Hvala za besedo, predsedujoči.

Resolucija o splošnem dolgoročnem programu razvoja in opremljanja Slovenske vojske do leta 2035 je temeljni dokument, ki naj podčrta slovenske obrambne, bolje rečeno vojaške, politike do omenjenega leta. Vlada se ga je lotila sila ambiciozno, a ta ambicija je usmerjena predvsem v službovanje znotraj okvirov Nato pakta in zapravljanje denarja vseh državljank in državljanov za nakupe novega orožja, ki ga v resnici sploh ne potrebujemo. Skupni strošek novih izdatkov za vojsko naj bi do leta 2035 znašal gromozanske 5,4 milijarde evrov. In seveda v Levici želimo, da se proti tovrstnim prioritetam vlade - ne le aktualne vlade, kakršnekoli vlade - izrečejo ljudje na referendumu. Zato predlagamo sklic referenduma na temo omenjene resolucije.

Prvi razlog, ki smo ga ob sklicu referenduma navedli v obrazložitvi, pa je odsotnost družbenega konsenza na obrambnem in vojaškem področju. V Sloveniji konsenza o politikah na področju obrambe in na področju vojske nimamo. Ne samo to, ne obstaja niti konsenz o tem, kaj prebivalke in prebivalci te države hočemo od slovenske vojske, kakšna je ta vojska, ki bi jo hoteli, oziroma če je to vojska, ki bi jo sploh hoteli. To je med drugimi zelo jasno priznal tudi aktualni načelnik Generalštaba Slovenske vojske gospod Robert Glavaš, ko je 15. maja prejšnjega leta na nacionalnem radiu dejal naslednje. Ga bom citiral: »Pričakujemo, da se bo določeni prihodnosti določena oprema tudi kupila in da bi se mogoče v periodu nekaj let zgradila prva bojna skupina. Seveda, to je lahko zelo dobro za vojsko, ampak moramo pa dobiti konsenz navzven o tem, kaj Slovenija želi od te vojske«. Bi dejal, da je gospod Robert Glavaš zelo dobro diagnosticiral jedrni problem, ki ga imamo s tovrstnim metanjem denarja za tuje vojaško-industrijske komplekse. Se pravi, da nimamo enotne vizije ne na ravni vladajoče politike, še manj v sodelovanju z državljankami in državljani, kakšno vojsko želimo, ali si sploh želimo vojsko, kako naj bo ta opremljena, kako naj bo organizirana in tako naprej. Dodatno je ta manko družbenega konsenza zbodel v oči tekom sprejemanja Zakona o zagotavljanju sredstev za investicije v slovensko vojsko. To je ta t.i. Toninov zakon, na podlagi katerega se je pripravilo podlage za zapravljanje 780 milijonov evrov javnega denarja za nesmiselne nakupe orožja in vojne tehnike in na podlagi tega zakona sedaj aktualna vlada Janeza Janše na čelu z ministrom Toninom hiti v podpisovanje vseh mogočih orožarskih pogodb še pred iztekom svojega mandata. Za te nakupe, katerih edini namen je subvencioniranje vojaško-industrijskih kompleksov centralnih držav Nato pakta in opremljanje slovenske vojske za sodelovanje znotraj operacij Nato pakta, v katerih se ne uresničujejo nacionalnovarnostni interesi Republike Slovenije ampak geopolitični interesi Natovih imperialnih velesil. Zagotovo lahko rečemo, da družbenega konsenza v tej državi ni. Če kaj, obstaja družbeni konsenz v nasprotovanju tovrstnim politikam na vojaškem področju. Javnomnenjska raziskava, ki jo je med 14. in 16. junijem skupaj z raziskavo Vox populi izvedla Ninamedia, je ugotovila, da imamo kar 75,6 % vprašanih ljudi takih, ki nasprotujejo sprejemu tega Toninovega zakona. Vsi od teh bi raje videli, da se ta denar porabi za neke druge stvari, recimo gradnjo javnih najemnih stanovanj, dodatne kapacitete v domovih starejših občanov, novi infekcijski kliniki v Mariboru in v Ljubljani ali za znanost in razvoj. Od vseh tistih, ki so se opredelili proti