Hvala lepa za besedo. V Zakonodajno-pravni službi smo pripravi o predlogu zakona pisno mnenje, in sicer z vidika skladnosti z Ustavo, pravnim sistemom in zakonodajno-tehničnega vidika.

Cilj predloga zakona je torej podelitev statusa metne občine občini Krško. Gre pa za prvi takšen primer po spremembi koncepta z novelo Zakona o lokalni samoupravi DR, in sicer iz ureditve ustanavljanja mestnih občin v ureditev podeljevanja statusa mestne občine. Mestna občina je ustavna kategorija. Ustava jo ureja v 141. členu. Pri tem določa, da lahko mesto po postopku in ob pogojih, ki jih določa zakon dobi status mestne občine. Mestna občina pa opravlja kot svoje tudi z zakonom določene naloge iz državne pristojnosti, ki se nanašajo na razvoj mest.

Ustava torej zavezuje zakonodajalca, da določi postopek in pogoje za ustanovitev mestne občine ter posebne izvirne pristojnosti mestnih občin. Ugotavljamo, da veljavna zakonska ureditev teh ustavnih obveznosti ne izpolnjuje ustrezno med tem, ko posebne ureditve postopka pridobitve statusa mestne občine Zakon o lokalni samoupravi sploh ne vsebuje se na pogoje za pridobitev statusa mestne občine izrecno nanaša le 16. člen, ki določa, da se občini lahko z zakonom dodeli status mestne občine, če je na njenem območju mesto, ki ima najmanj 20.000 prebivalcev in 15.000 delovnih mest ter je gospodarsko, kulturno in upravno središče širšega območja.

Zakon torej za dodelitev statusa mestne občine izrecno zahteva izpolnjevanje vseh naslednjih pogojev: da je na območju občine mesto, kar se izkazuje z aktom o podelitvi statusa mesta v skladu s 15.a členom ZLS, da ima mesto najmanj 20.000 prebivalcev, da ima mesto najmanj 15.000 delovnih mest ter da je gospodarsko, kulturno in upravno središče širšega območja. Ti pogoji morajo biti izpolnjeni torej kumolativno in zakon ne dopušča odstopanja od teh pogojev.

Glede samih številčnih kriterijev je vlada tekom postopka obravnave ZLS-DR poudarila, da njuna objektivnost v kar največji meri onemogoča različne odločitve v bistveno enakih primerih, izkustveno pa pomeni t sposobnost mestne občine za opravljanje njenih nalog, pri čemer je izpolnjevanje teh dveh kriterijev le predpogoj ne pa tudi zakonska obveznost za dodelitev statusa.

V okviru pogojev se pravi kot dodatno poleg teh izrecno navedenih pa je pomembno upoštevati tudi temeljni ustavni zakonski pogoj sposobnost izvajanja lokalne samouprave v mestni občini v funkcionalnem smislu. Se pravi sposobnost opravljanja teh dodatnih specifičnih nalog, ki so v pristojnosti zgolj mestnih občin.

Izpolnjevanje pogojev za pridobitev statusa mestne občine mora izkazati predlagatelj. Dolžnosti predlagatelja, da utemelji te pogoje je seveda nasproti dolžnost Državnega zbora, da oceni ali predlog za dodelitev statusa izpolnjuje vse z ustavo in zakonom določene pogoje. Pri tem je treba poudariti, da ima v tem primeru odločanje Državnega zbora naravo konkretnega odločanja. Kljub temu torej, da Državni zbor svojo odločitev v tem postopku sprejme v obliki zakona, pri tem odloča na podlagi dejanskega stanja in uporabi ustavne zakonske ureditve v konkretnem posamičnem primeru.

Odločitev Državnega zbora mora biti tudi obrazložena, se pravi s celotnega zakonodajnega gradiva morajo biti razvidni izčrpno obrazloženi prepričljivi in utemeljeni razlogi za sprejeto odločitev Državnega zbora. V preteklosti se je pri tem Državni zbor uprl zlasti na mnenje vlade. To je bilo po prejšnji ureditvi obvezno. Pri odločanju je Državni zbor zavezan upoštevati tudi številno in tudi ustaljeno ustavno sodno indikaturo. Ključna stališča Ustavnega sodišča v zvezi s tem so, da so z zakonom določeni pogoji za Državni zbor obvezni, saj ustavno načelo pravne države zahteva, da se zakonodajalec ravna po pravilih, ki si jih sam določi.

Drugo pomembno stališče je, da ni v skladu z načeli pravne države iz 2. člena Ustave in načelom enakosti drugega odstavka 14. člena Ustave, če je odločitev sprejeta v nasprotju s predpisanimi pogoji, če je sprejeta brez utemeljenega razloga ali če odločitev nima prepričljive obrazložitve. Pomembno je tudi stališče Ustavnega sodišča, da načela enakosti ni mogoče upoštevati ločeno od načela zakonitosti, ki določa, da so oblastni organi pri svojem delovanju vezani na ustavo in zakon, kar pomeni, da ni mogoče od zakonodajalca zahtevati, naj zaradi načela enakosti krši ustavo ali zakon oziroma naj odloča nezakonito tudi v bodočih primerih, če je pred tem že tako ravnal. Državni zbor je torej dolžan ravnati v skladu z Ustavo in zakonom ne glede na svoje prejšnje ravnanje.

V mnenju še ugotavljamo, da je Državni zbor o predlogu, da se občini Krško dodeli status mestne občine v preteklosti že odločal v letu 2009. Takrat je enako kot v primeru drugih devetih primerov občin ocenil, da pogoj za pridobitev statusa mestne občine ne izpolnjuje, pri čemer se je zakonska ureditev teh številčnih kriterijev od takrat ni spremenila.

Vloženi so bili tudi amandmaji in glede teh amandmajev je treba opozoriti, da vključuje spremembe statusa občin, ki v prvotni predlog zakona niso bile vključene in tako predstavljajo popolnoma novo vsebino, kljub temu, da se formalno posega v 2. in 3. člen veljavnega zakona, ki sta predmet predloga zakona, vendar je treba poudariti specifičnost tega zakona, saj kljub temu, da se vse občine oziroma mestne občine umeščene v zbirni samostojni člen predstavlja vsaka občina svojo samostojno vsebinsko celoto v okviru ene točke in tudi vsaka statusna sprememba mora biti obravnavana po enakem postopku, kar v veljavni ureditvi pomeni upoštevanje vseh faz zakonodajnega postopka od vložitve formaliziranega predloga zakona z vsemi obveznimi sestavinami dalje pridobitvijo mnenja vlade, vključno pa tudi z obvezno pridobitvijo mnenja občin, kar izrecno zahteva 94. člena Zakona o lokalni samoupravi.

Zato predstavljajo ti amandmaji novo vsebino, ki mora biti predmet novega zakonodajnega postopka. Se pravi, da mora biti ta vsebina vložena kot samostojna novela veljavnega zakona. V nasprotnem primeru se pravi njihova obravnava v okviru tega postopka bi pomenila kršitev večfaznosti zakonodajnega postopka, ki je zapovedana v 89. členu Ustave, kršitev načela zakonitosti iz 2. člena Ustave in pa tudi kršitev splošnega načela enakosti iz 14. člena Ustave. Hvala lepa.