Lepo pozdravljeni!

Ne smemo pozabiti, da je to veriženje podjetij povsem enako s skladi, ki so danes v bistvu lastniki vsega, kar okoli pogledamo, filozofija je povsem enaka. Povsem nerazumljivo je, da lahko podjetje ustanovni kapital 7 tisoč 500 evrov vloži v več hčerinskih podjetij in potem iz praktično nič evrov ima računovodsko na svojem računu 30 tisoč evrov puha in to je njegov kapital. To je povsem nerazumljivo, čeprav zakonodaja tega ne dopušča se to dogaja. Ampak poglejmo drugače. To podjetje nekako posluje in če jaz z njim poslujem imam kot partner v obligacijskih odnosih vseh možnosti preveriti to podjetje. To pomeni, da lahko zahtevamo od njega bančno garancijo, lahko zahtevamo od njega, da mi pokaže subjekt, ki ga prodaja, itd., ker smo pač enakovredne stranke.

Druga zgodba je pa z zaposlovanjem in tukaj se mi zdi, da je osnovni problem, to pa se tiče tega konkretnega ministrstva. Mi pustimo takšnemu podjetju, ki ne da, nima osnovnega kapitala, ampak ima celo minus 30 tisoč evrov osnovnega kapitala, da sklepa posel z ljudmi, ne z vrečami krompirja, ne z avtomobili, ne z ne vem čem, ampak z ljudmi. In tukaj bi morali v zakonodaji ločiti te zadeve. Podjetje, ki posluje na trgu, trguje s sebi enakovrednimi partnerji. Kakorkoli pa zaposluje ljudi, pa ne trguje oziroma ne sklepa pogodb z enakovrednimi partnerji, ampak sklepa posle z ljudmi. In preden bi kateremukoli podjetju dovolili kakršnokoli zaposlitev, jaz se ne spuščam v pravne uzance, ker bi to naj drugi pripravili, kakorkoli dopuščamo podjetju, da zaposluje ljudi, bi moral pred tem, preden lahko kogarkoli zaposli, dokazati ali z bančno garancijo ali z nekim vložkom ali z nekim predplačilom ali čemurkoli, daje sposoben poravnati obveznosti do zaposlenega, ker karkoli si bomo omišljali okrog teh 7 tisoč 500 osnovnega kapitala ali pa nekega osnovnega davka, ki ga je treba v vsakem primeru plačati, to bodo prej kot slej nekako našli luknje in tudi to zaobšli. To pomeni, ni toliko težava v zakonodaji, ki ni toliko različna od naših zahodnih sosedov, ampak predvsem v praksi in v dojemanju teh zgodb. Torej, moj predlog je, da se gre tudi v tej smeri, da preden se kakršnemukoli podjetju dovoli zaposlovanje, da mora izstaviti nekakšno dokazilo, da je sposoben te zaposlene tudi izplačati, ker ne smemo pa pozabiti, s tem, ko sklene z njimi delovno razmerje in jih ne plačuje, jim je uničil tudi možnost vsaj do svojega stečaja, da dobijo povračilo s strani sociale, kajti dokler ni spor rešen, se niti ne more javiti dokler ni podjetje v stečaju, se niti ne more prijaviti na zavod za zaposlovanje. To pomeni, da je temu delavcu uničilo leto ali dve življenja in dokler niso vse te zadeve izvršljive v trenutku, ko nastopi nepravilno seveda ti delavci niso zaščiteni, ker delavci s 600, 700 evri si ne more nič na stran dati, da lahko potem s tem »kvazi« delodajalcem se prepriča preko odvetnikov še dve leti.

Hvala.