Gospod predsednik, najlepša hvala za besedo. Cejeni gostje, spoštovane poslanke, spoštovani poslanci in vsi, ki nas spremljate, dobro jutro, lepo pozdravljeni.

V koalicijskih poslanskih skupinah smo mnenja, da je zadeva, ki se posredno oziroma neposredno dotika več kot 100 tisoč ljudi, ki so bili razlastninjeni s strani države v času Vlade Alenke Bratušek v skupni vrednosti skoraj milijarde evrov zasebnega premoženja, pomembna tema, ki je ob odločitvi ESČP, Evropskega sodišča za človekove pravice iz septembra letošnjega leta, postala ponovno še bolj aktualna. Zato smo danes tudi na tej seji, kjer verjamem, da bomo opravili produktivno razpravo, konstruktivno razpravo in pa predvsem, da bomo s sprejetimi sklepi tudi spodbudili pristojne institucije, da to krivico, ki se je zgodila pred 7 oziroma 8 leti, odpravimo oziroma da se stvari začnejo naprej premikati. Šlo je namreč za izbris bančnih delnic, hibridnih instrumentov in pa podrejenih obveznic. In Evropsko sodišče za človekove pravice je jasno povedalo, da je bila tem več kot 100 tisočim ljudem kršena pravica do učinkovitega pravnega varstva.

