Predsedujoča, hvala za besedo.

Proizvodnjo dobrin in storitev v kapitalizmu vodi en in en sam motiv, tj. profit. Nuja po akumulaciji kapitala je v sistem vgrajena, poganja jo pritisk tržne konkurence. Učinke, posledice čutimo v celotni družbi – od podnebnega zloma kot največje krize 21. stoletja do geopolitičnih konfliktov za vire, od množice brezposelnih do revščine. Neizogibna gonja za dobičkom se kaže tudi kot razrast mnogoterih nezakonitih in polzakonitih praks izkoriščanja delavcev, oškodovanja javnih blagajn in nelojalne konkurence, ob hkratnem izogibanju odgovornosti za nezakonita ravnanja.

Prav v Sloveniji se je razvil še prav poseben poslovni model veriženja podjetij, in to sejo smo danes sklicali zato, ker so v javnosti v zadnjem letu dni ali v zadnjem letu in pol začeli prihajati primeri kar eden za drugim serijskega ustanavljanja in zapiranja podjetij z namenom goljufanja delavcev pri plačah in prispevkih, kar je točka definicija, kako bi veriženje podjetij lahko povzeli. In čeprav delavci, ki so bili zaposleni in ogoljufani v takšnih podjetjih, nato dokažejo svoje terjatve, lastnika, od katerega bi neizplačane plače in prispevke izterjali, v resnici ni več, ne obstaja, ker deluje naprej preko novega, po večini tujega ali organom pregona nedostopnega, lastnika, s katerim je odprl novo podjetje, s starim formalno popolnoma nepovezanim. Krog je na ta način sklenjen in praksa izkoriščanja, goljufija, se lahko ponovi pod novo pravnoformalno školjko. In pri tem niso oškodovani samo delavci, ampak preko neplačevanja davkov in prispevkov pa izdatki za pomoč takšnim delavcem tudi država in skupnost. Preko plačnega, cenovnega in socialnega dumpinga, ki ga povzročajo takšne prakse, je oškodovan tudi preostali del gospodarstva, ki deluje in želi delovati zakonito.

Ključno orodje veriženja in izogibanja odgovornosti so slamnata podjetja, ki jih nizajo slamnati lastniki, organizator veriženja pa se v uradnih evidencah pojavlja v omejenem obsegu oziroma so namesto njega kot lastniki, družbeniki, zastopniki ali karkoli tretjega vpisani ljudje, ki jih ni mogoče doseči, nekje daleč skozi v tujini. Sama podjetja pa ne upravljajo s svojimi poslovnimi prostori, ampak delujejo skozi slamnate nabiralnike, ki pogosto gnezdijo na enem naslovu. Samo v Ljubljani imamo več primerov gnezd takih slamnatih nabiralnikov, recimo Cesta v Mestni log 55, Murgle center, kjer je registriranih 251 pravnih subjektov, Dimičeva 16, registriranih 160 subjektov in Kotnikova 5, tj. Ledina center, hkrati tudi sedež Ministrstva za gospodarstvo, kjer je registriranih kar, poslušajte to, 669 subjektov. Ob vsem tem se je razvil znotraj ekonomije veriženja in serijskega zapiranja in odpiranja podjetij in utaje davkov in tako naprej še podtip računovodij in specializiranih servisov, ki za veriženje priskrbijo pravno osebo, naslov, nabiralnik podjetja ravno z namenom slamnatega delovanja.

Pregon tovrstnih praks je neučinkovit, ker organizatorji veriženja izrabljajo luknje v zakonodaji, da se sankcijam izogibajo. Imajo slamnate nabiralnike, v katere lahko kakršnakoli inšpekcija pošilja kolikorkoli odločb želi, ampak bodo te preprosto obležale v predalih. Ko se enkrat kršitve pod določeno pravno osebo nakopičijo, gre primer na policijo in na tožilstvo, ki pa vsako podjetje obravnavata kot svoj primer. Zato se jima naklep in narava veriženja kot organiziranega izmuzneta. In vse, kar mora potem v taki individualni obravnavi posameznega podjetja organizator veriženja storiti, je zavlačevanje postopka do stečaja oziroma likvidacije slamnatega podjetja. In ker stečajne mase ni, ker je bilo podjetje obrano do kosti, saj je vendar slamnato, se postopek zaključi, primer se zavrže, organizator veriženja lahko odkoraka naprej v novo prakso odpiranja, zapiranja podjetij in goljufanja delavcev. In seveda je ukrepanje na tem področju nujno najbolj na zakonski regulaciji, ki bi že v kali lahko zatrla škodljiva veriženja slamnatih podjetij in bi na preprečevanje veriženja prilagodila normalno delovanje inštitucij. Da se ne bomo pogovarjali le o tem, kako se goljufe, delavce in utajevalce davkov preganja preko organov pregona in nadzornih inštitucij, ampak da se raje spregovori o tem, kako mi lahko delovanje inštitucije priličimo temu, da bo veriženje in slamnato delovanje v celoti onemogočeno že v štartu.

