Hvala za besedo, predsedujoči.

Cene energentov na mednarodnih trgih, zlasti zemeljskega plina in električne energije, so se v zadnjem letu močno podražile, najbolj pa so poskočile v začetku jeseni. Cena zemeljskega plina na nizozemski borzi se je od 1. januarja do začetka oktobra 2021 zvišala iz 19,58 evra za megavatno uro, na več kot 108 evrov za megavatno uro oziroma za več kot 550 %. Cena električne energije na borzi v Leipzigu je v tem času zrastla iz 50,92 evra za megavatno uro na 153 evrov za megavatno uro oziroma za več kot 300 %. Rastejo tudi cene surove nafte. Cena surove nafte Brent je 1. januarja letos znašala 51,8 dolarja na sodček, 13. oktobra pa že več kot 83 dolarjev na sodček. Zaradi zadostnih zalog plina v skladiščih in zaradi cen, zagotovljenih v dolgoročnih dobavnih pogodbah Geoplina z ruskimi dobavitelji, se enormni dvigi cen plina na svetovnih trgih pri končnih uporabnikih v Sloveniji še ne poznajo v tako veliki meri. Ne glede na to, pa so se cene že začele višati tudi za končne uporabnike. Energetika Ljubljana je že avgusta dvignila ceno plina za 11 %. Dvigom so kmalu sledili še ostali dobavitelji. 12. oktobra je dvig cen električne energije prvi napovedal Petrol in sicer, za 30 %. Že dan za tem so z napovedmi o dvigu cen sledili tudi drugi dobavitelji. Po nekaterih ocenah naj bi se cena električne energije za gospodinjstva v kratkem dvignila za od 20 do 30 %. Čeprav gre za dvige, ki bodo močno finančno obremenili gospodarstva in energetsko bolj intenzivna podjetja, ti dvigi zaradi dolgoročnih pogodb večine dobaviteljev s proizvajalci električne energije prav tako še niso toliko drastični, kot so dvigi cen na svetovnih trgih.

Močno se dražijo tudi cene pogonskih goriv. Te so v Sloveniji v zadnjem letu poskočile za približno 30 %. Problematične so zlasti podražitve kurilnega olja, ki se je od oktobra lani do oktobra letos podražil za 36 %. Visoke cene energentov močno vplivajo tudi na drugi cene, ustvarjajo inflacijski pritisk na vse preostale stroške, kar se nazadnje prenese na končne uporabnike. Višje cene energentov za podjetja pomenijo višje stroške, ki se na koncu prelijejo v višje cene izdelkov in storitev za potrošnike, če podjetje višje stroške proizvodnje sploh lahko prenese in zaradi visokih cen energentov ne zaustavi proizvode.

Če pride do tega, pride na trgu do manjše ponudbe proizvodov, kar spet dviguje ceno ostalih produktov. Višje cene energentov za gospodinjstva, ljudje občutijo še bistveno bolj neposredno, kot preko ovinka v gospodarstvu in tu ne gre za preprosto kakršnokoli blago, ampak za eksistenčno nujnost, zato se višje cene energentov nemudoma poznajo v manjšem delu preostalih dohodkov, s katerimi lahko gospodinjska prosto razpolagajo. V vsakem primeru končno ceno podražitev energentov plačajo ljudje, seveda, najbolj prizadene najrevnejše. Zanesljivost oskrbe in cena oskrbe z energenti je premo sorazmerna s stopnjo regulacije trga. Odjemalci na popolnoma dereguliranih trgih podražitve v zvezi z oskrbo občutijo bistveno prej, kot odjemalci na reguliranih trgih oskrbe z energenti. Dvig cene energentov na pragu zime bodo seveda najbolj prizadeli socialno šibka in energetsko revna gospodinjstva. Ta so opredeljena na način, da že sedaj za energente odštejejo bistveno večji delež svojih dohodkov, kot preostala gospodinjstva in energenti niso luksuz, energenti so eksistenčna nujnost vsakega gospodinjstva. Potrebna so za ogrevanje doma, za kuhanje, za skrb za osebno higieno, za transport in tako naprej. Ob dvigu cen energentov, si bodo zato še težje privoščili druge življenjske potrebščine, med njimi hrano, ki se takisto, kot energenti, draži. Delež gospodinjstev, ki se v Sloveniji sooča z visokimi stroški za energije, ni zanemarljiv. Po podatkih statističnega urada, je imelo v letu 2018 kar 17 % gospodinjstev tako visoke deleže izdatkov za energijo, da so presegli dvakratnih nacionalne mediane.