nakupom orožja za 780 milijonov evrov, je, pazite to, 80,6 % pritrdilno odgovorilo tudi na vprašanje, da bi tem nakupom nasprotovalo, čeprav bi nas k njim zavezovalo članstvo v zvezi Nato in s tem povezano povečanje izdatkov za obrambo na 2 % BDP. To nasprotovanje je še posebej izrazito med mladimi, kjer nakupom orožja nasprotuje več kot 80 % vprašanih. Se pravi ljudje v tej državi zelo jasno in glasno vedo povedati, da ne želijo zapravljanja našega skupnega denarja za nakupe nekega orožja ne glede na morebitne zaveze Nato paktu, ampak bi veliko raje videli, da se ta sredstva usmerijo v temeljne sisteme socialne države ali razvojni preboj Republike Slovenije. Tega se vladajoča politika seveda zelo dobro zaveda, za te orožarske rabote nima nikakršne javne podpore in je ta tako imenovani Toninov zakon za 780 milijonov v orožje najprej poskušala sprejeti brez javne razprave, čim hitreje in stran od oči javnosti. Ko smo v Levici predlagali razpis posvetovalnega referenduma o tem zakonu, mu je vlada nasprotovala in nas pozivala k izvedbi zakonodajnega referenduma, ki pa je dejansko zavezujoč, ampak potem, ko smo v manj kot 7 dneh zbrali 30 tisoč podpisov volivk in volivcev in to sredi epidemije za razpis obvezujočega zakonodajnega referenduma, je vlada ta referendum kratkomalo prepovedala. Zakaj ga je prepovedala? Zaradi investiranih interesov, ki jih v nakupe orožja ima. 26. 8. 2021 je vlada več kot 4 leta pred iztekom trenutno veljavne Resolucije o splošnem dolgoročnem programu razvoja in opremljanja Slovenske vojske do leta 2050 napisala to novo resolucijo, o kateri danes v Levici zahtevamo referendum, letnico trajanja resolucije je pa postavila na leto 2035. V to resolucijo je vpisala vsesplošno povečevanje števila pripadnikov Slovenske vojske v vseh sestavih, ne le nakupe novega orožja. Ta cilj se bo dosegel z milijonskimi propagandnimi kampanjami za vojsko in z nadaljnjim povečevanjem beneficij in privilegijev, ki jih vojaške osebe, torej vojaške osebe zlasti na visokih položaju uživajo. V zvezi z opremljanjem Slovenske vojske se določa, da naj bi delež izdatkov za vojsko, znova dodajam, predvsem gre za nakupe orožja, do leta 2035 zrasel na 2 % bruto družbenega proizvoda. Poleg tega resolucija navaja dolge nakupovalne sezname orožja in druge vojne tehnike, ob katerih že sprejeti Toninov zakon za 780 milijonov orožarskih poslov zgleda kot drobiž. Vsi ti izdatki so primarno namenjeni vzpostavljanju zmogljivosti za sodelovanje v operacijah Nato pakta, niso namenjene obrambi zavezništva, ampak uresničevanju geopolitičnih interesov centralnih držav pakta vse naokrog po svetu, vključno s temi samimi nabavami po sebi, ki so namenjeni subvencioniranju dobičkov nekih tujih vojaško industrijskih kompleksov, vojna tehnika, ki se iz tega naslova kupuje, pa ni primerna za obrambo naše domovine niti ni za to organizirana Slovenska vojska, kot bi morala biti. Do leta 2026 namerava vladajoča politika za sredstva, določena s Toninovim zakonom, nabaviti okoli 50 oklepnih vozil 8x8, okoli 100 lahkih kolesnih oklepnih vozil 4x4, očitno gre Oshkoshe, taktično transportno letalo, ta posel se je ravnokar zgodil, 2 namenska helikopterja za specialne sile in večje število oklepnih transportnih vozil, protioklepne in protiletalske rakete, minomete, večje količine lahkega pehotnega orožja, od avtomatskih pušk do mitraljezov in tako naprej. Potem pa, kot najdemo v tej resoluciji, o kateri v Levici želimo referenduma, med leti 2027-2035 pride na plano še naslednji nakupovalni