Hvala lepa, predsednik. Oba predsedujoča.

Spoštovani poslanke in poslanci!

Zdaj, to je tema, o kateri govorimo vsi, praktično celotna Evropska unija, Slovenija, vse države. Nekako naslovljena je bila že na neformalnem svetu ministrov za energijo, ki je bila na Brdu. Minister Vrtovec je dvig cen energentov že takrat, med svojimi kolegi, nekako izpostavljal. Potem, posebej za to sklical izredni svet ministrov za energijo Evropske unije, 26. oktobra. V vmesnem času se je na Vladi izoblikovala delovna skupina, sestavljena iz državnih sekretarjev, ki je na podlagi vseh teh informacij obravnavala celovito ali pa ideje, o katerih bi lahko prišli do nekaterih končnih zaključkov oziroma do rešitev. Obravnavanih je bilo več možnih ukrepov, kako bi naslovil ta nenaden oziroma tudi dvig cen energentov, od znižanja trošarine do regulacije cen naftnih derivatov, kar se je potem zgodilo. Veste, da smo omejil marže, na podlagi Zakona o kontroli cen, povračila za posredne stroške, emisij Co2 kuponov, to predvsem govorim za srednja oziroma energetsko intenzivna podjetja in pa seveda na koncu, energetske bone za socialno šibke oziroma za ranljive skupine ljudi, kar bo tudi najverjetneje v kratkem na Vladi bilo v obravnavi, tako imenovani energetski boni.

Zdaj, če grem po posameznih točkah. Regulacija cen zemeljskega plina in elektrike. Dejstvo je, da smo del Evropske unije in da imamo dobro delujoč trg, energetski trg, smo del tudi energetske unije in to ni združljivo z regulacijo cen. Tudi, če ne bi bili del Evropske unije, bi si zakonodajo določali sami in bi regulacija povzročala zgolj težave z oskrbo, gospodarsko nekonkurenčnost in posledično še večje socialne stiske. Nekako, po vseh analizah, tudi, kar dela ACER(?), kar delajo ostali, analitični inštituti, gre za, najverjetneje, upamo, da prehoden pojav. Izvor tega je jasen, to ste tudi predlagatelji nekako povedal. Veliko povpraševanje po zemeljskem plinu. Na svetovnih trgih je pač privedlo do tega, da so cene zrastle tudi na evropskem trgu, ki se odziva tako, kot celotno svetovno gospodarstvo.

Na nek način je potrebno odpravit vzroke in seveda investirat v večjo energetsko učinkovitost in pa seveda nizko ogljične domače vire. Vlada bo najverjetneje ublažila del dviga cen, to, kar sem že omenil, s tako imenovanimi energetskimi vavčerji, za najbolj ranljive odjemalce in ta ukrep je, kot sem že omenil, tudi v pripravi.

Zdaj, kar se tiče regulacij cen naftnih derivatov in omejevanje marž. Ceno za derivate ne določamo sami, ampak ga določa svetovni trg. Država lahko, bi lahko, subvencionirala goriva uporabnikom in hkrati izračunavala višje davke, ki pa bi seveda tako, tako subvencioniranje potem tudi omogočil. To bi povzročilo seveda zgolj neracionalno visoko porabo na videz poceni dobrine, gospodarstvo(?) nekonkurenčnost in seveda posledično še večje socialne stiske. Trgovci so v dobavni / nerazumljivo/ potrebni, ker prevzemajo vsa / nerazumljivo/ tveganja in to je dobro vidno pri sedanjem zvišanju veleprodajnih cen, ko, bi rekel, tisti bolj uspešni trgovci z energenti ali pa z električno energijo in dobavitelji uspejo zdržat, te, zadržat maloprodajne cene na precej nižjem nivoju od trenutnih veleprodajnih, neuspešni pa pač enostavno temu ne morejo sledit, nekateri tudi, kar vidimo lahko po Evropi, propadajo.

Velike cene ali pa visoke cene, velika nihanja, povzročajo seveda trgovcem visoka tveganja, višja tveganja in višja tveganja seveda pomenijo za njih tudi višje stroške. Če jim na nek način omejimo marže, jim onemogočimo prevzemanje teh tveganj in s tem tudi izvajanje njihove dejavnosti. Če pa, bi rekel, na nek način pustimo oziroma lahko na nek način ogrozimo tudi zanesljivo oskrbo z energijo, povzročimo gospodarsko nekonkurenčnost in spet posledično socialne stiske, ki bodo večje.