Dovolite mi, da za uvod v današnjo razpravo naredim nekoliko širši uvid. Vpliv in posledice sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v tožbi razlaščenih vlagateljev bank zoper Slovenijo na prihodnjo fiskalno politiko države in spoštovanje človekovih pravic v Republiki Sloveniji je naziv, je naslov današnje seje. Za lažje razumevanje je potrebno pravzaprav začeti na začetku te zgodbe, ki sega v leto 2013, ko je potekala že druga sanacija slovenskega bančnega sistema v zgodovini samostojne Slovenije. Takrat se je aktualna vlada pod vodstvom gospe Alenke Bratušek odločila, da bo namesto uporabe evropskega sklada za reševanje, ESM raje se zadolžila po visokih obrestnih merah na trgu. Takrat so bile razmere v Sloveniji slabše, kot so danes, bonitetne ocene so bile bistveno slabše in posledično seveda tudi cena denarja, ki smo si ga na trgu izposodili, bistveno višja. Verjamem, da bomo tudi v nadaljevanju kakšno besedo spregovorili o tem. Problem se je pojavil že na začetku, ko smo lahko iz različnih virov prebrali in izvedeli, da so posamezni stresni testi, ki so se v bankah, v bančnem sistemu izvajali, da se je nekako zasejal dvom, da ti stresni testi ne bodo dejansko pokazali, kakšno je kapitalsko stanje v bankah in da bo posledično v slovenski bančni sistem dano preveč denarja, davkoplačevalskega denarja. In to se je potem potrdilo tudi v prihodnjih letih s podatki, ki so iz leta v leto, ko smo se od leta 2013 in 2014 oddaljevali, počasi prihajali na plano. Zdaj en tak dogodek, ki je dvignil tudi veliko prahu, je bilo v drugi polovici leta 2013, ko se je sprejemalo proračun za leto 2014. Takrat se je Slovenija zadolžila za dodatne 1,5 milijarde evrov, čeprav je bilo rečeno, da se v tistem letu to ne bo zgodilo. Kar pa je še posebej problematično, je to, da v bistvu že od razkritja tega, da se bomo takrat zadolžili, torej govorim o letu 2013, se v bistvu spremljajo to zgodbo očitki o netransparentnosti. Predvsem zato, ker je bila obrestna mera zelo visoka, in zato, ker se je pravzaprav edini že vnaprej znani kupec za to obrestno mero tudi izpogajal. Zanimiv je tudi podatek, da na takratnem finančnem ministrstvu tega podatka, kdo je ta posameznik oziroma kdo je za tem, niso želeli razkriti vse do posredovanja informacijske pooblaščenke. Da ne bom tukaj ostal predolgo v zvezi s tem, je Slovenska demokratska stranka takrat kot opozicijska stranka zahtevala tudi sklic nujne seje Komisije za nadzor javnih financ. Verjamem, da večina, ki sedimo tukaj, veste, o čem je bilo na tej seji govora in kakšni so bili zaključki. Zdaj eden izmed problemov je seveda, da slovenska javnost in pa vlagatelji v slovenski bančni sistem si v tem obdobju teh izjav in pa dogodkov niso znali predstavljati, kaj se bo pravzaprav zgodilo in kakšna je ideja takratne vlade pod vodstvom gospe Alenke Bratušek za sanacijo slovenskega bančnega sistema, seveda tudi v dogovoru z Evropsko komisijo in potem seveda s samo implementacijo. In danes po 7, 8 letih lahko trdimo, ko je na voljo vedno več novih podatkov, da je bil to eden izmed večjih, če ne celo največji finančni fiasko v zgodovini samostojne Slovenije. Oktobra 2013 je bila v nujni postopek za sprejem v Državnem zboru vložena novela Zakona o bančništvu, ki je temelj oziroma podlaga za to, kar se je potem v nadaljevanju zgodilo. Takrat sta Vlada Republike Slovenije pod vodstvom gospe Alenke Bratušek in pa Banka Slovenije predlagale ostra zakonska določila in jih iz predloga tega zakona oziroma novele zakona utemeljevala s smernicami iz Bruslja, saj v nasprotnem primeru takrat Bruselj Sloveniji ne bi odobril državne pomoči slovenskim bankam. Takrat smo v opoziciji v Slovenski demokratski stranki, tudi v Novi Sloveniji opozarjali na spornost te odločitve. Opozarjala je tudi strokovna javnost. O tem je bilo veliko govora. Kljub temu pa je bila novela Zakona o bančništvu, ki je kasneje omogočila razlastninjenje več kot 100 tisočim lastnikom zasebnega kapitala v višini skoraj milijarde evrov sprejeta, takrat z glasovi stranke Pozitivne Slovenije, kateri je takrat predsedovala gospa Alenka Bratušek, stranke Socialnih demokratov, ki jo je vodil takrat gospod Igor Lukšič, Desus, ki ga je vodil Karl Erjavec, in pa Državljanske liste Gregorja Viranta. Takrat je bilo istočasno tudi na Ustavno sodišče vložena pobuda in zahteva za oceno ustavnosti novele zakona in kasneje oziroma v tem času smo lahko tudi v medijih prebrali različne zgodbe o nepravilnostih, ki so se dogajale na Banki Slovenije, o takratnem dogajanju v političnem vrhu, ki je želel na vsak način doseči popolne izbrise dosedanjih delničarjev. Pri tem naj bi se izvajali pritiski na uprave bank, ki takšnemu delovanju, ki takšnemu početju niso želele dati zelene luči oziroma so mu nasprotovale. Ker se da stvari najbolj konkretno ponazorit s primeri, mi dovolite, da se na tem mestu nekoliko zadržim pri prispevku v spletnih financah iz februarja 2015. Takrat je prof. dr. Tadej Kotnik, ki je sicer redni profesor na Fakulteti za elektrotehniko v Univerzi v Ljubljani, imel pretresljiv, bi lahko človek rekel, pogovor z enim izmed ljudi, ki so verjetno poleg informacij imeli tudi določen vpliv, da so poznali, kaj se pravzaprav je takrat dogajalo. Zato si bom iz tega članka iz 9. februarja 2015 dovolil, da tudi nekaj besed preberem oziroma citiram. Takole pravijo: »In Dušan Drofenik, takratni predsednik uprave Banke Celje, ni želel zaprositi za državno pomoč. Naši so več mesecev pritiskali nanj, pa ni zaleglo, zato so se ga decembra 2013 odločili odstaviti z izrednim ukrepom. Ko je to izvedel, je odstopil. Nekaj tednov za tem je storil samomor. Če ne bi odstopil, bi Banka Celje dobila izredno upravo, kot sta jo 3 mesece prej Probanka in Factor banka, ker dotedanji upravi nista ubogali. Novi predsednik uprave Banke Celje je nato zaprosil za državno pomoč in šele takrat je lahko steklo to sosledje dogodkov, ki se je pri drugih 5 bankah že leta 2013.