listek. Tukaj so dodatna bojna oklepna vozila. Po oceni prejšnjih ministrov bo teh oklepnih vozil potrebnih še najmanj 80, potem so tu še dodatna oklepna vozila 4 krat 4 pa samohodne havbice in minomete s polavtomatskim delovanjem, premični sistem iz zračne obrambe še dva dodatna helikopterja za specialne sile, menjava letal Pilatus z nekimi alternativnimi letali in še eno dodatno transportno letalo, ki bo seveda tako kot aktualno namenjeno oskrbovanju pripadnikov in pripadnic Slovenske vojske na misijah Nato pakta. Medtem, ko vladajoča politika nima javne podpore niti za nabavo teh 780 milijonov evrov vrednega orožja iz Toninovega zakona namerava s sprejemom aktualne resolucije postaviti temelj za še veliko bolj obsežne nakupe orožja po letu 2026 pa, če so ljudje v tej državi lačni, bolni ali pa ne. Resolucija med drugimi dalje predvideva neprekinjeno sodelovanje Slovenske vojske pri naturalizaciji vojaških groženj citiram: »ki ne spadajo v okvir 5. člena Severnoatlantske pogodbe« se pravi ne spadajo v neko politiko vzajemne obrambe znotraj držav članic Nato pakta, nadaljujem s citatom: »čim dlje od ozemlja Republike Slovenije z namensko oblikovanimi kontingenti v skupnem obsegu do 300 pripadnikov« konec citata. Se pravi resolucija bi še več slovenskih fantov in deklet pošiljala na misije daleč izven meja naše domovine za interese jedrnih držav znotraj Nato pakta. Še dodatno namerava pri realizaciji vojaških groženj, ki ne spadajo v okvir 5. člena Severnoatlantske pogodbe se pravi neke vzajemne obrambe v primeru napada prav tako sodelovati znova citiram: »čim dlje od ozemlja Republike Slovenije s premostljivimi silami prvenstveno srednjo bataljonsko bojno skupino in srednjim bojnim / nerazumljivo/ bataljonom«, konec citata. Te premostljive sile naj bi obsegale kar 50 % vseh sil stalne sestave kopenskih sil Slovenske vojske. Javnost povečevanju tovrstne udeležbe Slovenske vojske v imperialnih ekspedicijskih korpusih Nata v državah svetovne periferije ne podpira. Rezultati raziskave Ninamedia iz januarja prejšnjega leta pravijo, da čim dlje od ozemlje Republike Slovenije se izvajajo mednarodne operacije in misije, v katerih sodeluje Slovenske vojska tem večje je nasprotovanje javnosti. Sodelovanje Slovenske vojske na misijah na Balkanu je v začetku leta 2020 odobravalo 70,6 odstotkov vprašanih, nasprotovalo zgolj 25,6 odstotkov vprašanih. Sodelovanje Slovenske vojske v operaciji v Latviji je odobravala 57,5 odstotka vprašanih nasprotovalo 32,7 odstotkov vprašanih. Sodelovanje Slovenske vojske v operaciji zastraševanju Ruske federacije torej tisto kampiranje Latvije tu je bilo odobravanje zgolj še 40,9 odstotno, nasprotovanje pa 47,7 odstotno. Ko pridemo naprej na bližnji vzhod do Sirije, Libanona, Iraka tukaj je bilo odobravanje še nižje 38,6 odstotkov vprašanih nasprotovanjih 56,4 odstotkov. Mali še nižje na lestvici 36,7 odstotkov ljudi bi to podprlo proti je več kot polovica vprašanih. Afganistan podpora zgolj 32,7 odstotna nasprotovanje kar 62 odstotno. V nasprotju s tem razpoloženjem slovenskih državljank in državljanov, ki ni zgolj hipno, ampak neka trajna usmeritev in zaveza k proti imperialistični drži in drži za mednarodno miroljubno sodelovanje in razvoj Vlada pljuva v obraz s sprejemom te resolucije, kjer bi sodelovanje pripadnic in pripadnikov Slovenske vojske v nekih ekspedicijskih korpusih na okoli po svetu v državah globalnega juga še stopnjevanje. To najdemo v resoluciji vse več kot milijardne izdatke za orožje, ampak še