Hvala lepa za besedo, predsednica.

Spoštovani!

Zakon o Državnem zboru in Poslovnik Državnega zbora nalagata Zakonodajno-pravni službi, da vsak predlog zakona in vložene amandmaje prouči z vidika skladnosti z ustavo, s pravnim sistemom in z nomotehničnega vidika oblikovanja besedila. To pomeni, da pregledamo njegov pravni vidik, saj gre za zakon, ki ga sprejme Državni zbor. Treba je povedati, da presoja zakonodajnega postopka ni v pristojnosti Zakonodajno-pravne službe. V obravnavanem primeru, kot ste že navedli, predsednica, je Kolegij predsednika Državnega zbora sklenil, da se ta predlog zakona obravnava po skrajšanem postopku, ker naj bi šlo za manj zahtevne spremembe in dopolnitve Zakona o osebni asistenci. V zvezi s tem je treba opozoriti, da gre za obširen predlog zakona, ki spreminja 26 % osnovnega zakona. Meja, ki jo določajo nomotehnične smernice, ko je treba pripraviti nov zakon in ne le novelirati obstoječega, je 30 %. Zato zgleda in se predvideva, da je predlagatelj v predlagane člene novele vnesel tudi določbe, ki na takšno mesto ne sodijo. Tak način oblikovanja zakona je seveda absolutno neprimeren in neustrezen.

Nadalje se s tem predlogom zakona po naši oceni kar precej menja koncept Zakona o osebni asistenci in tudi sicer gre za zahtevno materijo, kar se izkaže še zlasti v podrobnostih predlaganih rešitev.

Zakonodajno-pravna služba skladno s svojimi nalogami ocenjuje, da je predloženo besedilo v nekaterih delih neskladno z ustavo, in to glede načela pravne države, pravice do pritožbe, glede varstva osebnih podatkov, pa tudi načela legalitete in hierarhije pravnih aktov. Prav tako Zakonodajno-pravna služba ugotavlja, da predlog zakona odstopa od rešitev iz sistemskih zakonov, tako Zakona o splošnem upravnem postopku, Zakona o nevladnih organizacijah, Zakona o humanitarnih organizacijah in Zakona o partnerski zvezi, pa tudi z veljavnim Zakonom o osebni asistenci. Pri tem sploh ni jasno, ali gre za hotene odstope, pri čemer bi te izjeme predlagatelj moral izrecno utemeljiti, ali pa so se nekako pripetile napake pri oblikovanju zakonskega besedila. Tem pojasnilom je načeloma namenjena obrazložitev predloga zakona, ki je v danem primeru večinoma neustrezna in neskladna s Poslovnikom Državnega zbora, saj vsebuje le povzetek teh določb. Zato je bilo, moram priznati, Zakonodajno-pravni službi zelo težko, na nekaterih mestih pa celo onemogočena presoja predlaganih rešitev z vidika naših nalog. Obrazložitev zakonskega predloga pa ni pomembna samo ob sprejetju zakona v Državnem zboru, temveč predvsem za njegovo izvedbo. To torej pomeni, da si vsi naslovniki pravilno in enako zakon tolmačijo, in tudi zato, da ne bi bilo zaradi nejasnosti zakon treba ponovno spreminjati.

Opozoriti je treba tudi na nepravilno jezikovno izražanje v tem zakonskem predlogu. Kot sem navedla, gre za zakon, ki ga sprejema Državni zbor, zato je treba upoštevati tudi pravila zakonskega jezika. Torej se je treba izogniti vsej redudantnosti, to je preobilju, pogovornim izrazom in tako naprej, saj ima v pravu vsaka beseda svoj pomen. Tak je primer, na primer, izvršljivosti ali polnoletnosti – polnoletnost ne pomeni nujno starosti 18 let, vsekakor pa se v tem primeru zastavlja vprašanje, ali gre sploh za isti časovni element, ki ga zakonski predlog različno poimenuje.

Vse to, kar sem navedla, vse te nepravilnosti povzročajo nejasnosti, dvome, različno razumevanje predloga zakona, nesistematičnost in nepreglednost tako samega predloga zakona kot bodočega Zakona o osebni asistenci in pravnega sistema nasploh.

Ker je mnenje Zakonodajno-pravne službe zelo obširno, bom v njegovi predstavitvi kar najkrajše izpostavila samo sedem področij, če pa bo potrebno in željeno, pa lahko vsako pripombo seveda še podrobneje pojasnim.

Torej, glede izvajalcev osebne asistence. V mnenju je Zakonodajno-pravna služba opozorila, da gre pri opredelitvi za diskrepanco z definicijami, ki jih dajejo matični zakoni, predvsem je tu mišljen Zakon o nevladnih organizacijah, ki je bil sprejet po uveljavitvi Zakona o osebni asistenci, in se vzbuja dvom, da nista medsebojno usklajena.

Nadalje ni popolnoma jasno, kdaj izvajalec sploh lahko začne izvajati dejavnost, ali zadošča že registracija ali kumulativno še odločba ministrstva. Ta razlika je zlasti očitna v kasnejših določbah, ki govorijo o odvzemu oziroma prenehanju statusa.

