Lep pozdrav, gospa predsednica in spoštovani gospe in gospodje poslanci.

Hvala za vabilo, da lahko prisostvujem, da lahko povem nekaj besed po 20 letih prizadevanja, da se ta zakon odpravi iz pravnega sistema, posledice tega zakona, da se odpravi iz pravnega sistema Slovenije, kar pomeni vrnitev zaupanja v pravo in pa pravne države. Namreč to je največji problem Zakona o finančnem poslovanju iz 1999. leta. Glede na to, da je ta zakon sprejet popolnoma nepotrebno, na kar ugotavlja tudi ESČP, ki govori, da ta zakon bi lahko bil sprejet samo pod pogoji obstanka izrednih okoliščin. Drugo, zakon je res sprejet po spornem postopku, namreč samo eno dejstvo, poslanci so bili obveščeni iz zapisnika iz seje, da je o tem zakonu tekla beseda nekaj mesecev. O tem zakonu ni tekla beseda nekaj mesecev, ampak je tekla za o enem drugem mariborskem zakonu, ki je podobna vsebina, ampak brez teh izbrisov, in je vložen vsebina pod naslovom zakona, ki je bil izdelan v Mariboru. Podrobneje ne bom razlagal, imate v knjigi zelo detajlno opisano in dokumentirano, kako je do tega prišlo. Drugo, ta zakon odpravlja posledice četrtič. Trikrat doslej je Državni zbor z večino brez spora ugotovil, da je zakon sprejet v nasprotju s standardi korporacijskega prava in je 2007. leta prekinil postopek, 2008 prekinil postopek in dodatno ukinil tiste določbe za naprej, ki so najbolj sporne, to je prenos obveznosti izbrisanih družb na družbenike. Ustavno sodišče in nobeno sodišče ni v Sloveniji razpravljalo o eni posebni pravici, pa tudi ne evropsko, o pravici pravne osebe do življenja, kajti v teoriji korporacijskega prava pravno osebo lahko se eliminira iz sveta, prav iz pravnega sistema samo tisti, ki jo je ustanovil, in če krši zakone na podlagi Kazenskega zakonika oziroma v Sloveniji na podlagi Zakona o kaznivih dejanjih pravnih oseb, ki smo ga takrat 1999 že imeli, vendar ga zakonodajalec ni uporabil, ampak je enostavno sprejel administrativni zakon o izbrisu, češ da je pravosodje preveč obremenjeno, če bi vodilo stečajne postopke. V dokumentaciji za ta zakon se navaja, da bi bilo potrebno približno 30 let dela pravosodja, da bi izvedlo okrog 6 tisoč stečajnih postopkov. Vendar ta zakon je sprožil bistveno več sporov, ki še vedno v nekaterih primerih tečejo, kajti Ustavno sodišče je 6-krat obravnavalo ustavnost tega zakona. Evropsko sodišče je ugotovilo, da bi ta zakon lahko bil sprejet samo pod izrednimi okoliščinami. Nobeno sodišče ni hotelo, da bi sprožilo postopek pred Sodiščem Evropske unije, ki odloča o uskladitvi nacionalne zakonodaje s standardi evropskega, ki komentira, Evropske unije. Tako da obstajajo razlogi iz ne načela pravičnosti, ampak iz načela spoštovanja prava, da se sprejme ta zakon in da se ob upoštevanju soodgovornosti družbenikov, ki bi lahko to storili, pa niso, oni niso to storili zaradi tega, ker so zaupali v zakon, v Zakon o gospodarskih družbah, ki je v prehodnih določbah jasno določal, da sodišča morajo izvajati po uradni dolžnosti postopke stečaja in likvidacije. To ni storilo nobeno sodišče od 1. januarja 1995 do sprejetja omenjenega spornega zakona. In še nekaj, pri tem zakonu je storjena ena nomotehnična groba napaka. Zlorabljena je ena institucija iz Zakona o gospodarskih družbah, izvirna institucija, v kateri smo uredili, da se lahko preneha poslovanje gospodarske družbe po volji družbenikov brez sodišča, če podpišejo izjavo, da so plačane vse obveznosti, pred notarjem, in da odgovarjajo 1 oziroma 2 leti z vsemi svojimi premoženjem za obveznosti te izbrisane družbe. To je zapisano v Zakonu o gospodarski družbah 1993. leta in je Zakon o finančnem poslovanju skliceval se samo, da se za posledice izbrisa uporabljajo določbe Zakona o gospodarskih družbah. Člen je samo uporabljen. Tako da poslanci, če dejansko ne poznajo in nihče, ki ni poznal tega člena, praktično ni mogel vedeti, za kakšno stvar je sploh bilo glasovanje. Torej iz načela spoštovanja, zaupanja v pravo, načela, da odpravimo krivice, ki so storjene družbenikom, prosimo, da člani odbora razmislite o tem, ali je res potrebno, da sprejmemo zakon, da kaznujemo družbenike, kot smo jih kaznovali, kar ni storila nobena država, niti tranzicijske niti ne tranzicijske. V 420 strokovnih člankih, ki so napisani v zvezi s tem zakonom, niti en strokovni članek ni v smislu, ni pozitiven v smislu, da hvali zakon, ampak so samo kritični do njega, razen mnenj sodnikov in pravosodja, ki pa samo razlagajo, kako naj se uveljavi ta zakon. Tako da je vrsta problemov, vprašanj odprtih, ki niso samo teoretične, ampak so tudi praktične, kajti tisoče in tisoče ljudi je pač izgubilo premoženje, ki ga ne bi izgubilo v nobeni državi sveta, sodobni državi sveta na ta način, kot je to bilo storjeno v Sloveniji s tem zakonom. In 22 let stalno je ta zakon predmet diskusije, 4, 3-krat doslej v Državnem zboru. In mislim, da je to dovolj, da resno pristopimo in ne da očitamo družbenikom, ki so zaupali v takratni zakon in čakali, da bo država storila to, kar se je sama obvezala. Pa ni bilo storjeno, pa smo zaradi tega družbenike kaznovali.

Hvala lepa, gospa.