Hvala lepa.

Najprej treba je povedati, da nikoli še v zgodovini Slovenije ni bilo namenjenega toliko denarja za znanost kot ga sedaj omogoča zakon v proceduri, ki je v Državnem zboru, o znanstvenoraziskovalni dejavnosti. Še to leto bomo imeli ta zakon v tretji obravnavi in verjamem, da bomo ga podprli z ogromno večino. Za to je potrebno čestitati pristojni ministrici in njeni ekipi. Tudi proračun, ki je pred nami, to operativno orodje, ki omogoča financiranje, tako sofinanciranje predšolske vzgoje. V določenih primerih vemo, da država sofinancira nekatere bolnišnične oddelke v vrtcih kakor tudi oddelke z Romi in pa narodnostnimi skupnostmi. Država financira plače, torej državni proračun financira plače zaposlenih v osnovnem in glasbenem šolstvu, kakor tudi plače, pa še materialne stroške v celoti, v osnovni šoli nekoliko delno, ampak v srednji šoli pa v celoti financira vse. Prav tako seveda na visokošolskem področju. Proračun je primeren.

Smo pa poslanci res dobili pismo zaskrbljenih strokovnjakov glede strokovnjakov na področju svetovalnega dela, ki naj bi jih bilo v šolah premalo in da je covid še dodatno poslabšal situacijo glede duševnega zdravja. Z marsičem se lahko strinjamo. Covid je prizadel ne samo otroke, učence, dijake, prizadel je nas vse in mislim, da ni enega v tej družbi, ki nebi bil vsaj malo opraskan. Ampak iz tega se bomo morali pobrati vsi skupaj in si med seboj pomagati. Je pa seveda pomembna pot. Zdaj, poslušali smo o duševnem zdravju in o težavah otrok. V resnici ni tako daleč obdobje, ko smo imeli popolnoma drugačen odnos do otrok kot ga imamo danes. Bil je čas, če preberete dela pisateljice Milene Miklavčič ali pa Alenke Puhar, kjer je bil odnos do otrok v slovenski družbi velikokrat zelo slab. Otroci, še zlasti otroci hlapcev in dekel, so morali že pri petih, šestih letih od doma in na delo. Si predstavljate kaj takega? Pa ni tako daleč to, mogoče 60, 70, 80 let. Surovost, neizmerna zahtevnost, vcepljanje krivde, izjemna storilnost, vse to se je zahtevalo od otrok. Torej to so bili naši očetje, naše mame, babice, dedki. In vmes je prišlo obdobje, ki je bilo veliko bolj normalno, to je bilo obdobje po drugi svetovni vojni, kjer se je marsikaj tega tudi opustilo na vso srečo. Ampak potem smo doživeli tudi moderni val, ki je prišel natančno iz Združenih držav Amerike in se mu reče permisivna vzgoja. To pa pomeni, da je povsem nasprotje od tega, kar sem prej rekla. Kar je sicer na nek način prav, po drugi strani pa imamo danes starše, ki ne znajo postavljati meja svojim otrokom, ne vedo, kje so meje, in se počutijo pri tem tudi negotovi. Ko k temu dodamo še samostojnost otrok, da lahko pogledajo po svetu skozi okna računalnika ali celo zapuščenost otrok zaradi staršev, ki so zelo zaposleni, in so potem prepuščeni svojim dobrim ali slabim navadam. Računalnik je lahko nekaj čudovitega, lahko pa je predvsem nekaj takega, kar otroka privleče v odvisnost. Pa ni samo računalnik, ni naprava kriva, ampak je seveda kriv odnos in pa vzgoja. Smo v času, ki je zelo turbulenten že zaradi tega in na kar je prišla še izjemna sprememba covid. Nekateri starši so rekli, da morda pa ni bilo tako slabo, da so bili skupaj s svojimi otroki. Jaz tudi mislim, da je bilo to na nek način v enem delu tudi dobro obdobje, kajti zdrava družina je rada skupaj. Res pa je, da so otroci pogrešali svoje sošolce. Ampak po drugi strani boste tudi videli na zadnji šolski dan otroke, ki sedijo po klopcah in se med seboj pogovarjajo po telefonih. Ta je samo cesta vmes. Tako, da mislim, da celotna situacija potrebuje temeljito preučitev in pa seveda tudi ukrepanje.