« In če nadaljujem potem še z dogajanjem v Gorenjski banki, kjer se pogovarja prof. dr. Tadej Kotnik s tem posameznikom. Takole je bil njegov odziv: »Aha, sem dejal, potem Gorenjski banki še ni bilo izbrisa zgolj zato, ker vam uprave še ni uspelo prisiliti, da zaprosi za državno pomoč. Odgovor je bil, še pritiskamo, je odvrnil znanec in z rokama naredil gib, kot bi ožemal kos perila.« In potem nadaljujeta pogovor: »Torej boste na koncu tudi tam vse izbrisali in to zgolj zato, ker ste se tako odločili leta 2013, čeprav se tukaj razmere vztrajno izboljšujejo.« Pravi, sem vprašal napol začudeno in napol ogorčeno. In še zadnji del, ki ga bom iz tega članka na tem mestu citiral, ki ima pa zelo pomembno sporočilo. Takole pravijo, takole je bil potem odziv tega človeka: »Ne gre toliko za to, kaj bi se mi zdaj odločili. Tako je bilo obljubljeno,« je rekel z močnim poudarkom na zadnji besedi. In pazite. In obljubili so na Ministrstvu za finance. Mislim, da smo lahko na podlagi tega konkretnega primera ugotovili, da je tu šlo dejansko za voljo politike. In kot bomo v nadaljevanju z odzivov, ki smo jim bili priča in katere verjamem, da bomo konec koncev slišali tudi izmed posameznih akterjev na današnji seji, da je to takratna politika počela z zavedanjem, da se bo kršilo temeljne človekove pravice. Potem je bilo na podlagi novele zakona, ki je bila sprejeta, je Banka Slovenije potem decembra 2013 in v letu 2014 NLB, NKBM, Abanka Vipa, Banki Celje, takratni Probanki in Factor banki izdala odločbo o izrednih ukrepih, na katerih se je potem, na podlagi katerih se je naredil izbris bančnih delnic hibridnih instrumentov in podrejenih obveznic. Istočasno je potem potekala dokapitalizacija, ki je trenutno ocenjena na 3,6 milijarde evrov. In spoštovane in spoštovani, s to odločitvijo se je oškodovalo več kot 100 tisoč imetnikov bančnih delnic, lastnikov podrejenih obveznic. Vsem je bila izbrisana oziroma odvzeta okoli 1 milijarda evrov premoženja, po podatkih Ministrstva za finance je šlo za dobrih 963 milijonov evrov, torej skoraj milijarda evrov zasebnega premoženja. Sledila je Ustavno sodišče novembra 2014, torej to je bilo še pred nacionalizacijo Banke Celje, ki je prekinilo postopek za oceno ustavnosti sprejete novele Zakona o bančništvu, in v postopek predhodnega odločanja Sodišču Evropske unije zastavilo več vprašanj. In tukaj se je nanašalo vse skupaj predvsem s stališča zavezanosti držav članic bruseljskim smernicam o državni pomoči. Zakaj to govorim? Ker je pomembno, kakšen je bil odgovor Sodišča Evropske unije iz februarja 2016, ki je bil povsem nasproten od trditev, ki sta jih v času sprejemanja novele Zakona o bančništvu, ki je omogočilo to, kar se je zgodilo slovenski javnosti, predstavljala in posredovala Vlada Alenke Bratušek in Banka Slovenije. Sodišče Evropske unije namreč je sporočilo, da bruseljske smernice o državni pomoči držav članic ne zavezujejo. Mora pa Ustavno sodišče presoditi o sorazmernosti in skladnosti z Ustavo sprejetih ukrepov. Se pravi kljub povsem diametralni odločitvi med tem, kar se je takrat govorilo ob sprejemanju te novele zakona, in potem kasnejši odločitvi Ustavnega sodišča pa je bila takratna odločitev oziroma komentar te odločitve s strani takrat že nekdanje predsednice vlade, gospe Alenke Bratušek takšen: »Zame je odločitev Sodišča EU potrditev, da smo ravnali skladno s pravili Evropske komisije.« Konec citata. Zavajanje in sprenevedanje, sploh glede na to, kar je sledilo potem v nadaljevanju. Pomembno je izpostaviti tudi to, da je aprila leta 2015 na pobudo Slovenske demokratske stranke Državni zbor ustanovil preiskovalno komisijo za ugotavljanje zlorab v slovenskem bančnem sistemu ter ugotavljanju vzrokov in odgovornosti za že drugo sanacijo bančnega sistema v samostojni Sloveniji. In kot verjamem, da vsi tu dobro vemo, je komisija med drugim ugotovila, da sta nekdanji upravi Nove Ljubljanske banke in Nove KBM kazensko in odškodninsko odgovorni za slabe bančne prakse ter da je Banka Slovenije zanemarila kreditna tveganja. Ob tem naj za intermezzo kot zanimivost in seveda tudi pomemben podatek povem, da je bila gospa Alenka Bratušek v obdobju od leta 2009 do 2011 tudi članica nadzornega sveta Nove KBM, torej Nove Kreditne banke Maribor. Sledilo je torej odločitev Ustavnega sodišča v oktobru 2016, da je bila s strani Vlade Alenke Bratušek, torej govorimo o tej sprejeti noveli Zakona o bančništvu, s katero se je razlastninilo preko 100 tisoč ljudi, da je bilo to dejanje deloma protiustavno, saj omenjene razlaščene osebe niso imele na voljo učinkovitega sodnega varstva. Takrat je Ustavno sodišče zakonodajalcu naložilo, da mora to neskladje, to zadevo odpraviti. Rok je bil 6 mesecev. Iztekel se je sredi maja leta 2017. Do takrat ni bilo še storjeno nič, je pa takratna Vlada Mira Cerarja potem konec tistega leta pripravila in vložila Predlog zakona o postopku sodnega varstva imetnikom kvalificiranih obveznosti, ki pa se je s koncem mandata sredi leta 2018 nekako tudi končal, potem pa vidimo, da počasi prehajamo v leto 2019 in potem 2020. V letu 2019 je potem z novim sklicem, v Državni zbor je ponovno potem potekala ta zadeva 2018, 2019. In zakon je bil sprejet, ta novi zakon, ki je doživel veto Državnega sveta in potem bil kljub temu potrjen, decembra 2019 pa je stopil v veljavo. In takrat je Banka Slovenije, ker je bil po njenem mnenju oziroma ker je po njenem mnenju ta zakon iz različnih razlogov neustaven, vložila zahtevo za oceno ustavnosti na Ustavno sodišče, ki pa je kljub temu, da naj bi šlo za prednostno odločanje, do dokončne odločitve te še ni izdalo. Je pa marca 2020 zadržalo izvrševanje tega zakona.

