Spoštovana predsednica, spoštovani poslanci in poslanke, spoštovani vabljeni!

Ko govorimo o primarnem zdravstvu govorimo o segmentu, ki je kot je uvodoma povedala predsednica tisti segment, ki je potreben za prvi stik praviloma razen, ko gre za urgentna stanja zavarovanca osebe z zdravstvom. Zakonsko je pravzaprav nosilec in odgovorni za organizacijo primarnega zdravstvenega varstva lokalna skupnost. Ministrstvu je pravzaprav kadar govorimo o primarnem zdravstvu organ, ki podaja soglasja ali nesoglasja k določenim vprašanjem, ki so nanj naslovljena s strani lokalne skupnosti torej ustanovitelja. Poleg tega je Ministrstvo za zdravje odgovorno kako se izvede splošni dogovor, v katerem se vsakoletno dogovarjajo programi, pravice, dolžnosti pravzaprav planski obseg programa in iz izkušenj lahko povem, da pravzaprav primarno zdravstvo skozi splošni dogovor v zadnjih desetletjih morda ni bilo v zadostni meri naslovljeno, kar se tiče da bi bili pozorni dejansko na tisto, čemur služi primarno zdravstvo tisti prvi dostop, ki ga potrebuje oseba, ko zboli ali ko naslavlja neke druge probleme v svojem življenju torej zdravstvene tudi psihološke in psihične. Kot država smo seveda razvijali ta sistem v naši novi mladi državi pravzaprav po istem kopitu kot smo ga povzeli po prejšnji državi. Res, da je za državo Slovenijo bilo nekaj več možnosti tudi za tisti zasebni segment torej za koncesionarstvo, vendar država Slovenija tega segmenta pravzaprav ni razvijala in imamo neki sistem kot ga imamo in tega naj na kratko opišem.

Torej, primarno zdravstvo ima v Sloveniji resnično dolgoletno tradicijo. Prvi zdravstveni domovi na ozemlju današnje Slovenije so se začeli pojavljati 1926 danes primarno zdravstveno varstvo predstavlja v Sloveniji tisti del sistem zdravstvenega varstva, ki zagotavlja prvi stik z zdravstvenim sistemom in primarno zdravstvo deluje po principu vratarstva, ko pacienta na specialistično obravnavo na sekundarni ravni napoti njegov izbrani osebni zdravnik, kadar je to potrebno. Primarno zdravstveno varstvo zagotavlja zdravstveno oskrbo posamezniku blizu njegovega doma z 24-urno dostopnostjo do zdravstvene oskrbe v primeru bolezni, poškodbe, duševnih motenj. Obseg primarnega zdravstvenega varstva je opredeljen v 7. členu Zakona o zdravstveni dejavnosti. Zakon omogoča celovito naslavljanje potreb prebivalcev. Zakon pravice zagotavlja oziroma obljublja tudi naša Ustava. Za podporo ljudem v skrbi za zdravje in dobro počutje ter za zmanjšanje neenakosti v zdravju se povezuje z drugimi dejavnostmi in deležniki v lokalni skupnosti. V mednarodno priznano je, da ima Slovenija dobro organizirano primarno zdravstveno varstvo. Model našega primarnega zdravstvenega varstva je všeč tako svetovni zdravstveni organizaciji kot nekaterim državam članic Evropske unije, ker naslavlja potrebe pacienta nekoliko drugače kot je to v nekaterih drugih evropskih državah.

