Hvala za besedo, predsedujoči.

V tej zakonski pobudi v Levici predlagamo, da se nekoliko dvigne prispevna stopnja za delodajalce in na ta način zagotovi dodatne vire za pokojninsko blagajno. Slovenska pokojninska blagajna je grozno podhranjena. Če to izpostavim, ne bom povedal ničesar novega. Verjetno ne bom povedal tudi ničesar novega, če izpostavim dva obraza oziroma dve posledici te podhranjenosti pokojninske blagajne. Prva je revščina med upokojenci. Pokojnine pri nas so silno nizke, kar 40 % upokojencev prejema pokojnine nižje od 600 evrov. Zdaj se je situacija malce popravila, ker smo na srečo uspeli z zakonsko pobudo, da se najnižje pokojnine za polno dobo dvignejo na 600 in nekaj evrov, pa vseeno, to ne izčrta revščine, ki vlada med upokojenci. Če želimo revščino upokojencev nasloviti, potem moramo pokojninski blagajni priskrbeti dodatne vire. Še ena številka, še bolj grozljiva kot statistika v odstotkih, je absolutno število upokojencev, ki živijo pod pragom tveganja revščine. Ljudje, ki so delali celo življenje, prispevali družbi po svojih najboljših močeh, pa vseeno ne zmorejo z dohodkom na stara leta preživeti. 97 tisoč takih posameznikov in posameznic imamo v tej državi. Drugi obraz oziroma druga posledica podhranjenosti pokojninske blagajne pa je strošek, ki ga nosi državni proračun. Ker iz prispevkov v pokojninsko blagajno ne zberemo dovolj sredstev, da bi z njimi pokrivali pokojninske obveze, ki jih kot država in skupnost imamo do upokojencev, mora svoje primakniti iz integralnega proračuna Republika Slovenija, iz mase sredstev, ki jih zberemo kot skupnost iz davčnega naslova.

Trenutno se transfer v pokojninsko blagajno giba nekoliko čez milijardo evrov, v razmerah pretekle krize je bil ta transfer še večji. To je milijarda evrov, ki bi jo tako zelo potrebovali za naslovitev vsesplošne krize, ki jo kot družba živimo. Lahko se pogovarjamo o skrbstvu starejših, za katere bi bila potrebna gradnja novih domov starejših. Lahko se pogovarjamo o stiski mladih, ki ne morejo priti do svojega stanovanja, ker nam manjka 10 tisoč javnih neprofitnih stanovanj. Tudi o odzivu na podnebni zlom bi lahko spregovorili besedo ali dve. Vsi ti ukrepi potrebujejo financiranje in državni proračun ima milijardo evrov manj manevrskega prostora, zato ker se pokojninska blagajna s prispevki ne more sama vzdrževati in moramo prispevati vsi skupaj za to, da zagotovimo izplačilo teh pokojnin.

