Hvala lepa, gospod predsednik. Spoštovani poslanci in spoštovane poslanke.

Vrhovno državno tožilstvo se bo, tako kot v postopku medresorskega usklajevanja, tudi danes opredelilo zgolj do predlaganih sprememb 4. in 8. člena Zakona o organiziranosti in delu v policiji, to sta sedaj 1. in 2. člena predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o organiziranosti in delu v policiji.

Po pregledu aktualnega predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah Zotpol namreč ugotavljamo, da nobena od naših pripomb, ki smo jih podali v mnenju že 15. marca 2021, ni bila upoštevana. Kot smo v mnenjih o predlogu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o organiziranosti in delu v policiji z dne 22. 12. 2021 in potem naknadno 15. 3. 2021 že pojasnili, za presojo oziroma razmejitev pristojnosti posameznih državnih organov ni odločilno razlikovanje med obveščanjem in usmerjanjem, ampak trenutek, ko je usmerjanje policijskih postopkov na podlagi zakona, ki ureja kazenski postopek – ZKP, prevzel državni tožilec. Stopnja obveščenosti državnega tožilca pa je od primera do primera različna. Ponovno poudarjamo, da je bistveno, da pristojnosti državnega tožilstva ne ureja zakon, ki se nanaša na organiziranost policije, in da morajo biti dane policistom dovolj široke možnosti, ki omogočajo učinkovite oblike komuniciranja z državnimi tožilci in bi morale biti upoštevane kot usmerjanje s strani državnih tožilcev, česar pa predlagane spremembe v tem predlogu zakona o spremembah v tem delu ne omogočajo. Sedaj veljavni osmih odstavek 4. člena zakona je namreč predstavljal konkretizacijo ustavne ureditve pristojnosti za kazenski pregon po 135. členu Ustave Republike Slovenije. Njegov namen je bil ločiti in časovno omejiti pristojnost ministra za notranje zadeve v razmerju do pristojnosti državnega tožilca kot edinega gospodarja kazenskega postopka. Že Ustava Republike Slovenije namreč v 135. členu izrecno določa, da funkcijo pregona storilca kaznivih dejanj izvršuje državni tožilec. Zakonsko konkretizacijo navedene ustavne določbe pa med drugim predstavljata 45. člen Zakona o kazenskem postopku in pa 19. člen Zakona o državnem tožilstvu, v skladu s katerim je državni tožilec v okviru svoje temeljne funkcije vlaganja in zastopanja kazenske obtožbe med drugim pristojen opravljati vsa procesna dejanja upravičenega tožilca in tudi usmerjati policijo. Državni tožilec lahko v skladu z drugim odstavkom 161. člena Zakona o kazenskem postopku zahteva ukrepanje policije tudi, če je prišel do njega le glas o kaznivem dejanju. Policijo lahko usmerja tudi, če za kaznivo dejanje ni izvedel od nje, zato še to še toliko velja za primere, ko ga o kaznivem dejanju obvesti policija. Državni tožilec lahko od policije poleg zbiranja obvestil in izvedbe drugih ukrepov zahteva tudi, da ga slednja o svojih aktivnostih obvešča, policija pa mu je dolžna brez odlašanja odgovoriti. Kot smo večkrat izpostavili že v postopku sprejemanja sprememb in dopolnitev uredbe o sodelovanju državnega tožilstva, policije in drugih organov, ZKP ne določa obvezne oblike komuniciranja med državnim tožilcem in policijo, zato je že ob uporabi jezikovne razlage, ki predstavlja neko zunanjo mejo, ki je pri razlagi zakona ni mogoče prestopiti, jasno, da so dopustni vsi načini komuniciranja.