Kar se tiče primarnega zdravstva se financira iz različnih virov tako javnih kot zasebnih. Javnih virov je seveda največ. Največji del predstavljajo sredstva, ki so izbrana v sistemu obveznega zdravstvenega zavarovanja, manjši cel predstavljajo proračunska sredstva in proračun občin. Delež sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki je namenjen primarnemu zdravstvu žal z leti upada. Pridobili smo podatek, da je delež v masi sredstev v letu 2018 predstavljal nekaj preko 19 % v letu 2020 pa le še 16,3, kar je mogoče tudi deloma razložljivo z nekoliko manjšim izplačilom, zaradi manj opravljenih storitev. To je seveda v popolnem nasprotju z vse večjimi potrebami prebivalstva, ki v veliki meri izvirajo iz stanja prebivalstva in vse večje poli morbidnosti ter vse večjih pričakovanj in zahtev prebivalstva po sodobnih pa tudi dragih zdravstvenih storitvah. Zaradi demografskih sprememb, sprememb na drugih ravneh zdravstvenega varstva kratkih ležalnih dob se intenzivnost in zahtevnost obravnave pacientov in njihovih družin v domačem okolju povečujete. Posledično se povečujejo tudi potrebe po oskrbi na domu. Organizacija primarnega zdravstvenega varstva v zadnjih desetletjih na nekaterih področjih ni sledila družbeno ekonomskim spremembam. Zaradi določb vsakoletnih splošnih dogovorih, da se zdravstvene storitve načrtujejo po realizaciji iz predhodnega leta se dogaja, da se zaradi preobremenitev poruši razmere med programi na področju preventive in kurative. Prav tako se sam obseg programa ne usklajuje.

Z leti so se vse bolj povečevale administrativne obremenitve zdravnikov predvsem za namene obračunavanja, poročanja in kontroliranja izvedenih storitev, kar je seveda na strani Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ki je plačnik storitev. Vse našteto je pripeljalo do vse večje preobremenjenosti in nezadovoljstva timov na primarnem nivoju in posledično do pomanjkanja zdravnikov v vseh treh temeljnih nosilnih strokah primarnega zdravstvenega varstva to je v družinski oziroma splošni medicini v pediatriji in ginekologiji. Velik problem predstavlja zmanjšan interes za delo v družinski medicini. Iz podatkov Zdravniške zbornice Slovenije je razvidno, da je bilo v letošnjem letu, ko je bilo namenjenih kar 75 mest za specializacijo družinske medicine od tega, kar 59 na nacionalni ravni pravzaprav prijav le 16 in imamo še vedno 43 nezasedenih mest. Tudi, ko izvajalci imajo domnevno znanega izvajalca tudi tukaj nismo zasedli vseh razpisanih mest. Gre torej za kompleksen problem, ki ni lahko rešljiv. Glavni razlog po mnenju Ministrstva za zdrava nezainteresiranost za delo v tej stroki so prevelike delavne predvsem pa administrativne obremenitve, izrazita togost sistema, ki ne spodbuja razvoja dela zdravnikov družinske medicine v smeri celotne obravnave bolnika. Vidimo pretirano birokratizacijo procesov in zdravniki imajo premalo časa za neposredno delo z bolniki. To smo lahko izvedeli iz zelo številnih sestankov, ki smo jih imeli na Ministrstvu za zdravje s predstavniki primarnega zdravstvenega varstva v mandatu tega ministrstva, ki traja nekje, če rečemo slabo leto oziroma naš minister je sedaj na tej poziciji 6, 7 mesecev. Zelo podobno stanje je tudi v primarni pediatriji in ginekologiji, kjer pa izstopa še eden podatek, da imata te dve specialnosti izrazito neugodno starostno strukturo, saj je dve tretjine primarnih pediatrov starejših od 50 let.