Izvirni greh luknje v pokojninski blagajni je nastal leta 1996, ko se je takratna Vlada Janeza Drnovška odločila, da bo praktično prepolovila prispevno stopnjo za delodajalce. In sicer jo je s 15,5 % znižala za 6,65 odstotne točke na 8,85 %. To je proizvedlo za posledico že omenjeno nujo po transferju sredstev iz integralnega državnega proračuna v pokojninsko blagajno, hkrati pa je ustvarilo še eno novo, dodatno krivico – prispevna stopnja za delavce je namreč ostala na enaki ravni. In imamo sila nenavadno situacijo, v kateri delodajalci prispevajo v pokojninsko blagajno skoraj še enkrat manj, kot prispevajo zaposleni. Plače delavcev so oprispevčene za pokojnine v višini 15,5 %, dočim, kot sem že omenil, prispevek delodajalca znaša 8,85 %. 22 let tega nevzdržnega stanja je privedlo do – govorim o skupni masi – 20 milijard evrov težke izgube v pokojninski blagajni. To je 20 milijard evrov, ki so se stočile v žepe delodajalcev, v pričakovanju, da bomo prišli do razvojnega preboja in razmaha gospodarstva, kar se seveda nikoli ni zgodilo. Vse kar se je zgodilo, je bil transfer sredstev v davčne oaze, ki so za seboj prepustili luknjo v pokojninski blagajni za teh že izpostavljenih 20 milijard evrov. To situacijo torej v Levici želimo popraviti. Kako? Predlagamo postopni dvig prispevne stopnje za delodajalce sledeč ukrepu kot smo ga v začetku 90. v tej družbi že poznali, in sicer da se v bodočih štirih letih prispevna stopnja za delodajalce dviguje 0,8 odstotne točke vsako leto. Po štiriletnem obdobju z dvigom prispevne stopnje na dobrih 12 % za delodajalce bi to pomenilo pol milijarde evrov novih dodatnih prihodkov v pokojninsko blagajno, s katerimi bi bodisi razbremenili državni proračun in mu omogočili manevrski prostor za dodatne prepotrebne investicije, bodisi zagotovili dodatna nova sredstva s katerimi se lahko spoprimemo s fenomenom revščine in trpljenja med upokojenci. Ker lahko pričakujem argumente kako tovrsten dvig prispevkov za delodajalce ni vzdržen, da bo klecnilo gospodarstvo in ne vem kaj še vse in kako je potrebno celostno gledati in na pokojninsko blagajno in na njeno socialno sliko in na njene gospodarske učinke in vse to, naj že kar v uvodni predstavitvi te očitke oziroma pomisleke naslovim. Torej, znesek o katerem se pogovarjamo, ki bi ga do leta 2026 zagotovili pokojninski blagajni, znaša v resnici samo 7,9 % vsega dobička, ki je proizvedeno v gospodarskem sektorju. Torej, tako v podjetjih v lasti države, kot v podjetjih v zasebni lasti. To je zanemarljiva številka. Skupaj se pogovarjamo o 366,2 milijona evrov dodatnega prihodka s strani zasebnih lastnikov podjetij oziroma pravnih oseb. Država bi prispevala 61,2 milijona evrov kot delodajalec, znižala pa bi se za zasebnike tudi odmera za davek na dohodek pravnih oseb, ker bi morali plačevati 76,6 milijonov evrov manj davka na dobiček. Skratka, kar želim s tem zadnjim argumentom in številkami podkrepiti je, da kot družba nimamo problema s premalo ustvarjenega bogastva zato, da bi lahko dodatno napolnili pokojninsko blagajno. Problem s katerim se soočamo je problem redistribucije. Ustvarjenega bogastva je dovolj, samo država ga mora s svojimi redistributivnimi mehanizmi zajeti tam, kjer je in v dobičku gospodarstva zagotovo ta sredstva obstajajo in ga premestiti zato, da odgovori na družbene probleme in družbene izzive. V tem konkretnem slučaju za dodatno financiranje pokojninske blagajne, preko tega pa bodisi razbremenitve državnega proračuna, bodisi naslavljanje revščine med upokojenci. Za primerjavo teh 366,2 milijona evrov, na katere so se tako žolčno odzvale delodajalske organizacije, češ, da gospodarstvo tega ne bo zmoglo, je za cel red velikosti nižje od dejanskih dobičkov, ki se v gospodarstvu ustvarjajo, pa pretežno ostajajo v žepih kapitala. Samo v prejšnjem letu, ko smo že trpeli epidemijo korona virusa, so se ti dobički gibali okoli 3 milijard evrov, malo manj. V letih pred tem pa so dosegali 4 oziroma 5 milijard evrov. Torej, kot rečeno, še s temi številkami, družba je dovolj bogata, sredstev je dovolj, le ta sredstva je potrebno preusmeriti tja kjer družbena potreba obstaja. V danem slučaju je to pokojninska blagajna. Zato, da pripoznamo aktualno situacijo nestabilnosti v razmerah epidemije Covid-19 predlagamo tudi, da ta zakonska intervencija in postopen dvig prispevkov ne stopi v veljavo kar takoj, ampak stopi v veljavo šele z letom 2023, ko bo po oceni Umarja, BDP realno narasel za 3,3 odstotne točke.

Hvala.