Hvala, spoštovani predsedujoči. Spoštovane kolegice in kolegi, spoštovani vabljeni, lep pozdrav. Svet, kot ga živimo danes je poln krutosti. Do ljudi, do narave, do živali. Družba, tudi naša, ob vsem, kar je doba interneta prinesla, v resnici postaja resničnostni šov. V tem šovu, pa je krutost le še ena od dobro gledanih kategorij, ki se meri z všečki, s poobjavami, s tem koliko gledalcev krutost pritegne. Ste na avtobusu, doma, v službi, imate minuto časa, lahko ste priča malodane »live« predvajanja vse žalosti tega sveta, ki se v danes trenutku odvija pred našimi očmi. Postajamo gledališče, v katerem se lahko z nekaj kliki tudi otroci in mladina zagotovijo vstopnico v temačen svet nedopustnega ravnanja z živalmi. Živali, za razliko od ljudi, ne morejo ustanavljati svojih civilnih iniciativ in protestirati. Ali se s peticijami in pozivi obračati na pristojne. Tudi ne morejo, tako kot bomo mi danes, razpravljati o tem kaj vse morajo prenašati za voljo človeške zlobe, malomarnosti, objesnosti, agresije. Živali so in ostajajo neme žrtve. Žrtve na robu, ne samo zapuščenih pesjakov, propadlih štal, ob praznih posodah za hrano, pozabljene od svojih lastnikov in sveta. Ostajajo tudi na robu politike, kot ne bodi ga treba, kot nekaj s čimer se je vredno ukvarjati le takrat, pa še to s figo v žepu, ko je pritisk javnosti prevelik. Samo, da se malo poleže prah. Nemški filozof Immanuel Kant je delaj in citiram: »Če človek ustreli svojega psa, ker mu ta ne zmore več služiti, s tem ni prekršil svoje dolžnosti do psa, saj pes ne more soditi. A vendar je s tem dejanjem zatrl in pri sebi izdal tisto človečnost, ki jo je dolžan izkazovati do ljudi. Da ne bi izgubil svoje lastne človečnosti mora ravnati do živali dobrosrčno, saj tisti, ki je krut do živali prav tako postane trd v svojem ravnanju do ljudi.« Ta citat je zelo poveden. Odnos do živali je v resnici ogledalo naše družbe. Če družba in predvsem politika nista sposobni brez oklevanja zaščititi živali, potem tudi ne bosta sposobni zaščititi ljudi. Torej, če ne nameravamo narediti kar je prav, potem je edino pošteno, da to jasno povemo. Torej, sem ta in ta in ne mislim, ne nameravam, ne zmorem stopiti v bran živalim in narediti vse v svoji moči, da jih zaščitim. Poslankam in poslancem, ki tako mislijo tudi predlagam, da ne sedijo na današnji seji in jemljejo energijo tistim, ki pa nameravamo nekaj narediti, ki se borimo in se bomo borili za pravice živali. Po stanju, ki ga živimo, v bistvu ne govorimo več o pravicah, govorimo o grozljivkah, ki se živalim dogajajo. Grozljivk z živalmi, ki bi morale sprožiti prav vse alarme v naši državi. Zakaj alarme? Zakaj smo dolžni ukrepati. Spoštovani, zaradi bitij, ki so pozabljeni od vsega. Do kosti od bolh požrti psi, shirana in gnijoča telesa polna ognojkov, turov in tumorjev. Življenje v kupih iztrebkov, na mrzlem, brez hrane in vode. Življenje na žgočem soncu, brez možnosti sence. Življenje na metrski verigi nekje daleč od oči ljudi, na samem, kjer se veriga zažira v lastno meso, tihi lajež pa tako ali tako nihče ne sliši več. Dolžni smo ukrepati zaradi živali, ki so orodje zabave. Z lopato klestiti po telesu živali, jih povoziti, butniti ob avto, vzeti nož in jim prerezati vrat, vreči jih v deročo reko. Jih mrcvariti. Na njih ugašati cigaretne ogorke, njihove krike jemati kot višek najboljše zabave. Vse to zgolj za nekaj lajkov na družbenih omrežjih. Dolžni