Hvala lepa za besedo. Lep pozdrav vsem skupaj, gospodu komisarju, vsem ostalim!

Zdaj, brez lažne skromnosti kot najbolj aktivni poslanec zadnjih sedem let na področju politik EU si upam biti tudi temu primerno ustrezno kritičen. Čisto dobronamerno, to kar je bilo predstavljeno, je, če uporabim izraze Emanuela Volerstin, enega vodilnih avtorjev šole svetovnega sistema utopija in od nas vseh je odvisno ali bo to postalo utopistika.

Najprej mogoče dva komentarja, potem pa nekaj vprašanj. Seveda, kot poslanec iz Maribora, zjutraj najprej preberem Večer, stran 24 Pomurje, podražitev umetnih gnojil, kmetom bo ostalo premalo, poskočile so tudi cene semen, škropiv, gradbenega materiala in kmetijske mehanizacije. Vprašanje je kako dolgo bodo slovenski kmetje še lahko vztrajali. Povezano s kmetijstvom, povezano s problematiko energije in energetske revščine, tudi povezano s tem kar se običajno reče evropski denar, kohezijski denar. V naslednji perspektivi zlasti na področju lastnega financiranja s strani lokalnih skupnosti evropskih projektov, kako se bomo soočili s tem. Strinjam se seveda tudi z gospodom komisarjem glede zelo pomembne vloge tudi resorja, ki ga sam pokriva, civilne zaščite. Veste, že dovolj je če, ne vem, greste na Elektro Maribor pa vam pokažejo za zadnjih 30 let kako ujme naraščajo pa koliko je škode pri ujmah. In v tej luči nekako ne razumem kako: sedanja Vlada hoče zamenjati ca 80 ljudi v sistemu civilne zaščite. Pred volitvami. Tipični…, ne bom stavka nadaljeval. Boste rekli, da boste našli 80 boljših, 80 bolj izkušenih. To vam enoletni vnuk ne bo verjel.

Težko se strinjam s tem, da je Evropa pripravljena na digitalno dobo. Zdaj, če bi bila Evropa pripravljena na digitalno dobo, veste, potem če bi nek zdravnik brez licence v Sloveniji pet potrdil izdal, bi bil v informacijskem sistemu rdeči alarm utripal na veliko. In tudi, če ne bi doktoriral s politik informatizacije pred dvajsetimi leti, moram reči, da ta diskurz, ki ga poslušam in v evropski in v slovenski politiki je v bistvu že 25 let enak in izhaja iz nekih razprav s konca 80. let preteklega stoletja. Vmes biti Negroponte pa še malo premalo Kastelsa, bi rekel po domače.

In zdaj grem na vprašanja. Razvojno zaostajanje Evrope ravno na tem tehnološkem področju je ogromno, zlasti če se primerjamo z ZDA in Kitajsko kot dvema ključnima plajerjema pa le njima in v tej luči znotraj RRF so tako imenovani NJO bili napisani dokaj neambiciozno, ne le slovenski, tudi programi kakšnih večjih držav. V tej luči sprašujem evropskega komisarja kako bo za, če uporabim besede mojih otrok, fine-tunig-om teh neambicoznih programov. Koliko je tukaj prostora dejansko za spremembe za izboljšave? Ob tistih, da bo se potem pokazalo, da nekaj ne gre, pa bo potrebno amandmirati skozi konkretne projekte, to izkušnjo imam z delom na nekem velikem projektu.

Druga zgodba. Ogromnokrat poslušamo o vladavini prava. Zdaj tukaj je vprašanje, kdaj bo Evropska komisija postavila vladavino prava pred interese, dajmo reči, industrije največjih evropskih držav? Z vsem dolžnim spoštovanjem do sosednje madžarske, če gremo pogledati katere so štiri največja podjetja na madžarskem. Tri so nemška. Bosh, se mi zdi, Volkswagen, Mercedez in potem iz tega naslova gredo neki odpustni in bi tudi rad odgovor.

Zeleno, ljubim te zeleno. Da bi to resno jemali, se mi zdi, da bi se morala najprej tudi Evropska komisija in tudi evropski parlament vzeti v roke. Če resno mislimo zeleno, potem bi bilo treba prekiniti potovanje iz Bruslja v Strasbourg, kar verjetno Francozi ne bodo dovolili. Veste, če resno mislimo zeleno, potem se ne more predsednica Evropske komisije s privatnim letalom voziti iz Bratislave na Dunaj. Pa moj kolega, ki je dober amaterski kolesar, to v dveh urah prekolesari, z električnim biciklom pa v bistvu v slabih treh urah kdorkoli. To bi bilo potem zeleno resno.

In seveda, moram se tudi dotakniti Covida. Saj so različni sevi virusa, ampak bolj ali manj znotraj EU so isti sevi virusa, znotraj EU imamo ista cepiva, pa v bistvu neka avstrijska kolegica, ki se poskuša v teh težkih časih ukvarjati s turizmom, se je pozanimala in je rekla, pa vsaka država ima neko svojo zgodbo. Zdaj, če smo EU, seveda je ta del zdravstva bil dejansko znotraj unije najmanj integriran, ker je seveda tudi odgovarjalo farmacevtom in še komu, ampak če nas je kaj Covid naučil nas je naučil, da tudi tukaj potrebujemo neko integracijo. Zlasti, veste, v neki državi, kjer nas tričetrt živi ob meji, po domače povedano. Zdaj, če se ne dotaknem mojega Maribora ali pa, če hočete, Podravja in Pomurja, kjer skoraj 30 tisoč ljudi je dnevnih migrantov Avstrija. Mislim, moram priznati, da verjetno tudi nacionalne Vlade in Evropska komisija ne mislijo dovolj globoko kakšne resne probleme na dnevni bazi to povzročajo ljudem in navsezadnje tudi ekološko onesnaževanje. Veste, vsak ponedeljek, ko imamo mi tam od Šentilja do Maribora kamione, kaj je to drugega, ali je to zeleno. Ni, ne. Lahko bi še marsikaj povedal, ampak na tej točki se bom ustavil. Vesel bom kakšnega odgovora, ki bo šel v smeri operacionalizacije. Pozdravljam v bistvu program Alma, tudi: v tej luči, veste, ker Evropska unija je nekako bolj ali manj neka družba za ljudi med 45. in pa 60. letom. Mladih kao da ni, če si starejši pa tudi, pa tudi na to so recimo nemški sociologi z izrazom dvotretjinskih družb opozarjali že konec 80. let. Skratka, malo preveč napovedi analitičnih družboslovcev se nam je žal zgodilo, ki jih moramo politiki reševati na vseh teritorialnih ravneh.

Hvala.