Kar se tiče oskrbe z zemeljskim plinom in pa elektriko, to sta(?) dva ključna energenta, bi lahko tak mehanizem, to kar pač predlagate, lahko povzročil, to že imamo, no, za elektriko in za plin. Temu se reče menjava dobavitelja. Dobavitelj ne more zahtevati odklopa. Odklop je operater dolžan izvesti, če nima dobavne pogodbe. Odpovedi pogodbe o dobavi s strani dobavitelja lahko odjemalec takoj podpiše pogodbo z drugim dobaviteljem. Čas do odklopa je dovolj in za sklenitev tudi nove pogodbe, z novim dobaviteljem(?). Odklop se lahko izvede šele 8. oziroma 10., / nerazumljivo/ za gospodinjstvo(?), potem ko uporabnik od operaterja prejme obvestilo o odklopu. Predvsem so ranljivi(?) tukaj gospodinjski pa mali poslovni odjemalci, ki lahko, če se jim pri sklepanju pogodbe karkoli zaplete, zahtevajo tako imenovano zasilno oskrbo in s tem zadržijo oskrbo z elektriko do sklenitve normalne pogodbe o dobavi.

Kar se tiče razpršene proizvodnje elektrike za večjo samooskrbo, seveda k temu težimo vsi. Povečana(?) vlaganja v obnovljive vire energije s strani podjetij v državni lasti je seveda smiselno in delno jih k temu že na nek način sili tudi sama zakonodaja. Nekaj dni nazaj je bil v parlamentu sprejet Zakon o oskrbi z električno energijo. Reinvestiranje / nerazumljivo/ dobičkov energetskih podjetij v trajnostne energetske projekte in pa povečanje deleža / nerazumljivo/ ali zmogljivosti elektro distribucijskga omrežja za integracijo obnovljivih virov energije je že ukrep, ki je tudi predpisan z samim NEPN-om, torej Nacionalnim energetskim podnebnim načrtom. Vprašanje pa je, seveda, ali se to izvaja? Državni zbor lahko ustrezno dopolni strategijo, tudi upravljanja(?) državnega premoženja, na tem področju.

Zdaj, kar se pa tiče ustanovitve agencije Evropske unije za načrtovanje proizvodnje elektrike. Tu Evropska unija že ima mehanizem za spremljanje zadostnosti oskrbe. Izvaja ga ENTSO-E. To je združenje evropskih sistemskih operaterjev. To, v našem primeru bi bil to Eles. V sodelovanju z ACER-jem, torej Združenjem evropskih energetskih regulatorjev. Pri nas je to Agencija za energijo. Prav tako ima Evropska unija mehanizem za nadzor veleprodajnih trgov, ki ga izvaja ACER in naj bi preprečeval takšne zlorabe. Seveda pa to ni centralno planski sistem za izvajanje investicij.

Ustanavljanje nove evropske agencije po našem mnenju ni smiselno. Investicije v nizko ogljične vire so prepuščene svobodni iniciativi podjetij, fizičnih oseb in pa seveda ostaja(?) ustrezen zakonodajni okvir, ob hkratni paleti spodbud, ki usmerjajo potencialne investitorje.

In še, če se nekako dotaknem vaše 6. točke. Mehanizem zanesljivo(?) oskrbo gospodinjstev na neprofitni osnovi. Tu je pač evropski in slovenski elektro energetski sistem, je zelo zanesljiv, je robusten, je že danes, to, kar se je pokazal tudi v preteklosti, pri večjih nihanjih. Cene za oskrbe najbolj znižuje, seveda, konkurenca in to dokazuje tudi, ravno zadnji čas, visoke veleprodajne cene, ki jih dobavitelji zaradi konkurenčne ponudbe na končne odjemalce prenašajo v najmanjši možni meri. Tisti dobavitelji pa pač, ki tega ne zdržijo, se pa soočajo z posledicami, ki so v končni fazi seveda stečaj, tako da…

Hvala lepa.