vse kaj drugega. Denimo, za dosego svojih ciljev resolucija predvideva ponovno uvajanje obveznega služenja vojaškega roka oziroma kot to kamuflira različnih oblik vojaške dolžnosti, pri čemer se to kakšne vse naj bi te oblike bile v resnici ne pove in ne pokaže. Dolgoročni obrambni cilji ne določajo samo ciljev razvoja Slovenske vojske in obrambnega sistema, ampak v resnici vse splošno militarizacijo družbe. Na primer predvidevajo se različna nacionalno varnostna, obrambna in vojaška izobraževanja in usposabljanja državljanov, kot da smo sredi hladne vojne, prilagojene različnim starostim, pri čemer bodo ti programi smiselno vključeni tudi v šolske kurikulume. To slednje je citat neposredno iz resolucije. Predvideva se oblikovanje novega nacionalno varnostnega izobraževalnega programa prve in druge bolonjske stopnje, s posebno vojaško smerjo, v sodelovanju z visokošolskimi zavodi, čeprav imamo že podobne programe na katedri za obramboslovje na Fakultete za družbene vede v Ljubljani, kjer imajo celo vojaški model in Fakulteti za varnostne vede v univerzi v Mariboru, kjer je celotna fakulteta v resnici posvečena študiju o nacionalno varnostih in s tem povezanih tem.

Vsebinsko resolucija tako močno presega okvir razvoja in opremljanja Slovenske vojske, ne glede na to, kako se je poimenovala v naslovu. Že v njenem uvodu pa je Vlada zapisala naslednje, citiram: »Resolucija je strateški razvojni dokument in pomeni družbeni dogovor na obrambno vojaškem področju, ki bo omogočil sistemske spremembe in ustvaril pogoje za razvoj in opremljanje, ter s tem bistveno izboljšanje učinkovitosti Slovenske vojske pri izpolnjevanju njenega poslanstva in nalog.« (Konec citata.)

Zdaj, trditev, da ta resolucija predstavlja kakršnokoli obliko družbenega dogovora, je seveda neresnična. Vlada se zaveda, da družbenega dogovora na tem področju nima in tega ne potrjujejo samo javnomnenjske raziskave o stališčih prebivalk in prebivalcev do obrambno varnostnih vprašanj ali izjave načelnika Generalštaba Slovenske vojske. Zelo jasno to piše tudi v resoluciji, ki na več delih implicitno priznava, da tega konsenza nima in te podlage, na kateri bi zapravili 5,4 milijarde evrov za orožje do leta 2035 pa stopnjevali udeležbo slovenskih fantov in deklet na misijah po 10 tisoč kilometrov stran izven meja naše domovine. Recimo, vam bom citiral: »Za učinkovito delovanje in razvoj Republike Slovenije je bistveno doseganje širšega družbenega konsenza, da je vsaj v dolgoročnejši perspektivi zaostrovanje varnostnih tveganj in groženj zelo verjetno.« Tega z ničemer ne podkrepi. »To zahteva odziven in delujoč obrambni sistem, ter izboljšane obrambne sposobnosti Republike Slovenije s krepitvijo sil in zmogljivosti Slovenske vojske, zato je treba izvesti širši spekter ukrepov za doktrinarno, organizacijsko, kadrovsko, materialno in tehnološko prenovo Slovenske vojske.«

Prvi stavek tega zapisa iz resolucije, ki sem ga ravnokar citiral, pove, da je doseganje družbenega konsenza bistveno, iz česar se pravi jasno izhaja, da tega družbenega konsenza ni. Drugi stavek, ki se začne z »To zahteva…« in v tem smislu predstavlja odziv na dejstvo, da družbenega konsenza ni, pa nujnost doseganja družbenega konsenza povozi s tem, ko naj bi se ta preprosto dosegel s krepitvijo sil zmogljivosti Slovenske vojske in tako naprej, čeprav je to točno tista vsebina, okoli katere konsenza ni in točno razlog, zakaj smo v Levici že sklicevali referendume in zakaj ga želimo sklicati tudi na temo aktualne resolucije.