Nesorazmerni visoki izdatki za energijo pomenijo, da morajo gospodinjstva dati prednost izdatkov za energijo pred drugimi nujnimi življenjskimi potrebščinami. Cena energentov je pogosto fiksni strošek, ki ga je treba plačati. Zniževanje stroškov energentov v primeru dvigov cen, še zlasti skokovitih v hladnem delu leta pomeni slabše bivanjske pogoje, zmanjšanje zračenja bivanjskih prostorov in pojavov vlage v njih, kar povečuje možnost za razvoj različnih bolezni, zlasti respiratornih. Kaj to pomeni v razmerah epidemije s Covid-19, si lahko naslikate sami.

Energetsko revna gospodinjstva so tudi tista, ki si zaradi nizkih dohodkov ne morejo privoščiti investicij v izboljšanje svoje energetske učinkovitosti, recimo za nabavo dragih energetsko učinkovitih gospodinjskih naprav, preko tega pa prehoda na bolj ekonomičen način ogrevanja oziroma zamenjave starega in potratnega avtomobila z motorjem na notranje izgorevanje, z dragim električnim avtomobilom. Skokovite cene energentov tako energetsko revna gospodinjstva tiščijo v le še večjo revščino.

Med razlogi, ki se najpogosteje omenjajo za trenutno nastalo energetsko krizo v Evropski uniji, so predvsem popandemično okrevanje gospodarstva, rast povpraševanja po energiji, kot posledica prehoda držav članic EU k bolj trajnostnim energetskim mešanicam in s tem, k večjemu povpraševanju po energiji iz obnovljivih virov in podražitev emisijskih kuponov iz evropske trgovalne sheme. Kljub temu, da se emisijski kuponi dražijo, negotovost v zvezi z dobavo plina dviguje cene električne energije in s tem spušča v energetski proizvodni portfelj več premoga, kar je v nasprotju s cilji Evropske unije o razogljičenju in v nasprotju z zavezami o ohranjanju rasti svetovne temperature pod 1,5 stopinje Celzija, kot je to zavedeno v Pariškem sporazumu. Večji proizvodni portfelj premoga, poleg več izpustov toplogrednih plinov, povzroča tudi ponovno dražitev cen emisijskih kuponov, kar dviguje stroške električne energije, po kateri se povpraševanje povečuje.

Našteti razlogi so v resnici zgolj simptomi, simptomi bistveno globljih sistemskih razlogov, ki določajo način proizvodnje in distribucije, tako energije, kot tudi drugih življenjskih dobrin. Glavni razlog za nastalo situacijo so štiri desetletja dolgo trajajoče politike liberalizacije trgov energentov, na katerih kraljujejo velike korporacije. Njihov edini cilj je ustvarjanje dobička in ne zagotavljanje stabilne in cenovno ugodne preskrbe z energenti za potrošnike. To vodi v zanemarjanje infrastrukture in različne špekulacije, ki so v končni fazi krive za trenutno rast cen energentov. Gre za špekulacijo v zvezi z rastjo cen emisijskih kuponov in za špekulacijo v zvezi z rastjo cen energentov. Cene proizvodnih stroškov energentov se namreč niso bistveno spremenile. Tudi gospodarsko okrevanje ni tako obsežno, da bi zgolj potrebe po energentih njihovo ceno dvignile za več 100 %. Oziroma, kot je dejal dr. Peter Novak, citiram: »Razlog temu je današnji sistem kapitalizma, ki je dal trgu prednost pred kvalitetno oskrbo prebivalstva in industrije.« (Konec citata.)