Kakšni so ukrepi? Seveda so se s primarnim zdravstvom ukvarjala tudi pretekla ministrstva, predhodno odgovorni tako, da je bilo v preteklih letih seveda nekaj aktivnosti. Ministrstvo za zdravje je tako v letu 2016, 2017 v sodelovanju z vsemi deležniki pričelo izvajati proces priprave strategije za razvoj primarnega zdravstva. Dokument je nastajal v sodelovanju s svetovno zdravstveno organizacijo, vendar žal dokument, do mere, ko je bil pripravljen ni ugledal luči javnosti oziroma ni bil predstavljen temu visokemu zboru kot je bilo verjetno namenjeno. V letu 2018 je bila ponovno opravljena obsežna analiza osnovne zdravstvene dejavnosti, v katerih se ugotavlja, da je ta sicer dobro organizirana in da daje mednarodno primerljive dobre rezultate na več področjih, za kar se je potrebno zahvaliti predvsem dobri usposobljenosti zdravstvenih delavcev in njihovi veliki zavzetosti za dobrobit pacientov. Kot veliko prednost analiza iz leta 2018 navaja dobro povezovanje osnovne zdravstvene dejavnosti z javnim zdravjem pri naslavljanju preventivne iz zgodnjega odkrivanja bolezni z presejalnimi programi in tukaj ima Slovenija resnično vzorne presejalne programe Dora, Zora, Svit in delo referenčnih ambulant. Že takrat je bilo ugotovljeno, da se zadovoljstvo uporabnikov kljub temu včasih slabša in da se predvsem vedno bolj slabša tudi zadovoljstvo zaposlenih. Ta analiza je pokazala, da je slednje mogoče pripisati naslednjim dejstvom. Gre za velike obremenitve zaposlenih in posledično gre za izgorelost in nezmožnost kakovostne obravnave pacienta, zaradi povečanje števila bolnikov s prepozno prepoznano kronično boleznijo, zaradi novih pravil zavarovalnic in s tem povezanega dodatnega administrativnega bremena, zaradi obremenitev iz naslova bolniškega staleže in zaradi zmanjšanega priliva novih specialistov in odhajanja starejših zdravnikov v pokoj. Ugotovili so tudi, da gre za omejitve glede nagrajevanja za več in bolj opravljeno delo ter možnosti plačila za dodatno delo. Omejeni možnostim za kariernim napredek na primarni ravni gre za okrnjeno možnost sodelovanja v organizaciji dela pri zaposlenih v zdravstvenih domovih in da pravzaprav ne gre kljub razvoju stroke primarno zdravstvo ne zagotavlja terciarne ravni zdravstvene stroke. Analiza je tudi pokazala na pomanjkljivosti glede pristojnosti na področju osnovne zdravstvene dejavnosti, ki je nekako kot sem uvodoma rekla razpreta med ustanoviteljem to je lokalno skupnostjo in Ministrstvom za zdravje. Pravzaprav ugotavljamo, od kar smo na Ministrstvu za zdravje, da nimamo niti enega sektorja, ki bi se poglobljeno ukvarjal s problematiko primarnega zdravstva. Občine in plačnik pravzaprav so tisti na drugi strani in tukaj gre za neko slabo in slabše in neustrezno sodelovanje vseh teh deležnikov torej ustanovitelj, krovno odgovorno ministrstvo in na tretji strani deležnik, plačnik. Kljub velikim vložkom v dodatne kadre v timih družinskega zdravnika in skrbi za multidisciplinarnost je analiza pokazala, da še vedno obstajajo organizacijske pomanjkljivosti v delu timov. Ugotavljajo tudi pomanjkljivosti v sodelovanju in komunikaciji med ravni zdravstvenega varstva torej med slabšim sodelovanjem strokovnjakom primarne ravni s sekundarno ali terciarno zdravstveno dejavnostjo. In seveda, da imamo v primarnem zdravstvu pomanjkljiv sistem nadzorovanja in spremljanja kakovostnih uslug.

Torej v letu 2022 je izbruhnila epidemija Covid-19 in ta je ob vsem tem, kar smo do sedaj navedla dodatno razgalila hudo problematiko kadrovske podhranjenosti na primaru in tudi vse ostalo, kar sem rekla. Torej, covid kriza je na neki način pravzaprav tudi resorno ministrstvo nekje prisililo ali pozvalo ali pa naslovilo, da je potrebno na primarno zdravstvo začeti gledati z drugačnimi očmi. Tako se je v mandatu tega ministra vzpostavila delovna skupina ki je zadolžena za pripravo strategije konkretni ukrepov, zaradi svoje celotne osnovne zdravstvene dejavnosti. Delovna skupina dela nekako 6 mesecev in seveda upamo, da bo ta strategija tudi s pomočjo svetovne zdravstvene organizacije pripeljala na tisto raven, da bo zrela za predstavitev javnosti in tudi temu visokemu zboru.