Besedilo te resolucije je določila in v Državni zbor poslala Vlada, ki na sploh uživa zelo nizko javno podporo. Po ocenah javnomnenjskih raziskav Vox populi, Vlade ne podpira 70 % prebivalk in prebivalcev, trenutno vladajoča koalicija pa v primeru predčasnih volitev ne bi več mogla sestaviti Vlade. Ne glede na to, da pa se resolucijo slika in predstavlja kot družbeni konsenz. S tem se doseganje družbenega konsenza prejudicira in vzpostavlja na način, ki je najbolj po volji vladajoči politiki in se ob tem hkrati še izogne kakršnimkoli globljim javnim razpravam o bodočih politikah na področju obrambe in vojske. Doseganje tega razvpitega družbenega konsenza je tako pri resoluciji omejeno na 29. dnevni rok. V kolikor je bil predlog akta objavljen na portalu e-demokracija in ga večina ljudi v tej državi ni niti opazila, pa na razpravo v Državnem zboru, kjer bo ta akt deležen in razprave in glasovanja na aktualnem matičnem delovnem telesu, potem gremo še na redno sejo Državnega zbora. Odločalo se bo z navadno večino prisotnih poslank in poslancev. Koalicija bo zelo verjetno vključila svoj glasovalni strojček in to je to, od široke javne razprave, ki bi lahko šele služila kot podlaga za kakršenkoli družbeni konsenz.

In ta družbeni konsenz bo nazadnje izgledal tako, da bo nekaj 10 ljudi dvignilo rokico. 10 ljudi, ki za takšno odločanje ne premorejo niti najmanjše legitimnosti, najmanj kar lahko rečemo je, da je sprejemanje te resolucije v državnem zboru v aktualnih razmerah nizke podpore vladi, vsesplošnega nasprotovanja državljank in državljanov izredno nedemokratično. …/nerazumljivo/ raz6log, da Vlada sploh rine v sprejem nove resolucije, in to štiri leta pred tem preden se izteče trenutno veljavna resolucija, kot ga sama navaja je tako imenovano spreminjanje mednarodnega varnostnega okolja. Spremenjeno varnostno okolje je ob odsotnosti realnih vojaških groženj postal utečen izgovor za poganjanje vedno novih ciklov orožarskih nabav in krepitev represivnih aparatov države, primarno vojsko. In tu gre v resnici za ideološko operacijo v kateri se problem, to je spremenjeno varnostno okolje, zreducira na zunanje stalno ponavljajoče se dogajanje in s tem zamegli notranjo logiko sistema, ki varnostno okolje vedno znova spreminja. In zato se v uradnih dokumentih in nastopih vladajočih politikov o spremenjenem varnostnem okolju govori v trpniku in se nam to spremenjeno varnostno okolje slika kot neka nam zunanjega, del česar mi nismo in na kar ne moremo vplivati. Lahko se zgolj in samo odzivamo, kot da se varnostno okolje v mednarodnem …/nerazumljivo/ spreminja kar samo sebe. Če se torej mednarodno varnostno okolje spreminja, potem se moramo mi prilagoditi, tako nekako gre logika, ki jo establishment slika. In kako se bomo temu prilagodili? Ja, seveda tako, da kupujemo vedno več novega, tehnološko bolj