Kot vedo povedati na društvu Delavska svetovalnica, v Sloveniji deluje nekaj deset mrež, ki se profesionalno ukvarjajo z veriženjem podjetij. Med vsemi temi nekaj deset primeri smo izbrali enega, in to so prodajalci sadja na Mali ulici. Mogoče res lahko rečemo, da so male ribe, ampak gre za zelo transparenten primer, kako konkreten potek veriženja poteka, kako se dogaja tudi na vseh ostalih primerih. Ampak je pomembno, da razumemo plastično, kako se stvar dogaja, če se želimo pogovarjati o tem, kaj lahko sploh ukrenemo.

Ta primer mreže slamnatih podjetij iz Male ulice je v javnost prvič v resnici prišel že leta 2018, ko je bil v medijih objavljen prispevek, v katerem je novinarka na naslovu Mala ulica 8 našla poštni nabiralnik treh podjetij. Prvi primer mreže podjetij, v katerem delujeta, je navzkrižno lastništvo podjetja Domače in Fer – promet. To sta dve podjetji z navzkrižnim lastništvom. To pomeni, da je lastnik podjetja Domače Fer – promet in potem obratno. Prihodke je v letu 2017, govorim iz pozicije tistega prispevka, ki je že, in informacij, ki so že prišle v javnost, prikazal samo Fer – promet in samo v simbolični višini 2 tisoč 348 evrov. Ta slučaj šolsko izkazuje sočasno uporabo slamnatih podjetij, slamnatih nabiralnikov, nedosegljivega zastopnika z bivanjem v tujini, neodzivnost na uradne dopise in davčne dolgove, ki so za podjetjem ostale. Glede na izkaze finančnega toka ta primer preči še sum dela na črno in goljufanja delavcev pri plačilu prispevkov. Obe podjetji sta šli skozi stečajni postopek. Predlog za začetek stečajnega postopka je vložila Finančna uprava Republike Slovenije. Zastopnik teh obeh podjetij je Mile Mihajlovski z naslovom v Makedoniji, nekje daleč v Ohridu. Google Earth na njegovem naslovu v bližini Ohridskega jezera pokaže povsem novo hišo, na Mali ulici pa ima le poštni nabiralnik. Inšpektorji za varno hrano so obe podjetji kot prekrškarja izpostavili že leta 2016. V poročilu o opravljenem poostrenem nadzoru na začasnih stojnicah iz istega leta ju navaja kot tipičen primer kršitev z ustanavljanjem novih slamnatih podjetij. Citiram: »Podjetja so ustanovili tuji državljani, registrirana so za krajše obdobje, na primer leto dni, potem pa ustanovijo drugo podjetje, ki se ukvarja z enako dejavnostjo«. Ker imajo v Sloveniji le poštni nabiralnik, odgovorne osebe pa so v drugih državah, tudi zunaj Evropske unije, uspešno vročanje odločb po Zakonu o upravnem ni mogoče, izvrševanje odrejenih ukrepov pa prav tako ne.