Torej, epidemija traja od marca lanskega leta, vendar kljub temu, da je dejansko vso zdravstvo in tudi samo Ministrstvo za zdravje izrazito in hudo obremenjeno z obvladovanjem epidemije pa vendar smo poskušali v tem mandatu nasloviti in reševati nekaj zelo kritičnih problemov. Zavedamo se, da so to res tisti začetni ukrepi, ki nakazujejo v kateri smeri bi se moralo začeti pogovarjati v zdravstveni politiki, ko se pogovarjamo tudi o primarnem zdravstvu. Skozi korona, interventnih korona zakonov smo seveda sprejeli nekaj ukrepov. Tako smo že januarja, februarja letos v eni od prvih teh zakonov predvideli povišan vpis na Medicinski fakulteti torej celokupno za 50 vpisov. Naj omenim, da je bilo leta 2014-2015 vpisanih samo 171 študentov medicine v Ljubljani, s tem ukrepom sedaj pa mislim, da letos za to šolsko leto vpisuje 240 študentov. Povečali smo tudi oziroma na novo odprli študijsko smer zobozdravstvo na Univerzi v Mariboru. Skozi protikorona ukrepe smo uvedli štipendiranje za študentje višjih letnikov visokošolskih smeri izobraževanja in obeh fakultet torej študentje višjih letnikov se lahko odločajo in dobijo štipendijo in tukaj smo pogojevali izpis štipendije, da se pravzaprav kandidat zaveže, da se bo usmeril v družinsko medicino, ko konča svoj študij. Dodatno seveda več 70 % teh štipendij je šlo za štipendiranje visokošolskih programov diplomirane medicinske sestre in drugih, ker zaznavamo tukaj tudi zelo hud deficit visokošolsko izobraženih kadrov tukaj pa je malo bolj usmerjeno v potrebe bolnišničnega zdravstva, ker je kriza dejansko pri negovalnem kadru vključno z diplomiranimi medicinskimi sestrami, fizioterapevti in tako naprej. Skozi protikorona ukrepe smo letos zagotovili kontinuirano za naslednjih tri leta, vsako leto 10 dodatnih specializacij s področja klinične psihologije. Namreč covid kriza je razkrila, da mlajši in zelo mladi doživljajo hude psihične krize, zaradi socialne izoliranosti in so že od prej sedaj pa še bolj potrebe po kliničnih psihologih, ki bi delovali na primarnem nivoju v centrih za duševno zdravje mladih izrazito potrebni in kot rečeno smo z namenom, da se usmerijo za delo na primarno raven odobrili 30 dodatnih specializacij s klinične psihologije oziroma je to precedens, ker do sedaj so bile specializacije klinične psihologije strošek ustanov, ki jo bodo ti v bodoče zaposleni tokrat pa to zagotavlja proračun države Republike Slovenije.

Kot rečeno smo povečano razpisali specializacije z družinske medicine, vendar z žalostjo ugotavljamo seveda razpis je še odprt, da odziv ni bil takšen kot smo ga pričakovali. Seveda pa, kar se tiče nagrajevanja in bom rekla plačila zdravstvenega kadra se pripravlja nekaj zakonskih predlogov, ki so že v fazi medresorskega usklajevanja, vendar se nadejamo, da kljub temu, da je mandat relativno kratek in da se približuje verjetno že kmalu k koncu se pravi pred nami je še nekaj delovnih mesecev, vendar upamo, da bodo ti predlogi tudi predstavljeni temu zboru. V interventnem zakonu za investicije v zdravstvo je se prvič zgodilo, da država namenja sistematično znatne količine za investicije tudi v primarno zdravstvo. Za naslednjo 10 letno obdobje je namenjenih 20 milijonov evrov za razvoj primarnega zdravstva in ta hip na Ministrstvu za zdravje pripravljamo tudi ustrezen pravilnik in sredstva bodo sedaj prioritetno usmerjanja tja, kjer mi zaznavamo največji deficit. Če se spomnite leta 2015 se je uveljavil Pravilnik o organizaciji nujne medicinske pomoči in takrat so zaživeli urgentni centri, pravilnik je predvideval tudi razvoj satelitskih urgentnih centrov in do danes Slovenija tega ni razvila. Kar se tiče financiranja izgradnje teh satelitskih centrov to bo prioriteta. Druga prioriteta bo krepitev oziroma izgradnja infrastrukture za delo teh centrov za duševno zdravje in tudi v ostalo infrastrukturo pač v tisto, ki jo primarno zdravstvo potrebuje, da bo lahko opravljalo te svoje naloge, ki mu jih splošni dogovor in pač vse ostalo tudi nalaga.