prefinjenega in dražjega orožja, pa da v države svetovne periferije, kjer so spremembe varnostnega okolja najbolj izrazite pošiljamo še večje število vojakov in …/nerazumljivo/ Kot sem namignil v teh zadnjih nekaj besedah, varnostno okolje v resnici ni nam nekaj zunanjega. Mi smo aktivni del tega varnostnega okolja, mi to varnostno okolje soustvarjamo. Poslabšanje razmer v mednarodnem varnostnem okolju tako ni plod nekih sil, katerih del mi nismo, kjer nimamo nič, ki so objektivna danost, na katere imamo ene toliko vpliva kot na vreme, ampak v prvi vrsti posledica vojnega in drugega pustošenja imperialističnih držav pa svetovni periferiji, ki se najpogosteje izvaja ravno v okviru mednarodnih platform kot sta Nato pakt in Evropske unije in znotraj tega še kako seveda sodeluje tudi Republika Slovenija. Sodeč po vsebini aktualne resolucije bi naj Slovenija to sodelovanje v bodočih letih še okrepila in še bolj prispevala k spreminjanju varnostnega okolja, ki nam ga politika sicer predlaga kot neko zunanje objektivno dejstvo. Torej, če so razmere v varnostnem okolju slabe to od nas primarno terja refleksijo in premislek o preteklih politikah, ki jih je ta država vodila in ki so pripeljale do te situacije. Potem pa še široko javno razpravo o doseganju družbenega konsenza o tem kakšne bodo te politike v prihodnje. Če ne želimo poslabšanja varnostnih razmer preprosto rečeno, potem k njim ne smemo prispevati. Resolucija žal nič od tega ne počne, nasprotno, še stopnjuje zgrešene politike in sprejem resolucije v Državnem zboru z navadno večino, ki jo bo izglasovala zelo verjetno vladajoča koalicija z eno najnižjih javnomnenjskih podpor v zgodovini kaže in slika kot družbeni dogovor. Spremenjeno varnostno okolje pa niti ni konec pri katerem bi pri resoluciji postavili ideološko piko. Tu so še drugi ideološki konstrukti na katerem resolucija gradi svojo legitimnost. Jih je kar veliko, na določenih točkah se celo zapleta v kontradiktornost, tega smo v dokumentih, ki jih proizvaja vlada Janeza Janše v resnici že navajeni, celo členi v zakonih se med seboj občasno krešejo. V resoluciji na primer je enačaj tega stanje mednarodnih odnosov, ki prehaja v multipolarnost, zaradi česar naj bi se Nato pakt soočal s številnimi izzivi, med drugimi tudi z izzivom koncepta multilateralizma, čeprav je obstoj mulipolarnosti pravzaprav predpogoj resničnega multilateralizma. Tovrstno ideologiziranje pri opravičevanju nesorazmerno visokih vlaganj v vojsko in nakupe orožja ter uvajanju obveznega služenja vojaškega roka in vsesplošne militarizacije družbe je za vladajočo politiko nujno potrebno v razmerah ko država ni vojaško ogrožena, ko vladajoča politika bolj kot lastnim ljudem služi vojaško-industrijskim kompleksom Nato pakta in ko za svoje orožarske posle in hlapčevanje imperialnim velesilam nima ustrezne javnomnenjske podpore.