Zdaj mislim, da smo dobili en tak relativno širok vpogled v samo dogajanje. In prehajamo v bistvu v dogajanje v letu 2020. Takrat je Računsko sodišče izdalo revizijsko poročilo, s katerim je ugotavljalo uspešnost izvajanja nadzorstvenih funkcij Banke Slovenije od leta 2008 pa do 4. novembra 2014. S tem poročilom smo se v Državnem zboru tudi že seznanili. Kar pa je ključno, je, da je to poročilo ugotovilo, da Banka Slovenije pri izvajanju nadzora nad poslovanjem bank, da je bila delno uspešna, medtem ko pri izrekih izrednih ukrepov na ustreznih podlagah ni bila uspešna. In ta ugotovitev seveda tudi je nekako vzporedna in sovpada z informacijami, ki so se pojavljale pri izvajanju stresnih testov, kot sem uvodoma omenil, torej ocenjevanju kapitalske ustreznosti posamezne banke in pa kasneje seveda tudi prenosu terjatev na DUTB.

Naj ta oris, vsebinski oris dogajanja zaključim z zadnjo aktualno odločitvijo, ki se je zgodila 14. septembra letos. ESČP, Evropsko sodišče za človekove pravice je namreč v zadevi Pintar in ostali proti Sloveniji ugotovilo naslednje. Prvič, da razveljavitev delnic oziroma obveznic nekdanjih imetnikov pomeni poseg v pravico do varstva njihovega premoženja, zagotovljeno s protokolom št. 1 k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic. In v drugi točki, da nekdanjim imetnikom ni bilo zagotovljeno pravno varstvo pred arbitrarnim posegom oblasti, torej Banke Slovenije po navodilu Ministrstva za finance in takratne vlade gospe Alenke Bratušek, v njihovo z Evropsko konvencijo za človekove pravice zagotovljeno pravico do varstva njihovega premoženja ter da je bila zato v povezavi s tem kršena njihova pravica do učinkovitega pravnega varstva, ki ga določa 13. člen Evropske konvencije za človekove pravice. Kot lahko vidimo iz te sodbe iz septembra letos, izhaja, da bi država morala zagotoviti ustrezna procesna jamstva, pa ji ni, in sicer ustrezna procesna jamstva pred tem, da bi vlagatelje, da bi več kot 100 tisoč ljudi zaščitila pred samovoljnim arbitrarnim početjem države in seveda s tem varovala lastnike bančnih delnic, hibridnih instrumentov in pa podrejenih obveznic. Se pravi že v tistem času, ko je takrat vlada gospe Alenke Bratušek in Banka Slovenije pripravljala ukrepe za to početje oziroma za takrat sanacijo bančnega sistema. In zelo povedno je tudi, kako se je gospa Alenka Bratušek odzvala na odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice, kjer je v odzivu na sodbo zapisala med drugim, da so takšen razplet pričakovali in da bodo tožniki prejeli minimalno odškodnino ter da jim je potrebno čim prej zagotoviti učinkovito sodno varstvo. Torej odziv gospe Alenke Bratušek, ki je bila v času sprejemanja novele Zakona o bančništvu in sanacije banke predsednica vlade in je imela pravzaprav največjo politično moč v državi, priča, da se je takrat politika jasno zavedala, kaj počne, da bo s tem početjem kršila človekove, temeljne človekove pravice do zasebne lastnine več kot 100 tisoč ljudem, jih, kot smo zdaj lahko ugotovili, oškodovala za skorajda milijardo evrov, ampak ob zavedanju, da se s tem seveda ne bo rabila takrat ukvarjati, da bodo tako čez leta in leta to rešili drugi. In sedaj smo v letu 2021, 7-8 let po tem, ko se je to zgodilo.

