravje, Ukomom in pa našo inštitucijo. Mi smo prevzeli predvsem vlogo digitalnega komuniciranja in smo preko spletnih strani načrtno komunicirali z različnimi javnostmi. Potem smo tudi vzpostavili tako zvane komunikacijske skupine, ki smo, na katere so se lahko ljudje obračali v stiski, ko pač niso vedeli, kaj narediti, tako imenovane telefonske klicne linije. Center za nalezljive bolezni je redno spremljal precepljenost in sam potek cepljenja in predlagal strokovne rešitve. Zdaj center je tudi zelo dobro izdelal spletno orodje, na katerem lahko v vsakem trenutku vidite, koliko ljudi je pocepljenih po strukturi, po regijah in po starosti, tako da je to nekaj, kar lahko vsak spremlja vsak dan, dvakrat na dan se ta »dashboard« obnovi. Imamo seveda tudi strokovne povezave s svetom. Tako da se nenehoma tudi povezujemo v evropsko mrežo in tudi svetovno. Zato je seveda potreben dober kader. O kvaliteti kadra ni potrebno razpravljati, ker se je izkazal v tej krizi, je pa problem, da je tega kadra vedno premalo. In pa v preteklosti, ko ni bilo takih potreb, se pač v naši inštituciji ni dovolj veliko kadrovalo v to polje, zato smo še zmeraj, čeprav smo kadrovsko kar dobro popolnjeni, ta del še vedno v kadrovskem minusu. Vzpostavljamo tudi urgentni pulmološki center, ki bo usposobljen za zbiranje podatkov, izdelavo analiz, pošiljanje podatkov, pa tudi sposoben svetovat vsem inštitucijam v Sloveniji in bil povezan v evropsko mrežo.

Tako zdaj jaz bi še mogoče za konec povedal tako, da imamo, če gledamo ključne podatke v tem trenutku, lahko rečemo, da smo v porastu, da gremo navzgor, da smo tako rekoč na eksponentni krivulji. Da nekako pričakujemo, da bi se počasi prelevilo v linearno, pa v tem trenutku še ni kakšnih očitnih kazalcev, da bomo šli v to smer. V povprečju imamo 997 novih primerov na dan. Hospitaliziranih imamo 341. Treba je povedati, da se hospitalizacija podvojuje tam na 14-15 dni. Tudi v intenzivnih terapij je 83 trenutno ljudi hospitaliziranih. Je pa treba tudi to povedat, da smo tu pa okrog podvojitveni čas okoli 10 do 12 dni. Mogoče bi bilo smiselno spregovoriti tudi o umrlih. Od 18. 8. do vključno današnjega dneva imamo 56 mrtvih. Jaz sem že dostikrat rekel, da vsak umrli ali pa večina, bom rekel bolje, večina umrlih v jesenskem času bo posledica necepljenja in bo posledica, bo vsaka smrt ta pravzaprav nepotrebna. In predčasno, ker cepiva je dovolj, mi imamo trenutno na skladišču 800 tisoč doz cepiva in še naslednji teden prihaja še kar lepa številka. Še malo korajže nam manjka, da se pocepi teh 600 tisoč ljudi in potem smo dejansko 80-odstotno precepljeni in imamo potem toliko dobro precepljeno populacijo, da je tudi ta PCT lahko se bolje spusti na nižji nivo, to se pravi, da je manj rigorozen.

Še ena stvar, ki smo se je naučili, je ta, da je cepljenje na terenu nekaj ključnega, da so ljudje zelo zadovoljni. Kadar pridemo na teren, srečujemo izredno lepe zgodbe. Tako da to je z moje strani nekako, pa z inštitutske. Treba se je pač zavedati, da smo v tem trenutku v valu, ki ga poganja delta sev. Delta sev je morda le malenkost manj kužen, kakor so ošpice. Ošpice so ena najbolj kužnih bolezni v svetu. Tako da ves ta pristop, ki ga delamo, mora biti zelo resen. Ljudje morajo razumeti, da je nujno potrebno določene ukrepe speljat. Seveda pa, ker imamo cepljenje in imamo druge pristope, nam ni potrebno ponavljati lekcije iz lanskega leta, ampak lahko z bistveno bolj odprto družbo tudi gremo skozi to izkušnjo. Seveda pa bo to, do kam se lahko spustimo, ključni merilec in število intenzivnih postelj. Če se bodo te pač povečevale preko vseh meja, bo potrebno tudi še kakšen drug ukrep sprejeti. In je to tudi treba v tem trenutku jasno povedati, to ni grožnja, ampak to bo pač nuja, kajti ne moremo si privoščit več kakor tam nekje 150 intenzivnih postelj. Zdaj še za konec še to. Vse te postelje, ki jih zdaj govorim, presegajo postelje, ki bi normalno bile namenjene Covidu. In zato, ker presegajo, je potrebno dodatno angažirati kader iz drugih področij, kar pomeni, da ukinjamo določene programe, povečujemo čakalne vrste, mnogi ljudje ne morejo priti do storitve in zato je treba povedati, da Covid ima tudi indirektne posledice, katere je potrebno upoštevat in jih tudi računat pri načrtovanju. In, bom rekel, zapiranje oddelkov kirurških, ginekoloških in tako naprej ima tudi svoje meje. Zato je potrebno to imeti neko uravnoteženo politiko, ki nekako ne pušča ljudi okuženih s Covidom, ki potrebujejo pomoč, pred vrati, hkrati pa tudi zagotavlja osnovno zdravstveno pomoč vsem in seveda ta pomoč mora biti dostopna kljub vsemu, da so težki časi, mora oboleli človek priti do pomoči in do zdravnika tudi sedaj, ko ni ravno ugoden čas za to, kajti vse, kar se zamudi, je zamujeno in se v zdravstvu zelo težko nazaj zavrti čas ali pa se ga nikoli ne da. Tako, to je moja kratka predstavitev. Pa naj zaključim s tem. Vsi tisti, ki se še niste cepili, zberite korajžo, pridite na cepilno mesto, zavihajte rokav in z veseljem vas bomo cepili.

Hvala lepa.