Argumentacija predlagatelja, da bi bilo torej z določitev časovne točke, ko se šteje, da je usmerjanje prevzel državni tožilec, treba uporabiti določbe uredbe, ki je podzakonski akt, je z vidika načela zakonitosti nevzdržna. Takšna razlaga bi ob predlagani spremembi, torej s črtanjem drugega stavka osmega odstavka 4. člena ZODPol, imela za posledico, da bosta tako minister za notranje zadeve kot državni tožilec v konkretni zadevi hkrati pristojna za usmerjanje policije v predkazenskem postopku kljub temu, da bo državni tožilec že obveščen o kaznivem dejanju. Slednje pa seveda ministru daje možnost, da s pomočjo nadzornih mehanizmov za delovanje policije posega v izvrševanje navodil, ki jih je slednja prejela od državnega tožilca recimo ustno, po telefonu ali kako drugače, ne pa pisno, in s tem že posega v njegovo pristojnost. Hkrati pa bo imel preko dela policije možnost nadzirati seveda tudi državnega tožilca. Prav zaradi nevarnosti posrednega nadzora dela državnega tožilca nas skrbi tudi predlagana rešitev četrtega odstavka 8. člena ZODPol, ki je 2. člen novele, ki je vsebinsko enaka predlogu novega drugega odstavka prejšnjega 13. člena ZODPol, ki je vseboval predlog spremembe zakona z dne 8. 3. 2021. Po naši oceni namreč daje nova oblika nadzora v povezavi s predlaganim črtanjem časovne razmejitve med pristojnostjo ministra in policije ministru za notranje zadeve možnost neposrednega vmešavanja in nadzora nad predkazenskim postopkom tudi v primeru, ko je bil državni tožilec že obveščen o kaznivem dejanju in s tem postal dominus litis predkazenskega postopka. Omejitve iz 11. člena navedene nevarnosti ne odpravljajo, saj bi se lahko nadzor še vedno izvajal v primerih, ko nebi bila podana utemeljena nevarnost, da bi izvedba pooblastil iz 8. člena zakona pri nadzoru nad izvajanjem prikritih preiskovalnih ukrepov onemogočila ali bistveno otežila izvedbo prikritih preiskovalnih ukrepov ali ogrozila življenje in zdravje njihovih izvajalcev, kot piše v zakonu, ter pri vseh ostalih preiskovalnih dejanjih, kjer je operativna avtonomnost policije bistvenega pomena, kot denimo izvedba hišnih preiskav.

Menimo torej, da bi v izogib nejasnostim moralo biti jasno zapisano, da omenjena oblika nadzora ni več mogoča od trenutka, ko je državni tožilec obveščen o kaznivem dejanju, čeprav je slednje mogoče razbrati že iz teleološke razlage osmega odstavka 4 člena ZODPol, sploh ob upoštevanju že sprejetih sprememb in dopolnitev uredbe, ki po naši oceni vzbujajo dvom o poskusu zagotavljanja podlag za posredni nadzor nad delom državnega tožilstva. Kot smo izpostavili že v marcu, letos v našem mnenju nihče ne oporeka nadzorstveni funkciji ministra, ampak nad delom policije, vse dokler slednja ne posega v določbe Zakona o kazenskem postopku kot temeljnega pravnega akta na področju obravnavanja kaznivih dejanj in Zakona o državnem tožilstvu kot nosilnega statusnega predpisa za izvajanje funkcije pregona. V kolikor drži, da uvedba nove oblike nadzora ne predstavlja poskusa nadzora dela državnega tožilstva ter protizakonitega podaljšanja možnosti usmerjanja predkazenskega postopka s strani ministra za notranje zadeve, potem ne vidimo razloga, zakaj časovna omejitev nebi bila vključena v besedilo.

Poleg tega ugotavljamo, da kljub našim opozorilom pomisleki in nasprotovanja državnega tožilstva še vedno niso bili v predlog zakona, temveč je v pojasnilih k 4. in 8. členu vsebinsko zgolj na kratko omenjeno, da je Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije predlogu spremembam nasprotovalo. Ponovno torej pozivamo, da se vse naše vsebinsko utemeljene pripombe vključijo v gradivo za Državni zbor. Zaključno pa predlaganim spremembam v predlogu Zakona o spremembah in dopolnitvah ZODPol-a v prvi in drugi točki ostro nasprotujem.