Nadalje, izpit za strokovnega vodjo izvajalca. Po mnenju Zakonodajno-pravne službe le v primeru, če gre za zatečeno stanje, se lahko dopusti urejanje v prehodnem obdobju. Sicer pa mora veljati splošno pravilo, da morajo enaki pogoji veljati za vse, torej, da mora oseba ali katerikoli subjekt izpolnjevati vse pogoje že ob imenovanju na določen položaj oziroma ob registraciji ali pridobitvi dovoljenja za opravljanje dejavnosti. Tega ta predlog zakona ne upošteva. Podobno velja tudi za neustrezno rešitev, da izvajalec lahko kar še nadalje uporablja dejavnost brez ustreznega statusa.

Glede revidiranja je naša služba opozorila, da zaradi mešanja ureditev ni jasno, kdo revidira, kaj je predmet revizije, kakšen je njen obseg, na kakšni podlagi in na podlagi katerega zakona se sploh opravlja. Vsekakor pa bi bilo treba te določbe vključiti v poglavje o nadzoru, ne pa glede pridobitve statusa.

Drugič, v zvezi z osebnimi asistenti. Po naši oceni je nesistemsko urejen pravni temelj, to je pogodba za osebnega asistenta. Razrešiti je treba vprašanje, ali morajo tudi tako imenovani drugi družinski člani izpolnjevati vse pogoje za osebnega asistenta, kdaj se ga sploh lahko nadomešča. Ni jasno, ali se res po zakonu zahteva strokovna izobrazba za osebnega asistenta. Pojasnilo terja tudi določba, da se podatki o osebnih asistentih hranijo trajno, kar je sicer nesistemsko in po naši presoji neskladno z ustavo.

Tretjič, Inštitut Republike Slovenije za socialno varstvo. Kot smo mi pregledali veljavno zakonodajo in ustanovitvene akte, je ta inštitut zamišljen predvsem kot znanstveno-raziskovalno telo, ki pa mu ta predlog zakona daje novo vlogo, pri čemer ni jasno, ali in kako jo bo inštitut sploh lahko opravljal. Tako niti ni jasno, kdo imenuje dvočlansko komisijo, izmed kakšnega nabora. Opozoriti je treba že na tem mestu, da biti strokovnjak še ne pomeni izvedenec, saj je za naziv izvedenca potreben poseben postopek.

Četrtič, postopek uveljavljanja pravice do osebne asistence je izredno nepregleden, zelo nejasen in neskladen z Zakonom o upravnem postopku, ki se po 5. členu osnovnega Zakona o osebni asistenci sicer mora uporabljati subsidiarno. Za primer, na prvi stopnji – tako je videti – odloča že Center za socialno delo, kjer je izključena možnost pritožbe, kar ni skladno s 25. členom ustave. Tudi sicer je treba na vseh mestih utemeljiti, zakaj se odstopa od ZUP, in predvsem, če ni pritožbe.

Nesistemska je tudi rešitev – tega ni v nobenem zakonu -, da bi uporabnik že pred 18. letom, ko torej izpolni pogoje, da je lahko deležen osebne asistence, sam podal vlogo. Predvsem pa ni upoštevano, da do tega leta nima popolne poslovne sposobnosti in ga mora zastopati njegov zakoniti zastopnik.

Z vidika 38. člena ustave je treba tudi opozoriti, da namen zbiranja podatkov ni jasen, vprašljivo pa je posredovanje zdravstvene dokumentacije na Center za socialno delo; mislim, da je šlo v tej smeri tudi opozorilo informacijske pooblaščenke.

Petič, podnormirane so določbe glede vrednotnice, in sicer določbe glede tega vprašljive. Gre namreč za sankcijo izbrisa, če teh vrednotnic izvajalec ne predloži, pri čemer se seveda zastavlja vprašanje sorazmernosti take kazni, pa tudi, kako se bo to izvajalo za naprej, saj predlog zakona to sankcijo določa le za čas ob sami registraciji, ne pa če se pridobijo novi osebni asistenti.

Šestič, po tem zakonu je arbitrarna presoja možna, če se natančneje ne uredi nekaterih spornih določb. Primeroma (citiram): »Zaradi objektivnih okoliščin nepričakovano izgubi… Vsakokratni sum zlorabe… Po potrebi… Upravičeni razlogi… Druge okoliščine… » in tako naprej.

In končno sedmič, vprašanje financiranja. Predlagatelj zakona naj v tem primeru pojasni, kaj sploh zajema 4. člen osnovnega Zakona o osebni asistenci, po katerem država zagotavlja sredstva za financiranje postopka za uveljavljanje pravice do osebne asistence in izvajanja osebne asistence, saj ta predlog zakona posebej določa, da se iz proračuna financira tudi usposabljanje koordinatorja in članov strokovnih komisij in izvedenski organ. Zato sploh ni jasno, kaj vse pokriva ta 4. člen zakona.

Glede amandmajev oziroma predlogov za amandmaje, kot sem jih uspela pregledati, v glavnini ugotavljam, da ne upoštevajo in ne rešujejo naših pripomb, delno so tudi neustrezni. Bi pa zaradi ekonomičnosti postopka se najraje oglasila takrat, ko bomo o njih razpravljali.

Hvala lepa.