Zdaj, da bi preprosto rekli, bomo hitro rešili zadevo, damo še tri milijone, proračun je velik, tri milijone pa res ne bo toliko, pa damo še nekaj, pa znižamo normative, damo še nekaj svetovalnih delavcev in to je to, jaz vam zagotavljam, da to ne bo zadoščalo. To ni odgovor. To je pač odgovor na to, da, ne vem, nekaj ljudi več bo zaposlenih na teh mestih. Nekaj bo sicer pomagalo, ampak to ni odgovor. Odgovor je v spremembi študijskih programov za učitelje same, za vzgojitelje, kjer se poleg, upam, da kdaj kaj več prakse v študijskem programu, doda tudi nove znanosti, torej znanosti nevroznanosti, več psihologije, več sociologije, več teh kompetenc, ki bi jih učitelji zmogli. In kolegica je prej razpravljala in rekla, kako je v Ameriki. In v Ameriki tudi ni vse zlato, ni vse zlato, kar se sveti. Moramo reči, da je naš šolski sistem kljub vsemu eden izmed solidnejših. To kažejo tudi rezultati PISA kar zadeva znanje. Treba je pa tudi povedati PISA pove, da ta mednarodna raziskava pove tudi o občutjih otrok, ki pa pravijo, da s šolo niso prav zadovoljni, da niso prav srečni. Torej mislim, da je pred nami velik razmislek o tem, kako naprej v izobraževanju. In nekateri odgovori se rahlo kažejo v daljavi, bodo pa odgovorjeni toliko bolj kakovostno kolikor bolj bomo lahko zaznali, kje natančno je problem in kako hudi so ti problemi. Mislim, da je seveda čas standardov znanja seveda mimo. Moramo vedeti nekaj. Da je turbulentno obdobje naše osamosvojitve prineslo tudi zelo nenavadno porazdelitev znanja ali pa poimenovanja v našem sistemu. Tako imate v učnih načrtih osnovne šole cilje, kaj morajo učenci znati, in potem standardi znanja v srednji šoli rečejo pa temu cilji in pa kompetence. Poglejte, pa gre za istega otroka, ki gre iz vrtca v osnovno šolo in v srednjo šolo in se terminologija, pa verjetno tudi razumevanje tega, precej spremeni. Jaz mislim, da je potrebno začeti razmišljati ne samo o znanstvenih pristopih, kako kaj in kako, čeprav tudi to seveda, ampak predvsem vzeti kot prvo točko, kot prioriteto otroka, učenca, dijaka, človeka, ki gre skozi ta šolski sistem. Poznavanje tega človeka, njegovih talentov in pa pomoč pri njegovih težavah je bistveno. Torej personalizacija, torej obračanje na samega človeka, opazovanje njegovih talentov in pa na koncu koncev tudi usmerjanja v pravi poklic, ki bo njemu prinesel največjo izpolnitev, s katero bo tudi največ pomagal sebi in pa družbi.

Odgovor na ta vprašanja in tudi odgovor tega proračuna se mora nanašati tudi na vsebinske spremembe, to pa je temeljita preučitev študijskih programov za učitelje, ki jih je potrebno posodobiti. Drugič, potrebno je poenotiti učne načrte, kjer naj bo osrednja pozornost namenjena človeku, učečemu bitju. In pa seveda poenotiti terminologijo, da se bo vedelo, kaj kaj pomeni. Opremiti učitelje z več znanja, ki ga zahteva današnja problematika, je odgovor na to. Kajti otrok, če imate vi 400 učencev, če imate enega svetovalnega delavca, se ne more vsem posvetiti, niti polovici ne, niti tretjini ne dobro. In če boste imeli dva, boste imeli 100 % povečanje zaposlenih na tem področju v šolah. Ampak kaj bosta pa dva svetovalna delavca naredila s 400 učenci ali pa dijaki? Vidite, odgovor je, da se je potrebno ukvarjati z otrokom. Ukvarjaš se pa lahko, če se znaš. In to pomeni ukvarjanje ves čas, z otrokom je pa ves učitelj. Še vedno ima učitelj tam od 20 do 25 otrok, učencev, dijakov, ali celo več, in še to je veliko. Mislim pa, da je edini odgovor, da dejansko opremimo vse tiste, ki delajo v šolah, z dodatnim znanjem. Zadnjič mi je prijateljica rekla, veš, tudi hišniki imajo svojo vlogo. Seveda jo imajo, celo oni vzgajajo, če že ne poučujejo. Šola mora postati prostor ukvarjanja z otrokom ali učencem ali dijakom, če hočete, kakor mora biti fakulteta prostor ne samo za znanost, kjer je seveda polovica tega namenjena temu, druga polovica pa temu ukvarjanju s študentom.

Hvala.