Spoštovane in spoštovani, dovolite mi, da v sklepnem delu mojega uvoda v današnjo razpravo predlagam oziroma preberem tudi predlagane sklepe, ki ste jih prejeli. Gre za 3 sklepe. Pri 2. je manjša sprememba, nič kaj bistvenega. Zdaj pri prvem sklepu, prvi sklep, ki ga predlagatelji koalicijskih poslanskih skupin predlagamo Odboru za finance, da ga obravnava in potrdi, je, da: »Odbor za finance ugotavlja, da je bil način reševanja slovenskega bančnega sistema v letu 2013 pod vodstvom Vlade Alenke Bratušek neprimeren in škodljiv za slovenske javne finance, saj končni znesek stroška sanacije bančnega sistema zaradi razlastninjenja lastnikov bančnih delnic in podrejenih obveznic še ni znan.«

Drugi sklep, ki je malo spremenjen zgolj v tem, da termin pristojne institucije zamenjamo s konkretno katere institucije. Ta sklep mislim, da ste tudi že prejeli spremenjeni 2. sklep. Torej se glasi tako, da: »Odbor za finance poziva NPU, državno tožilstvo, Računsko sodišče Republike Slovenije, Banko Slovenije, da pospešijo prizadevanja za odkrivanje storilcev, ki so povzročili ali izkoristili sanacijo slovenskega bančnega sistema za zasebne interese ter zoper njih uvedejo ustrezne postopke.«

In še tretji sklep, ki se glasi, da: »Odbor za finance poziva Ministrstvo za finance, da pripravi in Državnemu zboru poroča o oceni stroškov sanacije razlastninjenja lastnikov bančnih delnic, hibridnih instrumentov in podrejenih obveznic, na podlagi katerih je leta 2014 vlada pod vodstvom Alenke Bratušek izvedla sanacijo slovenskega bančnega sistema, in ovrednoti njihov vpliv na prihodnjo fiskalno politiko Republike Slovenije.«

Spoštovane in spoštovani, naj sklenem svoj uvodni del predstavitve razprave, da pravica, na katero čakaš nerazumno dolgo, ni več pravica, ampak je krivica. In smo v letu 2021, 7-8 let je že minilo, imamo odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice, da je čas, da slovenske institucije ukrepajo. In namen današnje razprave je, da o tem razpravljamo in da s sprejetimi sklepi damo spodbudo, da se ta krivica odpravi in da se tiste, ki so kršili zakon, ki so delovali v neskladju z zakoni in predpisi, seveda tudi skladno z zakonom sankcionira. Jaz si želim, da ne bo potrebno čez 5, 10, 20 let ponovno govoriti o začetkih reševanja te problematike. Sodišče, Evropsko sodišče za človekove pravice je bilo jasno, da razlastninjeni imetniki zasebnega premoženja, torej podrejenih obveznic, bančnih delnic, hibridnih instrumentov niso imeli ustreznega pravnega varstva in da je na Republiki Sloveniji, da te zadeve uredi. Toliko za uvod, toliko zaenkrat. Veselim se konstruktivne razprave.

Hvala lepa.