Hvala za besedo, predsednica.

Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci in ostali prisotni!

Današnja točka je namenjena obravnavi mnenja Vlade Republike Slovenije o sklepu za začetek postopka za oceno ustavnosti 135. in 138. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, prvega odstavka 213. člena in 223. člena Družinskega zakonika in prvega stavka tretjega odstavka 2. člena Zakona o partnerski zvezi.

Vlada Republike Slovenije je od Državnega zbora v mnenje prejela sklep Ustavnega sodišča Republike Slovenije, da se začne postopek za oceno ustavnosti navedenih določb zakonov.

Vlada je mnenja, da ustrezno različno obravnavanje različnih oblik življenjskih skupnosti ni protiustavno in ni v nasprotju s katerokoli mednarodno pogodbo ali sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice, v kolikor istospolnim skupnostim država prizna vse tiste pravice, ki gredo dvema osebama iz naslova pravice do združevanja in skupnega bivanja.

Slovenska zakonodaja to istospolnim parom že priznava v Zakonu o partnerski zvezi, razen v delu, ki se nanaša na postopke umetne oploditve in na posvojitve otrok. Opredelitev zakonske zveze kot zveze dveh ali celo več oseb ne glede na spol, bi pomenilo odvzem posebnega statusa, ki ga v naši družbi in pravnem redu sedaj uživa zveza ženske in moškega, ki ji država priznava pomen zasnovanja družine.

Z novim Zakonom o partnerski zvezi je prišlo do izenačitve pravnih posledic med partnerjema s pravnimi posledicami kot jih zakon predvideva med osebama v skupnosti dveh oseb različnega spola.

Družinski zakonik v zvezi z ureditvijo zakonske zveze v uvodnih določbah med drugim določa, da je pomen zakonske zveze v zasnovanju družine in ravno v zasnovanja družine je glavna razlika med zakonsko zvezo moža in žene ter partnersko zvezo dveh oseb istega spola. Spočetje otroka v sami skupnosti je možno le v skupnosti moškega in ženske. In zato je tudi v tem pogledu utemeljeno in ni diskriminatorno različno obravnavanje zakonske zveze in partnerske zveze, ki te okoliščine sama v sebi nima.

Na podlagi navedenega Vlada Republike Slovenije ugotavlja, da je razlikovanje raznospolnih in istospolnih življenjskih skupnosti stvarno upravičeno in ne le ustavno dopustno, ampak tudi potrebno, hkrati pa dopustno z vidika človekovih pravic, ki jih priznava praksa Evropskega sodišča za človekove pravice in Ustava Republike Slovenije.

Z institutom posvojitve kot posebne oblike varstva otrok se uresničuje ustavno zagotovljeno posebno varstvo in skrb otrok iz 56. člena Ustave Republike Slovenije. Celotna ureditev postopka posvojitve v Družinskem zakoniku je naravnana na varstvo koristi otroka na več nivojih, in sicer v okviru ugotavljanja izpolnjevanja formalnih pogojev na strani prijavitelja ter na strani otroka, pri ugotavljanju primernosti prijavitelja, pri podajanju predloga na sodišče ter tudi v samem sodnem postopku.

Glede na pravno ureditev posebnega varstva otrok v okviru instituta posvojitve ni mogoče zatrjevati, da je posvojitev pravica posameznika, ki želi posvojiti otroka, temveč je izključno pravica otroka, ki potrebuje tovrstno obliko posebnega varstva. Ker posvojitev ni pravica odraslih oseb, tudi odrasle osebe ne morejo biti diskriminirane pri izvrševanju te pravice.

V skladu z določbami 2. in 3. člena Zakona o partnerski zvezi se pravne posledice sklenjene partnerske zveze ne izenačujejo s pravnimi posledicami zakonske zveze iz določbe 213. člena Družinskega zakonika. In enako velja za pravne posledice nesklenjene partnerske zveze. Tovrstna ureditev tako ne posega v pravico postati posvojitelj, pač pa posega v možnost obeh v partnerski zvezi ali v nesklenjeni partnerski zvezi do skupne posvojitve otroka. Enako velja tudi za možnost dostopa do postopkov oploditve z biomedicinsko pomočjo. Zakon o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo glede pogojev življenjske skupnosti upravičencem določa moškega in žensko, ki živita v medsebojni zakonski zvezi ali zunaj zakonske skupnosti.

Obravnavana ureditev posega v možnost para imeti družino, vendar iz ustavnih konvencijskih in zakonskih določb ne izhaja tovrstna pravica posameznika, pač pa zaveza države k varovanju družine in posameznikove pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, ki pa je izpodbijane določbe zakonov ne kršijo.

Vlada Republike Slovenije glede na navedeno meni, da določbe 135. in 138. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, prvega odstavka 213. člena in 223. člena Družinskega zakonika in prvega stavka tretjega odstavka 2. člena Zakona o partnerski zvezi niso v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije.

Hvala.