Lep pozdrav vsem, predsedujoči, in tudi vsem poslancem, gostom.

Vlada Republike Slovenije je sicer res z malo zamudo, obljubljeno je bilo prej, pripravila nov Zakon o varstvu okolja, ki je zdaj tudi bil posredovan v parlament. In ta namenja tudi področju ravnanja z odpadki znatno več pozornosti. Predvsem kar je največja sprememba od starega zakona na področju ravnanja z odpadki, je t.i. proizvajalčeva razširjena odgovornost oziroma princip, da onesnaževalec plača. Sedanji sistem urejanja varovanja okolja v enem sistemskem zakonu je po mnenju vlade ustreznejši kot pa da bi podrobneje urejali vsako področje varovanja okolja posebej, kot je to predvideno v Zakonu o ravnanju z odpadki, ki v večjem delu povzema člene iz ZVO-2, vendar pa določenih zadev ne ureja tako sistemsko kot predlog Zakona o varstvu okolja 2. Ta ureja vsa temeljna načela in pristope za vso področno okoljsko zakonodajo. Če je potrebno s posebnim zakonom urediti eno od tem varstva okolja, kot je to primer tukaj ravnanje z odpadki, ni nobene racionalne utemeljitve, da bi enako ne ravnali tudi na drugih področjih varstva okolja kot je varstvo zraka, / nerazumljivo/, IED naprave, presoja vplivov na okolje. In naenkrat se bi znašla poplava različnih zakonov, ki bi pač urejali posamezna področja med seboj. Odločitev za poseben zakon lahko dolgoročno vodi v popolno razdrobljenost in razgradnjo urejanja področja varstva okolja, zaradi česar nebi smela biti sprejeta na hitro. Takšna odločitev terja utemeljitev na analizi stanja na področju pravnega urejanja varstva okolja kot so le v celoti in posebej ravnanje z odpadki, iz katere bi izhajala argumentirana potreba, da je za to področje pa potreben zakon posebej.

Glede sistema proizvajalčeve razširjene odgovornosti, ki ga povzema po evropski direktivi tudi Zakon o varstvu okolja 2, dejansko prehajamo na princip polluter pays, se pravi onesnaževalec plača. In sicer sistem PRO zagotavlja, da v fazi odpadkov znotraj življenskega kroga, se pravi od proizvodnje do zaključka proizvodov proizvajalci določenih proizvodov nosijo finančno ali finančno in organizacijsko odgovornost za ravnanje z odpadki iz proizvodov. Zato je ZVO-2 nosilec skupnega sistema tega PRO, se pravi proizvajalčeve razširjene odgovornosti, določen na način, ki zagotavlja izvajanje PRO izključno zaradi izpolnjevanja obveznosti proizvajalcev in v poslanstvu zagotavljanja javnega interesa varstva okolja in zdravja ljudi in ne več zaradi poslovnih interesov. Izvajanje dejavnosti PRO organizacije je določeno kot neprofitna dejavnost. Organizacijo pa ustanovijo proizvajalci odpadkov, se pravi je v lasti tistih, ki proizvajajo embalažo, proizvajajo vse ostale odpadne sestavine, ki potem končajo na naših centrih za ravnanje z odpadki. Dodatno zaradi težnje po večji učinkovitosti sistemov PRO ZVO uvaja tudi sistem PRO z eno organizacijo za proizvajalce tovrstnih proizvodov, čemur v prid govorijo številni razlogi. Tudi številne evropske države, če si pogledate na zemljevidu, imajo eno organizacijo, določene pa seveda zaradi svojih takih in drugačnih organizacijskih ali pa pravnih ozadij imajo po dve, ali pa tudi v končni fazi količino odpadkov, imajo po dve ali tri organizacije.

Čeprav predlog ZRO večinoma dobesedno povzema člene ZVO-2, jih ponekod spremlja na način, da se ohranja veljavna ureditev sistema PRO, torej ohranj več organizacij PRO, brisane pa so tudi določbe glede neprofitabilnosti te organizacije kot tudi določba, da organizacija ustanovijo in imajo v lasti proizvajalci proizvodov. To je v preteklih letih vodilo ravno do tega, da so ostajali kupi odpadkov oziroma ne-odpeljane embalaže ali odpadnih sveč ali česarkoli drugega, ker so pač te profitne organizacije, ki so zdaj skrbele za ta odvoz in hkrati tudi predelovale, izbirale le t.i. boljši material.

Predlog ZRO uveljavlja tudi nejasen in premalo dodelan instrumentalni okvir za izvajanje sistema PRO z ustanovitvijo javne agencije za PRO Republike Slovenije, ki naj bi prevzela tako zakonodajalske, upravne in nadzorne pristojnosti ministrstva. Agencija RS za okolje in IRSO v zvezi s PRO sta že tista dva, ki lahko nadzorujeta to. Ustanovitev agencije naj bi financirali proizvajalci, njeno delovanje pa plačevali s taksami in letnimi nadomestili. Obenem pa je v obrazložitvi predloga navedeno, da posledic za gospodarstvo predlog nima.

Zdaj tukaj je ves smisel tega našega zakona tudi, da na eni strani bodo proizvajalci, ki bodo morali plačati za vso to embalažo, tudi premislili, v koliko škatel zavijejo kakšen izdelek oziroma kakšno embalažo uporabljajo, ali je to reciklabilna ali se lahko ponovno uporabi, na drugi strani bodo potrošniki tudi, se pravi občani, na svojih položnicah imeli bistveno manjši prispevek za odvoz odpadkov, ker seveda bo embalaža, to kar zmečemo v rumene kante oziroma kar konča na otokih za zbiranje odpadkov, tudi moral proizvajalec poskrbeti za odvoz tega in tudi seveda za plačilo tega.

Na podlagi vsega navedenega vlada oziroma Ministrstvo za okolje in prostor ocenjuje, da predlog zakona ni primeren za nadaljnjo obravnavo.

Hval alepa.