Najlepša hvala, predsednik.

Že na obravnavi predloga zakona na oziroma v Državnem svetu, na Komisiji za državno ureditev, sem pravzaprav opazil, da je prišlo zagotovo do nekaterih nesporazumov, komu je sploh ta zakon namenjen, zato bi najprej razložil, ne te pomisleke, ampak vprašanja tudi nekaterih poslanskih kolegov, s katerimi sem se seveda pogovarjal pred to sejo.

To ni dodatek za delo v kriznih razmerah za prostovoljne gasilce, kot je mogoče kdo razumel, ampak za profesionalne gasilce, ki opravljajo javno službo v prostovoljnih gasilskih društvih. Ko namreč državljan ali pa državljanka pokliče na 112 in mu pridejo gasilci na pomoč, se nihče ne sprašuje, ali je tisti, ki mu pomaga, prostovoljec, ali je tisti, ki mu pomaga zaposlen v poklicni brigadi ali pa je zaposlen, čemur je ta zakon sploh namenjen, v prostovoljnem gasilskem društvu, v profesionalnem jedru. V Sloveniji imamo 6 takšnih prostovoljnih gasilskih društev, v šestih občinah, različnih, ki imajo, kot jedro svojega društva zaposlene profesionalce in ravno tukaj nastane anomalije. Za te profesionalne gasilce, ki opravljajo popolnoma enako službo, enako javno službo, kot ostali profesionalni kolegi po javnih zavodih, ne velja kolektivna pogodba za javni sektor in zato niso bili, tako kot njihovi kolegi, za enako delo nagrajeni s kriznimi dodatki.

Ta zakon smo pravzaprav v LMŠ, podprli so ga tudi Nepovezani in Levica, pripravili na podlagi poziva teh gasilcev, ker se jim zdi oziroma so prepričani in jaz jim tukaj verjamem, da gre za diskriminatoren položaj. Gre pravzaprav za nepravičen sistem, ki omogoča, da gasilci za enako, identično delo in izpostavljenost tveganju okužb v času epidemije, niso upravičeni do enakih dodatkov in na to so opozorili tako MORS, kot tudi Ministrstvo za finance. Oba resorja sta si med sabo nenehno podajala to vprašanje, odgovora pa ni bilo. Zdaj, ali je to popolnoma birokratski ali političen zaplet, je pravzaprav vseeno, na koncu je rezultat enak. Še vedno obstaja anomalija in še vedno so ti ljudje med sabo diskriminatorno obravnavani.

Rešitev bi se seveda lahko že prej poiskala, zelo enostavno, v enem iz interventnih zakonov, ki so recimo urejali tudi dodatke za verske uslužbence, ampak, očitno za teh nekaj profesionalcev, zaposlenih v prostovoljnih gasilskih društvih, te politične volje ni bilo. V Poslanski skupini LMŠ smo zato poskušali skupaj z našimi strokovnimi službami najti rešitev za ta diskriminatoren položaj. Rezultat je zelo enostaven, zakon v šestih členih, ki bi to vprašanje uredil nesistemsko in za nazaj. Ampak, kot vidimo, kakšnega večjega odobravanja s strani obeh resorjev oziroma s strani Ministrstva za obrambo, ni bilo, tako da bom z zanimanjem poslušal, ali se je argumentacija kaj spremenila od obravnave v Državnem svetu.

Nismo želeli posegati v sistemski zakon, torej, ali pa v matičen zakon, Zakon o gasilstvu, čeprav bi bilo s pravnega stališča to zagotovo najlažje in to zaradi bojazni, da bi se, če bi ta zakon odprli, lahko posegalo v neke druge zadeve in to zelo na hitro, brez nekega, brez neke javne razprave, kar pa ne bi bilo dobro. Zakonodajno-pravna služba nas je opozorila na kar nekaj aspektov tega zakona. Mi smo pripravili predloge amandmajev, ki večino pripomb Zakonodajno-pravne službe upoštevajo in so vam bili vročeni pred začetkom te seje. Tako da uvodoma bi v enem stavku samo še povzel, gre za to, da omogočimo enakopravno obravnavo poklicnih gasilcev ne glede na to, kakšen zaposlitveni, nezaposlitveni, ampak kakšen status imajo. Ker, če je razlika samo v tem, a delajo v javnem zavodu ali v prostovoljnem gasilskem društvu, ta razlika ne sme vplivati na izplačilo teh dodatkov. Ni pošteno. Zato smo tudi ta zakon vložili.

Hvala lepa zaenkrat.