Hvala lepa, predsedujoča.

V tem delu svoje razprave se bom poskušala osredotočiti na ta del proračuna, ki se nanaša na delo našega Odbora za izobraževanje, znanost in šport, čeprav imamo v stranki SAB tudi številne pripombe na ostali del proračuna; o tem bomo več razpravljali na matičnem odboru, Odboru za finance. Bi pa povedala svoje osebno doživljanje, da si nisem mislila, pa že skoraj deset let spremljam od blizu politiko, da bomo v tej državi ali pa sploh v Evropski uniji kdaj prišli do točke, ko se lahko proračun kar tako poveča za dobro tretjino in ko naenkrat ni več noben milijon problem in je milijonov očitno toliko, da se jih lahko res velikodušno deli naokrog, seveda, brez da bi kdorkoli odgovoril na vprašanje, kako in kdaj ter predvsem na kakšen način bomo ta proračun, ko bo potrebno, potrebno pa bo, zopet uravnovesili.

Vmes imam nujni službeni opravek, tako se bom zdaj v tem prvem delu samo na eno temo skoncentrirala, potem bom pa prišla nazaj in bom še malo širše razpravljala.

Rada bi opozorila na dopise oziroma pisanja, ki smo jih verjetno dobili v zadnjih dneh prav vsi poslanci. In sicer so se na nas obrnili predstavniki raznih svetovalnih delavcev, tako svetovalnih delavcev, zaposlenih v vrtcih kot tudi v osnovnih šolah, in svetovalnih delavcev v raznih javnih zavodih, ki se s tem področjem ukvarjajo. V svojih pisanjih – priložili so tudi številne priloge – opozarjajo na to, da že več let opozarjajo ne samo na kadrovsko pomanjkanje, na nujno potrebo po spremembi normativov, ampak poleg stroškov še na dejansko povečanje sredstev za to področje. V teh modernih časih, že pred korono, smo bili vsi skupaj priče neki situaciji, ko postajajo vzgojni izzivi vse bolj zahtevni in ko velikokrat sami starši ali pa celo sami učitelji, se pravi, tisti, ki pokrivajo določena področja, niso kos izzivom. Ali je to razlog za to specifična vzgoja ali je razlog za to moderna doba s številnimi mikavnimi internetnimi in socialnimi mediji ali je razlog za to manj druženja, karkoli od tega, že leta, že pred korono, se ugotavlja, da se duševne stiske in vzgojni izzivi zelo povečujejo. To dejstvo dokazuje tudi to, da so čakalne vrste v teh svetovalnih centrih zelo dolge in da so starši včasih zelo obupani, kako dolgo morajo čakati, preden pridejo do ustrezne obravnave. Vso to problematiko, ki je dodatno zelo natančno razložena v teh dopisih, je še dodatno zaostril covid oziroma kriza epidemije, ki je potegnila za sabo večjo socialno izoliranost, manj druženja, nenormalno opravljanje šolskih obveznosti in vse drugo, kar poznamo. Mi v stranki SAB smo na tem odboru že pred, mislim, da letom zahtevali izredno sejo o duševnem zdravju otrok, kjer so strokovnjaki povedali, kako negativni so trendi, ki se kažejo tako glede vzgojnih odzivov otrok kot tudi zelo takih čisto konkretnih stvari, kot so povečanje števila samomorov, povečanje števila otrok, ki so depresivni in se zdravijo zaradi depresije, anksioznosti in tako naprej. Takrat so nekateri med vami bili še skeptični, ah saj to nič ne bo, pa saj to je vedno bilo, pa tako naprej. Sedaj mislim toliko mesecev kasneje ni več nobenega dvoma kakšno dodatno škodo za duševno zdravje otrok, za njihov socialni razvoj, za njihove socialne interakcije in tako naprej je naredila ta kriza. V teh dopisih, ki smo jih prejeli, se več strokovnjakov iz različnih področjih strinja, da je čas, da storimo nekaj prav sedaj in da je pravzaprav že skoraj prepozno. Kolikor jaz razumem ta pisanja, so se številna združenja, med njimi recimo Društvo šolskih svetovanih delavcev, pa sindikati in tako naprej glede te problematike že obrnili direktno na ministrstvo. Vendar glede na predloge s katerimi so seznanjeni ali pa smo seznanjeni vsi skupaj niso zadovoljni z izplenom. To, kar so dobili, to kar so dobili kot rezultat svojih opozarjanj, pisanj prošenj očitno nikakor ne zadostuje potrebam v praksi in tako sami pišejo, da v kolikor želi ta država zajeziti poplavo duševnih stisk otrok in mladine je potrebno delovanje šolstva oziroma državni proračun na tem področju okrepiti še za vsaj 3 milijone za dodatno zaposlitev svetovalnih delavcev v vrtcih, cirka 7,5 milijonov za dodatno zaposlitev svetovalnih delavcev v osnovnih šolah in cirka 0,2 in 0,5 milijona za izobraževanje svetovalnih delavcev in ravnateljev oziroma razrednikov v naslednjem šolskem letu. Glede na številke o katerih se mi pogovarjamo zadnje čase v tej hiši, ko se 600, 700 milijonov več porabi kar med letom, brez rebalansa proračuna, jaz mislim, da tako povečanje za teh skupaj nekaj več kot 10 milijonov ni nekaj kar ta proračun ne bi zmogel. In če se včasih težko v tej hiši dogovorimo kaj je bolj pomembno in kaj ne in kaj so prioritete, bi, mislim, morali dokaj hitro najti skupni imenovalec pri tem, da so mladi, otroci, tako vrtčevski kot osnovnošolski, kot dijaki plačali veliko breme te epidemije in ga še plačujejo. Nimajo normalnega otroštva, nimajo normalnega druženja, cele dneve v maskah, brez druženja med razredi, brez izletov, brez ekskurzij, brez valete, brez mature, vsega tistega kar dela otroštvo in mladost lepo in kar se nikoli ne da ponoviti. Če ti enkrat zamudiš valeto ali pa maturo, ker je ne smeš imeti, nikoli več ne boš imel druge. Isto velja za maturantske izlete in tako naprej. In pa seveda te izolacije, vezanost na družino, kjer vedno razmere niso idealne, pomanjkanje socialne interakcije z ostalimi vrstniki, vse to, sedaj tudi potrjujejo že strokovnjaki, ima zelo zelo negativne posledice. In če ti mladi ne bodo deležni neke ustrezne obravnave, pa ne samo va svetovalnih centrih, kot je ta na Gotski v Ljubljani in tako naprej, ampak vzporedno znotraj šole ali vrtca, tako kot predlagajo strokovnjaki z okrepitvami kadrovskimi, s spremembami normativov za obravnavo otrok, potem se lahko kasneje kot družba srečamo z veliko večjimi težavami, z duševnimi boleznimi, z ljudmi, ki ne bodo sposobni kvalitetno opravljati svojega dela in skrbeti zase in bodo breme družbi in tako naprej. Mislim, da tukaj najti en skupni imenovalec zato, da se teh nekaj milijonov še dodeli, jaz mislim, da ne bi smel biti problem pri toliko denarja kot se spet deli v tem proračunu. Tukaj so konkretni problemi. Mi se bomo v opoziciji, sicer pa sami v stranki SAB, če ne bi bilo zanimanja, ampak jaz sem prepričana, da bo, gotovo dogovorili tudi za kakšne amandmaje. Ampak saj veste kako je z amandmaji, če jih ne da koalicija in če niso usklajeni v koaliciji imajo bore malo upanja za uspeh. Jaz predvsem danes ko prvič obravnavamo to področje in to velja za obe leti apeliram na vlado samo, ker vaši amandmaji pa so sprejeti, če se odločite, da to področje uredite. Da uredite tako, da in vsebinske te pomisleke uveljavite, kar je seveda še vedno čas, predvsem pa da izkoristite to priložnost, da teh nekaj milijonov, morda je lahko tudi kakšen manj kot tukaj zahtevajo, ampak saj večino tega, kar zahtevajo, najdete in jih date za to tako zelo, zelo pomembno področje.