Konkretno je Domače posredništvo in trgovina d. o. o. v stečaju od 7. maja lanskega leta. Iz končnega poročila stečajnega upravitelja pa lahko preberemo naslednje: »V skladu z 292. členom ZFPPIPPP je bil opravljen poskus primopredaje poslov stečajnega dolžnika, vendar do njega ni prišlo, saj se nekdanje poslovodstvo stečajnega dolžnika ne odziva na poziv. Tako je bil poslan dopis nekdanjemu direktorju mv Makedonijo, vendar se je slednji vrnil. Upravitelj prav tako nisem prejel ter računovodske dokumentacije«. To je bilo zapisano kak mesec dni nazaj. Druga družba v tem navzkrižnem lastništvu je Fer – promet d. o. o., ki je v stečaju od marca letošnjega leta. Otvoritveno poročilo stečajne upraviteljice iz letošnjega poletja pravi naslednje, znova citiram: »Upraviteljica sem takoj po začetku stečajnega postopka odgovorne osebe pozvala na primopredajo dokumentacije dolžnika. Odgovorna oseba se na poziv ni odzvala. Tako do dne priprave otvoritvenega poročila dokumentacije nisem prejela. V nadaljevanju postopka bom upraviteljica v zvezi s prej navedenim dejstvom sprožila ustrezne postopke ter Ministrstvo za pravosodje obvestila o sumu storjenega prekrška. Terjatve sta prijavila dva upnika, ker pa je stečajna masa neznatne vrednosti in ne zadostuje niti za pokritje stroškov stečajnega postopka, upraviteljica menim, da se bo stečaj končal brez razdelitve upnikom. Zaradi prej navedenega sodišču predlagam, da se preizkus terjatev ne opravi«. Sicer je podjetje še vedno na seznamu davčnih neplačnikov pod šifro P02, kar pomeni, razred davčnih dolžnikov v velikosti do 30 tisoč evrov.

Potem so tu še tri podjetja, prav tako povezana v navzkrižno lastništvo, ki delujejo na enakem naslovu v isti dejavnosti in jih lahko jemljemo kot del mreže slamnatih podjetij na mali ulici. Gre za verigo treh podjetij v krožnem lastništvu. Za seboj so pustili kopico dolgov. Lastnik družbe Nife 1, ki je ta prva družba v tej mreži, je družba Prodam sadje 1, spet naprej v lastništvu družbe Sveže, ki je nato v lastništvu tiste prve družbe, ki sem jo omenil, Nife 1. Cela veriga je v lasti sama sebe, zastopnik, na katerega so ta podjetja prijavljena, ne pa nedosegljiv. Spet bom posegel nazaj v leto 2017, ko je prihodke prijavila samo družba Sveže d. o. o. v višini 19 tisoč 864 evrov. Direktor vseh teh treh imenovanih družb je gospod Izet Selmani iz Gostivarja, spet z naslovom v Makedoniji. Na poštnem nabiralniku na Mali ulici sta bila v letu 2018 samo – nakracana celo – naslova podjetij Prodam sadje 1 in Sveže, v registru dejanskih lastnikov pa ni nobenega od navedenih podjetij. Pa vendar so pri nas lahko poslovali.

Če gremo kar na prvo podjetje Nife 1, trgovina in storitve, d. o. o. – izbrisan iz sodnega registra 17. 6. prejšnje leto. Tržna inšpekcija je tej družbi v letu 2018 zasegla nezakonito postavljeno stojnico za sadje ob strunjanskem krožišču. V sklepu o začetku postopka izbrisa brez likvidacije pa zasledimo naslednje, citiram: »AJPES je registrsko sodišče obvestil, da subjekt vpisa na registriranem poslovnem naslovu nima vidnih oznak svojega delovanja, niti poštnega predalčnika. Na tem naslovu tudi ni dosegljiv. Po Zakonu o finančnem poslovanju v postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju se pravna oseba izbriše iz sodnega registra brez likvidacije, če ne posluje na poslovnem naslovu, vpisanem v sodni register«. In gre podjetje ven, nikomur se nič ne zgodi, za njem ostanejo dolgovi.