23. 3. 2003 je na referendumu o pristopu Republike Slovenije k Nato paktu glasovalo 60,43 % volivk in volivcev, od teh je za pristop glasovalo 66,08 %, 33,92 % pa proti. To je bilo edinkrat, ko so imeli ljudje v tej državi možnost izrekanja do delovanja Slovenije v Nato paktu. Referendum je bil referendum o pristopu k Severnoatlantski pogodbi, ampak ta Severnoatlantska pogodba kot dokument od nas zahteva samo to, da razvijamo lastne obrambne zmogljivosti, da se posvetujemo z ostalimi članicami v primeru ogroženosti varnosti, politične neodvisnosti ali ozemeljske celovitosti in da v primeru oboroženega napada na drugo članico Nato pakta Slovenija pomaga tej članici z dogovorjenim ukrepanjem. Kako naj države razvijajo obrambne zmogljivosti, koliko sredstev naj zanje namenijo, katero, če sploh kakšno, orožje naj kupujejo, tega Severnoatlantska pogodba ne določa. Volivke in volivci, ki so se marca 2003 udeležili referenduma o pristopu Slovenije k Nato paktu, so odločali o pristopi k Severnoatlantski pogodbi. Vse od takrat naprej pa državljani niso več imeli možnosti, da se kot ljudstvo skupaj odločijo ali odločimo o zahtevah in zavezah Nato pakta do nas, od sodelovanja pri imperialističnih invazijah in okupacijah držav svetovne periferije, preko povečevanja javnih izdatkov za orožje do, navsezadnje, kupovanja orožja, ki ni umerjeno po obrambnih potrebah Republike Slovenije, o vsem tem, zaradi česar Slovenija ni bolj varna, ampak kvečjemu bolj ogrožena, ljudje v tej državi že več kot 18 let niso imeli možnosti odločati. In še takrat, ko so odločali, niso režimski politiki podpisali bianko menice za neskončno kupovanje orožja ali napotovanja slovenskih fantov in deklet vse naokrog po širnem svetu, zato da bodo neke ameriške ali druge korporacije jedrnih držav Nato pakta srečne in z orožarsko osvojenim teritorijem kovale nove in dodatne dobičke. S sodelovanjem v okupatorskih operacijah Nato pakta, kot sta bili operaciji v Afganistanu, in z milijonskimi nakupi orožja, ki so se skoraj vedno prelevili v takšne ali drugačne korupcijske afere, je vladajoča politika zapravila vso legitimnost, ki jo je za udinjanje Nato paktu še imela leta 2003, ko so ljudje pristop blagoslovili na referendumu. In tega se vladajoča politika zaveda, zavedajo se tega tudi birokrati na Ministrstvu za obrambo in višji šaloni Slovenske vojske.

Družbeni konsenz glede tega, kakšno vojsko si pravzaprav želimo, kot se je izrazil načelnik Generalštaba Slovenske vojske, že zdavnaj ne obstaja več, če privzemamo, da je kadarkoli ta dejansko obstajal. Zato se je tudi Toninov zakon za 780 milijonov za orožje sprva sprejemal brez javne razprave, po hitrem postopku na nujnih in izrednih sejah Državnega zbora, zato je vladajoča politika najprej onemogočila posvetovalni referendum o tem zakonu, potem pa še prepovedala zakonodajni referendum. Resolucija je nadaljevanje enih in istih zgrešenih politik zadnjih dveh desetletij, s katerimi je establishment zapravil kakršnokoli legitimnost za urejanje obrambnega področja po svojih merah. Hkrati pa naj bi resolucija predstavljala tudi družbeni konsenz glede teh politik. Gre za izredno nevaren dokument, ki bo, če bo sprejet, zapečatil vse milijardne orožarske nakupe v prihodnjih 15 letih, 100-milijonske izdatke za udeležbo v operacijah Nato pakta na drugem koncu sveta, operacijah, v katerih se ne uresničujejo interesi prebivalk in prebivalcev te države. Resolucija bo uvedla ponovno služenje oziroma podlago za ponovno služenje vojaškega roka, še bolj pa bo oddaljila Slovensko vojsko od preostalega javnega sektorja in tako naprej. In če bi ta resolucija res predstavljala kakršenkoli družbeni dogovor na obrambnem vojaškem področju, kot ga slika Ministrstvo za obrambo, potem morajo imeti vsi volivke in volivci možnost, da se o tem odločijo na posvetovalnem referendumu, zato ga z današnjim sklicem v Levici tudi zahtevamo.

Hvala.