Poglavitni razlog za trenutno energetsko krizo je torej prosti trg, na katerem o alokaciji resursov odločata špekulacija in lov za kratkoročnim dobičkom, ne pa dejanske potrebe ljudi in družbe. To poganja podnebno krizo, kot posledico nebrzdane rabe fosilnih goriv za zadovoljevanje energetskih potreb globalnega kapitalističnega sistema, temelječega na izkoriščanju ljudi in naravnih virov. Sistema, katerega edini cilj in smoter je maksimizacija dobička.

Vendar se voditelji držav Evropske unije tudi tokrat krize lotevajo na način, da kar najmanj posegajo v zveličavnost trga, ki krizo povzroča. V Španiji, kjer so proizvodnje elektrike še bolj, kot sicer v Evropi, odvisni od plina, je premier Pedro Sánchez izjavil, znova citiram, »…da nekatera podjetja kujejo visoke dobičke zaradi visokih cen na mednarodnih trgih in menim, da to ni sprejemljivo.« (Konec citata.) Po poročanju časnika Finance, naj bi španska vlada poskušala preusmeriti dobičke od družb na uporabnike in sicer tako, da bi omejila račune za plin in elektriko, ampak, na račun zniževanja davkov. Gre za ukrep, za katerega celo naše Ministrstvo za finance meni, da ne spremeni cene za končnega uporabnika, ampak le dvigne odstotke marže znotraj maloprodajne cene. Hkrati takšen ukrep zmanjša javnofinančne dohodke, kar se na koncu lahko odrazi v zmanjševanju socialnih transferjev, vlaganj v zdravstvo, znanost in šport.

V Franciji, so napovedali subvencije za revna gospodinjstva in zajezitev rasti cen plina, a spet na način, da bodo s tem znižali javnofinančne prihodke in sicer za več kot pol milijarde evrov. Subvencije za revna gospodinjstva imajo sicer lahko kratkoročno pozitivne učinke na gospodinjske proračune, ker povečujejo njihovo kupno moč na trgu, a hkrati ohranjajo visoke cene energentov oziroma jih celo višajo. Tudi na ravni same Evropske unije, se o kakršnikoli regulaciji trga ali celo uvedbi planiranja proizvodne energentov in njihove distribucije, glede na potrebe prebivalstva in razvojne prioritete družbe ne razmišlja. Omenja se možnost neposrednih podpor revnim gospodinjstvom, kar je na kratki rok sicer nujen, na dolgi rok pa kaj jalov ukrep, kot možnost prilagajanja davkov in drugih dajatev na področju energetike. Vodilo pri sprejemanju ukrepov je zgolj to, da morajo biti vsi ukrepi začasni in ciljno usmerjeni, da morajo spoštovati pravila enotnega trga in državnih pomoči in da ne smejo biti v nasprotju s prehodom v brezogljično družbo. Noben od ukrepov pa ne predvideva niti posegov na veleprodajne trge energentov in proti borznim špekulantom, niti drugih ukrepov omejevanja ali vsaj delnega ukinjanja trga.

Tudi slovenska vladajoča politika zavrača kakršenkoli državni poseg v trg ali ceno, ki se na trgu prosto oblikuje. Minister Počivalšek je tako za medije izjavil, da regulacije cen pri zemeljskem plinu ni mogoča, citiram: »Ker so zadeve zunaj.« Češ, to se vse oblikuje na mednarodnih trgih, z mednarodnimi pogodbami, pri tem pa je minister Počivalšek zamolčal, da so glavni distributerji večinoma v javni lasti in da tudi država lahko s politiko omejevanja cen poseže na to področje. Prav tako je minister Počivalšek zavrnil tezo, da bi bila za podražitev cen naftnih derivatov kriva deregulacija cen, ki jo je v več etapah v zadnjih petih letih izvedel prav on.