Jaz, kot rečeno, bom kasneje še nekaj drugega povedala, ampak me je pa zdaj državni sekretar spomnil na eno situacijo, ki se je zgodila pa letos, pa da ne bom potem pozabila. No, upam, da je pa zdaj ministrstvo res spoznalo, da se, ker to je zelo velika znanost spoznati, da se generacije večajo in da se ne bo ponovilo to, kar se je zgodilo letos, ko so mi pisali stotine prestrašenih staršev, katerih otroci niso mogli se vpisati zato, ker ministrstvo ni pravočasno predvidelo, da je generacija večja in da so potrebni novi razredi. Saj na koncu se je, kakor razumem, jaz sem to tudi sama preverjala, to rešilo in so večina teh otrok dobili mesta, ampak neko dobro planiranje v neki družbi, v neki državi do tega sploh nebi smelo pripeljati. Pripeljati do tega, da morajo ravnateljice v zadnjem hipu odpirati neke razrede in iskati rešitve zato, ker en kup otrok ni dobilo mesta po nekem rednem postopku.

In seveda to, kar opozarjam leta in leta, ni konkretno povezano z proračunom, je pa povezano s tem področjem. Ta točkovni sistem tako pri vpisu na fakultete kot tudi v srednje šole nam kot družbi ne prinaša nič dobrega. Še posebej pa nič dobrega otrokom, staršem in učiteljem, po tem vrstnem redu, ki so popolnoma znervirani zaradi tega. Ker nenaravno je, da neki otrok vrhunsko dober v matematiki in isto vrhunsko dober še pri vseh ostalih predmetih, recimo tudi pri telovadbi, kot je bil primer enega dečka, o katerem se je zdaj pisalo. In v Ameriki, to sem že večkrat povedala, delajo drugače. Tam, ko zaznajo, da je otrok nekje vrhunsko dober, ga tam zagrabijo, tam spodbujajo, tam hočejo iz njega nekaj narediti, pri nas pa rečemo, aja, slovenščina in jeziki ti gredo odlično, to se ne bomo ukvarjali s tem, ampak fizika ti ne gre, pa matematika, pa kemija, tukaj te bomo zdaj pa stiskali, tukaj, kjer ti ne gre, te bomo stiskali. In rezultat tega je seveda, da imamo zdaj na najboljših, jaz vem pač za Ljubljano, na najboljših gimnazijah razrede, v katerih je 26 punc in 4 fantje. Zato ker fantje v osnovni šoli pač še niso večinoma na tej zrelostni stopnji, da bi jim bile ocene tako pomembne in da bi si tako zelo prizadevali, da imajo vse res čisto 5.

Da me ne bo tukaj preveč zaneslo v to temo, ki me sicer zelo zanima, pa zato, ker moram za trenutek ven, bi jaz se tukaj ustavila. Ampak saj pravim, si pridržujem, da se potem še v nadaljevanju razprave ob koncu kaj oglasim.

Hvala.