Enako lahko rečemo za družbi Sveže, trgovina in storitve d. o. o. in družbo Prodam sadje d. o. o.. Obe sta bili izbrisani iz sodnega registra, ena v letu 2019, druga mesec in pol nazaj, se pravi v letošnjem letu. Podatki iz bilance so za obe podjetji izkazali posojilo v višini 7 tisoč 500 evrov. To je sicer uradno špekulacija, ampak vsi vemo, da je to posojilo v višini 7 tisoč 500 evrov v resnici ustanovni kapital, ki ga je nekdo pobral ven iz podjetja. Se pravi, s tem denarjem se je, je bil potreben zato, da se je podjetje ustanovilo, potem je pa takoj po ustanovitvi lastnik podjetja ta denar pobral ven preko posojila nekomu drugemu ali samemu sebi. Dejanska denarna sredstva, ki jih je ob likvidaciji oziroma ob izbrisu iz sodnega registra, ki sta jih obe podjetji prikazovale v svoji lasti, znašajo v višini nekaj 10 evrov. Pazite zdaj, teh nekaj 10 evrov v primerjavi do konkretnih terjatev. Do roka za prijavo svojih terjatev do družbe Sveže so terjatve prijavili trije upniki, med njimi FURS za Republiko Slovenijo, v višini 106 tisoč evrov. Iz končnega poročila stečajne upraviteljice družbe Prodam sadje je razvidno, da stečajne mase ni in da so obveznosti do upnikov navadnih terjatev v višini 108 tisoč evrov. Iz končnega poročila stečajnega upravitelja Sveže, znova bom citiral: »Upravitelj sem posredoval poziv na primopredajo poslov in dokumentacije stečajnega dolžnika. Bivše poslovodstvo ni vzpostavilo stika z upraviteljem. Upravitelj sem nadalje na različne načine skušal vzpostaviti stik z bivšim poslovodstvom in opraviti primopredajo dokumentacije poslov in premoženja, vendar sem bil pri tem neuspešen in do primopredaje ni prišlo. Tako primopredaja z bivšim poslovodstvom ni bila opravljena, posledično upravitelj nisem prevzel nobene dokumentacije o poslovanju stečajnega dolžnika pred začetkom postopka. Kakšno je stanje premoženja na dan pred začetkom stečajnega postopka, ni bilo mogoče ugotoviti, ker ni prišlo do primopredaje računovodske dokumentacije stečajnega dolžnika. Čeprav upravitelju ni bila predana nobena dokumentacija, je utemeljeno sklepati, da družba od leta 2018 dejansko ni poslovala oziroma upravitelj s podatki za to obdobje ne razpolaga. Zadnji javno objavljeni računovodski izkazi so iz leta 2017«. Ali iz prvega rednega poročila stečajne upraviteljice Prodam sadje: »Upraviteljica sem v obdobju poročanja opravila poizvedbe o prejšnjem poslovodji in edinem dolžniku in ga pisno pozvala k izvedbo primopredajnih poslov. Upraviteljica sem pisno pozvala prejšnjega poslovodjo Selmani Izeta, stanujočega v Makedoniji, da mi preda poslovne prostore, posle, sredstva dolžnika, zaloge, poslovno in računovodsko dokumentacijo. Čeprav je pošto prevzel 27. 4. 2021, primopredaje po določilih zakona ni opravil. Ko je postalo očitno, da primopredaje ne namerava izvršiti, sem podala predlog za izvedbo postopka. Naslovno sodišče je prejšnjemu poslovodji naložilo, da v roku treh delovnih dni upraviteljici izroči prostore, sredstva, posle in dokumentacijo dolžnika. Do priprave tega poročila primopredaja ni bila izvršena«.

Torej en primer mreže slamnatih podjetij, pri kateremu vemo za pet konkretnih pravnih oseb. Vse so bile poslane v stečaj, likvidacijo, izbris iz sodnega registra. Za seboj so pustila v skupnem obsegu okoli četrt milijona evrov dolgov. Se pravi, to je tistih dolgov, za katere sploh vemo, za katere sploh imamo papirnate sledi in jih lahko dokazujemo. Te dolgovi ne bodo nikoli poplačani. In seveda tudi ti dolgovi niso nastali kar sami od sebe, nastali so skozi neko izvajanje dejavnosti. Koliko je bilo delavcev, ki so to delo opravljali na črno? Koliko je bilo goljufij pri neizplačanih prispevkih, ne le pri neizplačanih davkih? In še in še. In zelo hitro pridemo do tega, da se ne pogovarjamo več o četrt-milijonskem davčnem dolgu, ampak pol-milijonskem dolgu tako do skupnosti kot do posameznih zaposlenih – pa je to le en primer. V Sloveniji deluje nekaj deset tovrstnih mrež, ki nizajo utajo na utajo, goljufijo na goljufijo, organi pregona pa jim ne morejo nič, prav nič. Celo takrat, ko jih pravočasno najdejo, da bi jih lahko preganjali, je zakonodaja napisana na tak način, da se izmuznejo skozi zakonodajne luknje. Tisti, ki to konkretno veriženje dejansko organizira, pa je popolnoma nedosegljiv, z naslovom nekje v tujini. In zgodba gre naprej.