Do neke mere to v resnici celo drži. Podražitev naftnih derivatov je v največji meri posledica podražitev surove nafte na globalnem trgu. Ne glede na to, pa je podražitev tudi posledica zviševanja marž največjih distributerjev, saj imata OMV in Petrol oligopolni položaj. Podatke o tem, za koliko so se dvignile marže trgovcev na ravni države nimamo, ker država maloprodajnim cenam naftnih derivatov preprosto ne sledi, ne glede na to, kaj je pristojno ministrstvo v preteklosti obljubljalo. Tudi Počivalšek pa priznava, da bi država lahko začela regulatorno vplivati na področje oskrbe z električno energijo, a da bi v tem primeru prišli v položaj, znova citiram: »Kot smo ga imeli v nekdanji državi, ko smo neke cene regulirali, potem pa tega blaga ni bilo. To ni izhod. Verjamem, da se bo tukaj našla rešitev.«

No, znova, minister govori pol resnice. Ob tej izjavi je namreč zamolčal, da so se težave z dostopnostjo blaga pojavile pri blagu, od katerega je bila prejšnja država uvozno odvisna, ne pa pri električni energiji. V odsotnosti regulacije cen in kakršnihkoli drugih intervencij v trg pristojnemu ministrstvu, ostane tako bolj kot ne samo še možnost subvencij in rezanja davkov. Trenutno energetsko krizo je treba obravnavati neločljivo od podnebne krize, obe krizi pa razumeti kot dva obraza mnogo bolj globoke krize kapitalizma. Za to je potreben močan poseg države na trgu, ki naj zagotovi cenovno dostopnost in nemoteno oskrbo z energenti za socialno najbolj občutljiva gospodinjstva in postopno nadomeščanje proizvodnje in distribucije energentov na podlagi tržnih zakonitosti, s planiranjem na družbeni ravni. Hkrati to od države terja povečana vlaganja v izgradnjo proizvodnih kapacitet za obnovljive vire in izgradnjo energetske samozadostnosti na ogljično nevtralen način.

Zato predlagamo, da Odbor za infrastrukturo in Odbor za delo, opravita na to temo razpravo in sprejmeta naslednje sklepe: Prvič, da pozivata Vlado, da v roku dveh tednov pripravi pravne podlage za regulacijo cen zemeljskega plina in električne energije za končne uporabnike, torej tako za fizične, kot za pravne osebe.

Drugi sklep, da pozivata Vlado, da prav tako v roku dveh tednov uvede regulacijo cen naftnih derivatov z omejevanjem najvišjih dovoljenih marž, zlasti za kurilno olje, dizel in neosvinčen 95 oktanski bencin, kot smo ga poznali pred liberalizacijo cen naftnih derivatov. Na področju kurilnega olja in regulacije cen kurilnega olja se je med sklicem današnje seje in njeno izvedbo sicer že nekaj premaknilo v pravilni smeri.

Tretji sklep, Pozivata… - odbora namreč – Vlado, da v roku enega meseca pripravi pravne podlage za nemoteno oskrbo končnih odjemalcev električne energije in zemeljskega plina, v primeru odpovedi pogodb končnih odjemalcev s strani dobaviteljem.

Še četrti sklep, poziv, da Vlada preko mehanizmov upravljanja v energetskih podjetjih, kjer ima država večinski delež, zahteva povečano vlaganje v povečanje razpršenih proizvodnih kapacitet električne energije iz obnovljivih virov in s tem zagotovi večjo samooskrbo z električno energijo.

Peti sklep, da se na ravni Evropske unije Vlada zavzame za vzpostavitev posebne agencije za načrtovanje proizvodnje električne energije, skladno z zavezami iz Pariškega podnebnega sporazuma in drugimi okoljskimi omejitvami in njene dobave končnim odjemalcem, glede na razvojne prioritete Evropske unije. Se pravi, da v sklopu politične tvorbe po imenu Evropske unije, kateri tudi Republika Slovenija pripada, pristopimo k planiranju proizvodnje in distribucije na področju energentov.

In še zadnji sklep, poziva Vlado, da se na ravni Evropske unije zavzame za vzpostavitev mehanizma za zagotavljanje zanesljive oskrbe gospodinjskih odjemalcev z električno energijo na neprofitni osnovi.

Hvala.