Ne zadošča pa samo, da financiramo v infrastrukturo, v izgradnjo objektov, zato je v tem interventnem zakonu tudi namenjeno mislim, da okoli 200 milijonov za področje raziskav se pravi za visokošolske programe pa tudi 50 milijonov za srednješolsko izobraževanje. Na Ministrstvu za zdravje trenutno pripravljamo strategije razvoja kadrov za naslednje 20-letno obdobje. Povod za to neposredno je bil priprava Zakona o dolgotrajni oskrbi, kjer smo videli, da ob tem kakšne pravice naj bi naši državljani imeli pa nihče ni načrtoval kadrov tako, da sedaj vzporedno s pripravljenim Zakonom o dolgotrajni oskrbi načrtujemo tudi kako bomo to kadrovsko pokrili in smo v letošnjem letu tudi dali predlog, da imamo novo poklicno kvalifikacijo bolničar negovalec, zato da bomo lahko tem potrebam, ko se zakon polno uveljavi tudi dejansko sledili.

Da ne bom predolga. Seveda je trenutno zelo vroč aneks 1 k splošnemu dogovoru. Tukaj moram reči, da je prednostno in skoraj v celoti vsa ta dodatna sredstva v aneksu 1 so usmerjana v primarno zdravstvo bodisi za povečavanje programa družinskih zdravnikov tudi psihiatrov, psihologov, zobozdravnikov, ortodontije. Praktično jaz moram reči, da sem se zelo osebno zavzela in da praktično aneks 1, ki je res nekaj zelo konkretnega je skoraj, da v celoti namenjen privatnemu primarnemu zdravstvu. Seveda bo razprava in bom lahko še kaj dopolnila, ampak v zaključku, da nisem predolga bi zaključila takole.

Primarno zdravstvo je tisti segment, ki je bil žal prezrt. Če gledamo to iz potreb državljana, prebivalca je to tisti segment, ki ga najprej potrebuje in zato moramo usmeriti vso politiko v to smer, da bomo z številnimi ukrepi ne samo s temi, ki sem jih do sedaj navedla dosegli, da bo poklic družinskega zdravnika, primarnega pediatra in ginekologa zanimiv. Da bo takšen, da bodo kolegi se z veseljem odločali za to specializacijo, ker to je pravzaprav namen primarnega zdravstva, da je tam kompetenten in takšen zdravnik, ki bo lahko kakovostno obravnaval pacienta to pa prav gotovo ni, da mora danes neki zdravnik delati sočasno na dveh deloviščih in po možnosti obravnavati tudi med 60 do 100 pacientov pač odvisno od dneva, od izpadov v drugem delu zdravstvenega doma. Torej, želimo si kakovostno zdravstvo in zavedamo se, da so mogoče kje v Evropi dobri modeli in zato bomo tudi na Ministrstvu za zdravje in tudi sedaj raziskujemo in gledamo dobre modele in s pomočjo svetovne zdravstvenega organizacije upamo, da bomo pripravili res dobro strategijo razvoja primarnega zdravstva, ki bo naslovil vse tisto, kar je pomembno in najbolj pomembno pa to, da je to tisto zdravstvo, ki služi potrebam državljana.

Če bodo vprašanja in kasneje v razpravi pa lahko še kaj dodam.

Hvala za besedo.