Na osnovi tega primera veriženja podjetij iz Male ulice lahko potegnemo abstrahirani potek, kako veriženje podjetij izgleda od koraka do koraka. Na ta način smo pripravili tudi gradivo v Levici za današnjo sejo, prav zato, da se ob vsakem od teh korakom, nujnem koraku, da je krog veriženja lahko sklenjen, pogovorimo, kako na takem koraku postopki ustanavljanja, zapiranja podjetij, nadzora, pregona potekajo in kako lahko redni tok inštitucij prilagodimo, da tovrsten potek ne bo več mogoč.

Za začetek. Uvodna praksa veriženja je ustanavljanje slamnatih podjetij na zalogo, iz katerih takoj po ustanovitvi organizator veriženja pretoči ustanovni kapital. In čeprav se je zakonodaja že spremenila in verižile omejijo, posameznik lahko ustanovi samo toliko in toliko pravnih oseb vsako leto, takšna varovalka v praksi ne deluje. Kot ste lahko videli primera dveh podjetij, notri je šel ustanovni kapital, da se je pravna oseba lahko odprla, potem je bil pa z nekim posojilom takoj nato pobran ta ustanovni kapital ven in gremo naprej. Slamnati lastniki z različnimi imeni in priimki, za katerimi se skriva isti organizator veriženja, lahko nemoteno in navkljub zakonski varovalki ustanavljajo oziroma še naprej verižijo podjetja. Pravi namen takšnega ravnanja se pokaže s sistematičnim nizanjem kršitev, se pravi post festum. Podjetje ne plačuje prispevkov, ne oddaja REK obrazcev oziroma sploh ne izplačuje plač. Nekatera podjetja delavce celo odjavijo iz socialnih zavarovanj na podlagi sporazuma o prenehanju delovnega razmerja, na katerem ponaredijo podpis delavca oziroma te tak sporazum delavec prisiljen podpisati vnaprej, sočasno s podpisom pogodbe o zaposlitvi. To je še posebej lahko na primerih tistih delavcev, ki pridejo k nam iz tujine, zaradi tega ker ne govorijo jezika. Nek gazda organizator veriženja ga pripelje sem, še preden pa ga pripelje, mu da v podpis neko pogodbo o zaposlitvi, ki je taka kakršna je, zraven so pa priloženi še sporazum o prenehanju delovnega razmerja, s katerim lahko delodajalec nato delavca odpusti, kadarkoli ga želi, brez kakršnihkoli vprašanj. In včasih delavci sploh ne vedo, kaj podpisujejo, ker so v podpis kratko malo pretentani. Organizator veriženja, slamnati lastnik oziroma drugi zastopnik podjetja praviloma izkorišča socialno, materialno, tudi že omenjeno jezikovno prikrajšanost in stisko delavcev in delavk zato, da si zagotovi nek minimum papirnega pokritja, pod katerim lahko deluje in goljufa te delavce in državo hkrati.

Ko je podjetje enkrat dodobra obremenjeno s kršitvami, takrat sledi prenos lastništva. Za ta prenos je potreben notarsko overjeni zapisnik, na podlagi katerega se v sodni register vpiše nov lastnik, ki je na nedosegljivem naslovu daleč v tujini, oziroma nek siromak brez premoženja, brezdomec, ki prispeva svoj podpis v zameno za nekaj 10 evrov. Če je organizator veriženja že v sodnih ali predkazenskih postopkih in zato podjetja ne more odpreti oziroma želi z že prenesenim podjetjem še naprej rokovati, potem gredo zadeve takole. S slamnatim lastnikom tak organizator veriženja sklene pogodbo, po kateri je pooblaščen za vodenje podjetja. To je papir, napisan samo med tema dvema človekoma, nima nikakršne notarske overitve ali vloge v katerikoli evidenci. Na ta način organizator veriženja brez pravno formalnih pooblastil, prisotnosti v evidencah, odgovornosti česarkoli, dobi vse vzvode za delovanje podjetja. Pa se AJPES lahko postavi na glavo, lahko se gre slikat, tega človeka tam notri in ne obstaja, pa vendar je to tisti ime in priimek, ki dela s podjetjem in ne plačuje davkov, ne plačuje delavcev in tako naprej. Podjetje nato preneha s poslovanjem, ko nadzorni organi sprožijo postopek za izbris is sodnega registra kot likvidacijo oziroma kot stečaj. In sicer naredi to AJPES, če letna poročila niso oddana dve leti zapored, to naredita policija in inšpektorat za delo, če podjetje dejansko ne posluje na registriranem naslovu, oziroma FURS, če podjetje ne plačuje davkov in prispevkov. Običajno je FURS tisti, ki te postopke sproža, 80 % vseh izbrisov iz sodnega registra se zgodi ravno na pobudo Finančne uprave Republike Slovenije, se pravi, če ugotovijo, da se davki ne plačujejo. Za takšnimi podjetji nato ostanejo neplačani in oškodovani delavci, neplačani davki in prispevki. Preko tega pride tudi do oškodovanja javne blagajne, pa do dumpinškega pritiska na ostalo gospodarstvo, ki znižujejo vse splošne standarde tudi za ostale delavce v ostalih panogah in preko konkurenčnega pritiska sili druga podjetja k vzpostavitvi enakih ali podobnih praks, ker drugače na trgu seveda preprosto nebi preživela.

