Najlepša hvala za besedo, spoštovani predsednik. Jaz bom zelo kratko, ker želim prepustiti besedo vabljenim, ki se s tem srečujejo vsako dnevno. Zdaj ta tragična zgodba konja Maxija, kasača, je nekje sprožila v javnosti, vendarle eno tako kapljo čez rob, kjer smo videli, da se v Sloveniji z živalmi ravna nedopustno in da toleriramo živali, zanemarjanje živali predaleč in pregloboko. Hkrati s tem smo videli kako mladi fantje snemajo metanje mucka čez rob v reko, mucek se stisne k njemu, on ga še poboža. Ta mucek je sigurno imel lastnika, saj je imel ovratnico. Videli smo skoraj istočasno, kako nekdo s avtomobilom zasleduje medveda in ga zbije. Rezanje vratov račkam, potem smo imeli poleti velik škandal z farmo prašičjerejsko, farmo Ljutomerčan, kjer smo gledali kako so aktivisti snemali, kako se, tako imenovane neprofitabilne pujske, novo rojene, ubija, rutinsko, tako, da se jih meče ob tla. Dovolite mi, moje osebno mnenje, da človek, ki je pripravljen mladiča, pujsa metati ob tla in ga ubijati, da to isto lahko stori dojenčku, novorojenčku, človeka. Saj vemo, da je pujsek genetsko zelo blizu, pa kakorkoli, kakorkoliljudje nekateri boste gledali, vidim desnica spet fotografije pripravlja, prosim, gospod Kangler, da poslušate predlagatelja in res nehate motiti, vsaj zdaj, pa imejte malo spoštovanja do trpečih bitij. Res vaše obnašanje, že včeraj ste najavljali škandale tukaj, lepo vas prosim. Skratka, stacionarna kamera je ujela pobijanje na farmi Ljutomerčan in veste, to tisto farmo vodi človek, ki je velik vinar. Imamo tukaj podatke, koliko je že dobil sredstev, kajti slovenski rejci prašičev dobivajo dodaten denar za izvajanje ukrepov s katerimi morajo skrbeti za dobrobit živali oziroma za njihovo boljše počutje. Po podatkih agencije za kmetijske trge in razvoj podeželja so 256 kmetijskim gospodarstvom, ki redijo prašiče od leta 2015 v ta namen skupaj izplačali dobrih 11,5 milijonov evrov. Od tega nekaj manj, kot 2,1 milijona lani. Če izračunamo koliko bi lahko uvozili mesa, če sami nismo sposobni jih rediti. Vendar, se pojavlja tudi problem in tukaj bom predlagala na koncu en sklep, ker Uprava za varno hrano spada pod kmetijstvo in veste, tukaj je v osnovi navskrižje interesov, kajti Ministrstvo za kmetijstvo skrbi za spodbujanje čim večje prireje in profita, medtem ko Uprava za varno hrano, poudarjam varno, mora skrbeti za varnost teh živil. Pa naj vas spomnim, koliko antibiotikov, nedopustnih dodatkov je potem lahko v tem mesu, če skrbimo samo za profit. Spomnimo se roje pri čebelah, pa spomnimo se, kakšno mleko smo imeli pred časom. Tako, da glejte, aktivisti so tisti, ki se ukvarjajo z reševanjem teh ljudi in verjemite mi, da sem jih kar nekaj srečala in to so ljudje, ki nismo nobenih delavskih pravic. Oni delajo noč in dan in rešujejo. Oni so opustili svoje vikende in svoje dopuste, kajti ni tako kot veterinarska inšpekcija, ki pusti 4 dni po prijavi na prašičerejski farmi, ker je vikend, in ne pridejo. Ta čas lahko oni že vse počistijo in priredijo. Ta čas lahko oni že vse počistijo in priredijo situacijo. Ampak oni delajo takrat, ko žival potrebuje pomoč in to je brez delovnika in tudi brez kakršnikoli sredstev. Zbirajo pač dobrovoljne prispevke in svoj čas. Tako, da jaz bi tukaj citirala Greto Thurnberg, ki je na Glasglowu, zdaj na podnebni konferenci rekla »no more bla, bla, bla«. Čas je, da nehamo z bla, bla, bla in se odločimo ali smo v Sloveniji za to, da da se obravnava vsa živa bitja spoštljivo ne glede na to ali pristanejo v loncu, kajti veste trpinčene živali res niso dobra hrana za človeka, še manj pa za otroke in starostnike. Tako smo pa bili priča raznih, grozljivim trpinčenjem in ranam in zaležaninam in ležanju v lastnih iztrebkih, prašiči, ki smo jih videli so imeli ozke vdore, kjer se niso mogli niti gibati, niti obrniti, zanemarjene, izstradane, žejne. Tako, da, tudi Meira je že marsikaj naštela. Skratka, že pri seji, ko smo govorili o pravicah živali, ko smo obravnavali Zakon o zaščiti živali smo omenili, da so tudi rejne živali potrebne podobne zaščite. Veste, država bi vsekakor morala, država ustanoviti nekakšno zavetišče za te rejne živali, kjer bi lahko prestajali kazni tudi taki prestopniki, ki uživajo v mučenju živali. En tak primer, ki je mene osebno zelo zabolel je v moji lokalni skupnosti, ko je bil mali kuža Roki, ki se je z vsemi dobro razumel, pa je šel v osnovno šolo z otroci, ki so ga trpinčili do smrti. Ker so bili otroci iz dobrih družin se jim ni nič zgodilo. Veste zato potrebujemo zavetišče za rejne živali, kjer bodo takšne nasilnike, takšne neobčutljiveže nekako prevzgojili. Kajti, ko se ti srečaš s posledicami svojih dejanj, ko vidiš, da si prizadel eno bitje, ki nosi te posledice ravno tako kot človek, če ga trpinčiš, potem so bolj verjetno je, kot ena kazen. Ne bomo rekli, zdaj pa jih je treba zapreti vse. Ne na nek način bi ta zavetišča lahko osveščala ljudi. Mislim, da je država dolžna poskrbeti za takšno prevzgojo in tudi, da bomo vsi nekje živeli bolje, kajti nihče me ne bo prepričal, da nekdo, ki je neobčutljiv do živali bo imel več čustev do človeka. In ja, nenazadnje tudi zelo boli, ko gledamo pse in konje na protestih, ki jih uporabljajo proti protestnikom za zastrahovanje. Konji sicer imajo neke maske, ampak psi, ki imajo milijonkrat več dihal in čutil. Pa če vnaprej veste, da boste polivali bojne strupe, kajti to so bojni strupi, po definiciji, se teh živali takrat ne pripelje. Enostavno se jih ne pripelje. Ljudje in tisti policisti imajo maske, medtem ko konji, ki so njihovo orodje, jih nimajo. In doživela sem, da je mojega otroka naskočil takšen pes, ki je bil popolnoma znerviran in je bila vsa plava. Pa ni bila sploh na protestu. Šla je iz službe domov. Tako, da veste, te stvari niso prav in ta psihoza, ki se nam dogaja ta trenutek, ta neobčutljivost in ta sadizem, ki že v osnovni šoli nekje je nagrajevan z nekimi všečki, kot je prej omenila kolegica, je nedostojen neke civilizirane skupnosti za katero mislim, da v Sloveniji res moramo se truditi in delati na tem. Tako, da to je moj kratki uvod. Se bom oglašala vmes, kot predlagatelj, in dajem besedo drugim. Hvala.