smo ukrepati, ker se rejnih živali v resnici ne dojema kot čutečih bitij, ker za rejne živali na zavetišče. Ne obstaja neko državno zavetišče, temveč podpora in pomoč tem bitjem v celoti, v celoti odvisna od prostovoljnega dela društev. Od njihovega dela, od sredstev, ki jih sami donirajo ali pa dobijo preko donacij. Ker so ta društva tudi pozabljena in se morajo znajti sama. Dolžni smo ukrepati zaradi konja Maksa, ki je bil v najboljših letih za človeka odlično orodje. V tekmah odličen, nato pa pozabljen. Torej, ko je svoje odslužil, pozabljen, maltretiran, shiran, stradan. Dolžni smo ukrepati, ker policija še vedno konje in pse uporablja na protestih, kjer doživljajo izjemen stres in škodljive posledice. Zaradi solzilca, ki se ga itak meče vse vprek, kričanja, obmetavanja z vsem mogočim. In to kljub temu, da so po zakonu čuteča bitja, jih ministrstvo mirno obravnava kot sredstvo prisile. Tudi to se mora končati. Dolžni smo ukrepati zaradi živali, ki postajajo žrtve ignorance politike. Čakati, čakati in spet čakati, da se pristojni zganejo, potem nekaj narediti, toliko, da se javnost pomiri in potem gre karavana dalje. Spoštovani, sprašujem, prav vsakega člana in članice odbora za kmetijstvo posebej. Bo to le še ena seja odbora, na kateri se bomo naposlušali nekaj floskul o tem kaj vsega je bilo narejenega na področju zaščite živali. Potem, ko smo v opoziciji vložili nešteto vprašanj in pobud je predlog zakona o zaščiti živali, da so se končno zavrteli mlini na ministrstvu ter da se je po težkih mukah in veliko moledovanja le sprejela sprememba stvarnopravnega zakonika, da so torej živali čuteča živa bitja. Bo to le še ena seja odbora, na kateri bo bolj kot dobrobit živali pomemben boj med opoziciji in koalicijo. Bo nekaj ure zapravljenih zgolj za to, da bomo ugotovili, da problem je, vendar pristojni pri tem ne morejo ničesar narediti. To so vprašanja za vse nas, preden gremo na resnično vsebinsko razpravo. Niti ne morem reči, dejansko razpravo ampak da se soočimo z grozljivimi dejstvi, ki se nam dogajajo pred očmi. Vsakodnevno, ko smo priča malodane gladiatorski areni grobega izživljanja nad živalmi. Spoštovani, zato vam polagam na srce. Pozabimo na našo opozicijsko in koalicijsko vlogo, bodimo preprosto glasnik živali, glasnik njihovega trpljenja, njihovih stisk. Naredimo vse v naši moči, da do tragičnih zgodb ne bo več prihajalo. Resnično si želim neke vsebinske debate, ki bo presegla aktualna politična nesoglasja. To smo v oziru vseh tragičnih zgodb zanemarjanja in izživljanja nad živalmi tudi dolžni narediti. Pomembno se mi zdi, da danes glas dobijo tisti, ki se z zanemarjenimi in krutimi zgodbami srečujejo vsak dan na terenu. Oni so glasniki teh nemočnih bitij in oni poznajo rešitve. Prisluhnimo danes vabljenim, društvom, stroki, ki ve kaj morata zakonodajna in izvršilna oblast storiti, da se bo res nekaj spremenilo, ne zgolj na papirju in zakonu ampak v praksi, v realnem življenju. Zelo si tudi želim, da sklepe, ki smo jih pripravili predlagatelji te seje ne boste smatrali kot neko politično orodje, kdo ima prav in kdo ne. Prosim vas, naj bodo ti sklepi izhodišče za reševanje nakopičenih težav, zato kar se tiče inšpekcijskih služb, kot pomanjkljivosti kazenskega zakonika za učinkovito izvajanje varstva živali, pred mučenjem in nujnosti večje vloge društev za zaščito živali v realnem življenju. Vnaprej, se vam zahvaljujem.