Vloga posameznega podjetja v verigi je na ta način izčrpana, organizator veriženja pa svojo dejavnost, včasih kar celo blokovsko, prenese na drugo podjetje, kjer se cel postopek ponovi. Sankcijam in odgovornosti se uspešno izogne, ker je pregon počasen in neučinkovit. Začne se recimo z ovadbo FURS-a, delavcev ali koga tretjega na policijo, ki pripravi ovadbo za tožilstvo. Potem pa organizator veriženja zavlačuje postopke do stečaja in likvidacije. In ker je to slamnato podjetje brez kakršnegakoli premoženja, s katerim bi lahko poplačalo upnike, vključno z delavci in vključno z državo, pomeni, da stečajne mase nima in se sodni postopek zaključi z zavrženo ovadbo.

To je neka slika, shema, kako natančno veriženje deluje, od koraka do koraka.

Priložili smo k sklicu seje nekaj, ne bom rekel, da so to vsi, ampak nekaj možnih ukrepov za zajezitev veriženja slamnatih podjetij, ki praviloma sledijo tisti ideji, da je potrebno prilagoditi tek inštitucij in da se preprosto ne moremo več pavšalno pogovarjati zgolj o tem, da potrebujemo nadzor in več nadzora. Ker če ti lahko nekdo nekaznovano ne plačuje davkov in to počne serijsko, potem pa ravno tako nekaznovano in serijsko odpira in zapira podjetja, čeravno preko proxyjev, pomeni, da je v tem samem postopku, ki dopušča tovrstno vzpostavljanje podjetij, nekaj narobe, in ne da se stvari zataknejo šele pri podhranjenih organih nadzora. Organi pregona so nemočni, ker se storilci uspešno izogibajo najprej zaznavi, potem pa še sankciji. V kolikor je nadzor res potrebno okrepiti, tega sicer ne zanikam, je v resnici varovalke potrebno vgraditi v sam postopek odpiranja in zapiranja podjetij.

Za začetek ustanavljanje podjetij na zalogo. Kot rečeno, se je ta slika formalno v zakonodaji nekaj popravila zaradi tega, ker je na enega posameznika število novoustanovljenih podjetij omejeno. Tega do pred nekaj let še ni bilo v zakonodaji, zdaj je, pa vendarle to ustanavljanje podjetij na zalogo ni v celoti ukinilo. Ga je zavrlo, ne pa ukinilo, in zato mislimo, da je potrebno iti dlje. En dober primer takšnega delovanja imamo v Avstriji, kjer obstoje učinkovite davčne določbe, ki nalagajo določene davčne obveznosti družbam z omejeno odgovornostjo že takoj po ustanovitvi. Na družbo z omejeno odgovornostjo je tako v primeru dobička kakor tudi izgube vezan t.i. minimalni davek na pravne osebe. Vezan je na zakonski minimum osnovnega kapitala, v Avstriji postavljenega na 35 tisoč evrov. Ta davek je potrebno plačati štirikrat letno v višini 5 % minimalnega osnovnega kapitala, kar pride 1750 evrov vsako leto. Na začetku poslovanja, ko dobičkov ni pričakovati, se plačilo davka lahko prenese kot avans v naslednja poslovna leta in se nato poravna šele s prihodnjimi dobički. In to je nek primer dobre prakse, ki bi ga tudi za slovenske razmere lahko prilagodili kot ukrep proti ustanavljanju podjetij na zalogo.

Potem so tu slamnati nabiralniki, razvpiti zunanji obraz slamnatih podjetij. Tu predlagamo, da se ob ustanovitvi podjetja preverja prostorske pogoje za njegovo delovanje. Vsaka resna firma za svoje poslovanje potrebuje ustrezne prostore in osnovna sredstva. Ali se pogovarjamo mi o garaži, v kateri stoji kakšen stroj, o proizvodni hali ali pa se pogovarjamo pisarni in o računalniku, ti brez ustreznih prostorov za neko dejavnost, kakršnokoli, resnega podjetja ne moreš imeti. Prav nasprotno velja za slamnata podjetja, slamnata nabiralniki, ki niso bila oblikovana in odprta s ciljem proizvodnje, storitev ali dobrin, ampak s ciljem goljufije. In ravno je posledica veriženja kot poslovnega modela ta, da imamo že omenjenih več točk, v Ljubljani celo več, kjer domuje nekaj sto slamnatih nabiralnikov. Praktično vsaka druga regija ima svojo, da ne bomo govorili samo o Ljubljani. Inšpekcija za delo je v enem izmed svojih poročil za pretekla leta predlagala, da se odsotnost pravne osebe na registrskem sedežu opredeli kot prekršek, ampak logika veriženja v resnici vključuje izogibanje vsakršnim sankcijam. Mislim, da moramo poseči po močnejši varovalki, konkretno, da se v postopek odpiranja podjetij vgradi izkaz ustreznih prostorov za izvajanje dejavnosti, ki jih mora predložiti ustanovitelj takrat, ko podjetje odpira. To ni nekaj, kar bi bila popolna novotarija v našem pravnem redu in v postopku delovanja gospodarstva. Enako velja za primer, ki ga lahko potegnemo kot analogijo ustanovitvi podjetja, to je kmetijsko gospodarstvo. Ti moraš, če hočeš imeti kmetijsko gospodarstvo, to vpisat iv register kmetijskih gospodarstev. V kolikor imaš v uporabi ali najmanj en hektar zemljišč, najmanj 0,1 hektar oljčnikov, najmanj 0,2 hektarja intenzivnega sadovnjaka oziroma 0,1 hektar jagodičja oziroma hmeljišče. To je pač enako kot bi bilo potrebno storiti tudi v primeru odpiranja podjetij. Saj ni nikakršnega problema. Takrat, ko želiš odpreti podjetje, izkažeš, da imaš potrebne prostore in opremo za dejavnost oziroma vsaj prostore za dejavnost, ki jo želiš opravljati. Poštena podjetja, tista, ki se odpirajo za to, da dejansko proizvajajo, s tem ne bodo imela nikakršnega problema. »Kaslc« podjetja pa bodo imela zelo velik problem, kot pričajo gnezda, na katerih se nabirajo.

Še en ukrep, ki ga predlagamo, je na točki odsvojitve lastniškega deleža slamnatega podjetja, preko katerega se nato dejanski organizatorji veriženja skrivajo za slamnatimi lastniki. In sicer predlagamo dokazila o izvajanju dejavnosti pred odsvojitvijo lastništva ali vpisom zastopnika. Ko enkrat organi pregona slamnatemu podjetju pridejo na sled, organizator veriženja svojo odgovornost zakrije tako, da se znebi lastniškega deleža. Potem ga pa prenese bodisi na nekega svojega sodelavca daleč v tujini bodisi na nekoga v socialni stiski, ki nima ničesar za izgubiti, sem že navedel prej primer brezdomca, ki za nekaj 10 evrov prispeva svoj podpis za to, da se ga vpiše v evidenco kot lastnika določenega podjetja, ki ga je prej slamnati lastnik že do konca obral, ni plačeval davkov, ni plačeval delavcev in tako naprej.

Zdaj pa. Vsako podjetje je vpisano v sodni register pri registrskem sodišču in že po obstoječem redu ima sodišče možnost preverbe dejavnosti družbe. Lahko zahteva dokazila o izvajanju dejavnosti s predložitvijo poslovne dokumentacije. Kar mislimo, da bi lahko šlo, je, da se preverjanje dejavnosti družbe iz nadzorne funkcije prenese v normalni postopek spremembe lastništva. Konkretno, bodoči-bivši lastnik podjetja bi, preden proda svoj lastniški delež, moral registrskemu sodišču predložiti poslovno dokumentacijo podjetja oziroma izkaz, ki dokazuje, da je to neka firma, ki ne zgolj obstaja kot kaslc-nabiralnik, ampak da dejansko izvaja svojo dejavnost, za katero je registrirana. No, na podlagi tega bi tovrstni lastnik pridobil potrdilo registrskega sodišča in šele s tem potrdilom v roki pa bi lahko odsvojil lastniški delež. Podjetje je slamnato, ne izvaja dejavnosti, tega ne more izkazati – ni potrdila registrskega sodišča, slamnati lastnik se ne more skriti za nekoga tretjega. Neko normalno podjetje, ki normalno deluje, tega problema spet nima. Enake pogoje bi lahko postavili na točki vpisa novega zastopnika podjetja, torej da se za vsak nov vpis zastopnika pridobi potrdilo registrskega sodišča in da brez tega postopek ne more iti naprej.

Še dalje imamo problem slamnatega lastništva brez konkretnega zastopnika, na kar je tudi opozorila delovna inšpekcija v enem izmed svojih preteklih poročil, konkretno na primer, ko je zakoniti zastopnik gospodarske družbe izbrisan iz registra, nov pa ni vpisan. Potem tudi formalno, celo na papirju družba deluje brez imena in priimka, brez obraza. Za kršitve niti sploh ni mogoče teoretično preganjati nikogar. Tu bi se morali v postopek zastopnikov vgraditi pogoji, da je pred izbrisom poslednjega zastopnika podjetja potrebno vpisati novega oziroma je to potrebno narediti sočasno, se pravi, ti ta zadnjega imena ne moreš pobrisati, pa bo podjetje delalo naprej, brez, da bi hkrati nekdo drugi postal zastopnik.

Da se olajša pregon, je eden izmed varnih ukrepov, ki je ravno tako predlog devone inšpekcije, varni elektronski predal. Zaradi številnih težav z vročanjem dokumentov, s katerimi se organi nadzora in pregona soočajo v praksi in ki vlečejo postopke, ki morali podjetjem zastopniki ob ustanovitvi ali vpisu priglasiti varni elektronski predal. Za priglasitev varnega elektronskega predala za že obstoječe subjekte in že vpisane odgovorne osebe bi določili predhodno obdobje. Zelo preprosto, da je pač neka dokumentacija takrat, ko gre na tovrstni varni elektronski predal, se šteje kot vročena in lahko postopki tečejo naprej.

In še zadnja točka v naboru konkretnih predlogov je, da se veriženje opredeli kot organiziran kriminal v pristojnosti specializiranega državnega tožilstva in na ta način poskuša premakniti obravnavo veriženja od case by case basis, se pravi, da gremo od podjetja do podjetja, kjer se nikoli ne pride na sled tistim, ki organizirajo serijsko odpiranje in zapiranje podjetij in neplačevanje davkov, in da se tovrstne organizatorje veriženja s svojimi sodelavci obravnava kot dejavnosti organiziranega kriminala. V namen zajezitve veriženja v Levici predlagamo tri sklepe za današnjo komisijo. In sicer prvega pozivamo Ministrstvo za delo, da v 30 dneh pripravi in Državnemu zboru posreduje poročilo o škodljivih družbenih učinkih veriženja podjetij in predloge za preprečevanje oškodovanja delavcev države in gospodarstva. Drugič, da Komisija poziva prav tako Ministrstvo za delo, da v sodelovanju z Ministrstvom za pravosodje in Ministrstvom za gospodarstvo pa s predstavniki delavcev in strokovnjakov na področju gospodarskega kriminala v 60 dneh pripravi predloge zakonodajnih sprememb, ki bodo onemogočile škodljive veriženje slamnatih podjetij in s tem oškodovanje delavcev, skupnosti in gospodarstva. Tretji sklep, da komisija predlaga Ministrstvu za delo, da pri pripravi zakonodajnih sprememb upošteva predloge ukrepov, ki so navedene v uvodnem besedilu zahteve za sklica nujne seje.

Predsedujoča, najlepša hvala za besedo.