Govor

Najlepša hvala, predsednik.

Ja, kot se verjetno vsi spomnite, sem s prvo verzijo zakona o sanaciji Celjske kotline poskušala že v letu 2018. Danes poskušam ponovno. Zakaj? Res je, da se je med prednostne okoljske projekte Ministrstva za okolje v prejšnji vladi tako zaradi mojih prizadevanj kot tudi zaradi posluha bivšega ministra za okolje in prostor gospoda Jureta Lebna uvrstila sanacija otroških igrišč vrtcev v Mestni občini Celje. Minister Leben se je ob začetku mandata zavezal, da bo v dveh letih zamenjal zemljino na igriščih desetih javnih vrtcev in na igrišču pri Savinjskem nabrežju, ki ga uporabljajo otroci iz enote Center. Prednost sta imela enota Ringaraja Vrtca Zarja in enota Marvica Vrtca Anice Žernejeve, ki sta bila najbolj kritična. Tam se je sanacija tudi že končala. Vrednost teh dveh sanacija je znašala nekaj manj kot pol milijona evrov. Lani poleti je potekala sanacija zemljine na igriščih vrtcev Mehurček in Živžav, pogodbena vrednost je bila 608 tisoč evrov. V obdobju 2019 in 2020 pa so bile tako sanirane enote Mavrica Vrtca Anice Černejeve, Ringaraja, Mehurček in Živžav Vrtca Zarja. Lani jeseni se je začela sanacija tudi v enoti Luna Vrtca Anice Černejeve in enoti Iskrica Vrtca Zarja. Sanacija je stekla še v enoti Center Vrtca Tončke Čečeve in na že omenjenem otroškem igrišču ob Savinji. Ta dela bodo predvidoma trajala še do konca marca. Vrednost teh del za izvedbo je 1,2 milijona evrov. Nekje okrog 100 tisoč evrov pa je bilo namenjeno še za pripravo dokumentacije za sanacijo preostalih vrtčevskih igrišč, ki naj bi bila po načrtih zdajšnjega ministra oziroma ministrstva sanirana še v letošnjem letu, torej še enota Sonce in Gabrje Vrtca Anice Černejeve ter enota Čiračara Vrtca Zarja. Torej dve leti načrtov ministra Jureta Lebna so se sprevrgli v štiri in še nekaj. Nismo še končali in ne vemo, kdaj bomo končali.

Mnogi sicer menijo, da zakon niti nebi bil potreben. Z letom 2022, torej z letošnjim letom se bo iztekel 15-letni program sanacije okolja v Zgornji Mežiški dolini. Država je doslej za sanacijo v tistem koncu namenila 9,8 milijona evrov, do konca letošnjega leta še 3 in pol. Za leto 2021 je namenjenih 2 in pol milijona, v letu 2022 milijon. Skupaj bosta občini Črna na Koroškem in Mežica do konca leta 2022 torej dobili 13,4 milijona evrov, tako kot je bilo določeno z odlokom iz leta 2007. Mežica je v tem času dobila tudi vsa za nazaj zaostala sredstva, ki jih kljub odloku, kljub sprejetim podlagam, kljub soglasju, da je sanacija potrebna, v vmesnem času ni dobiva. Opozarjam torej, da se pravna podlaga ni spremenila, kljub temu pa Celje, Anhovo, Jesenice, Idrija in še kdo niso bili deležni enakega treatmaja kot Zgornja Mežiška dolina. Tudi Celjani imajo tako kot Mežičani in Črnjani pravico živeti v okolju, ki ne ogroža njihovega zdravja in predvsem zdravja njihovih otrok. Ministrstvo za okolje in prostor bi moralo, moralo bi s posebnim odlokom razglasiti območje Mestne občine Celje za onesnaženo oziroma sprejeti odredbo o razvrstitvi območja Celjske kotline v razrede onesnaženosti tal in nameniti določene ukrepe oziroma sprejeti tudi odlok o programu ukrepov za sanacijo. Ministrstvo tega do danes še ni storilo in očitno tega ne bo storilo niti do konca tega mandata. Zato sem se seveda ponovno odločila za vložitev zakona. Naj kar vnaprej zavrnem vsa namigovanja, da gre za predvolilni manever. Zakon je bil namreč vložen maja lani takoj po mojem izstopu iz vladne koalicije. Kasneje sem zakon umaknila iz zakonodajnega postopka in ga ponovno vložila po nekaj dneh. Za ta korak sem se odločila zato, ker sem v pogovorih z Mestno občino Celje in drugimi ključnimi deležniki ugotovila, da je seveda treba vsebino nekoliko popraviti, kar se v obstoječi verziji ni dalo. Zato je bil zakon umaknjen in popravljen, nadgrajen in ponovno vložen.

Veseli me, da se je v usklajevanje vsebin po vložitvi prve različice aktivno vključila tudi Mestna občina Celje, ker menim, da moramo sodelovati pri zagotavljanju ustavne pravice do življenja v čistem okolju prav vsi. Ključna pripomba občine se je nanašala na financiranje sanacijskih ukrepov v višini takrat določenih 25 %, ki bi jih naj pokrila mestna občina, preostali strošek pa bi nosila država. To razmerje financiranja je bilo sprva predvideno zaradi dejstva, ker je Mestna občina Celje lastnica najbolj degradiranega območja stare cinkarne, zakon o varstvu okolja pa ne določa obveznosti države, da bi v celoti prevzela sanacijo okoljskih bremen. Temu delu, kako je prišlo do tega lastništva, se bom potem v nadaljevanju v svoji razpravi še posvetila. Mestna občina Celje tudi ob prevzemu lastništva niti ne kasneje ni sklenila nobenega dogovora o pokritju stroškov sanacije z onesnaževalcem, posebnega dogovora. Obstaja pač nek zapisnik. In je tudi zoper Cinkarno Celje vložila tožbo. Ta tožba se nanaša na plačillo sanacije onesnažene zemljine na območju stare cinkarne v višini 1,2 milijona evrov. Tudi to bom potem v nadaljevanju podrobneje razjasnila. Ker Mestna občina Celje v prihodnjih letih v svojih proračunih ne načrtuje sredstev za okoljsko sanacijo stare cinkarne, ker je, kot rečeno, v tožbi s cinkarno, sem zato poskušala najti tako rešitev, ki bo ustrezala vsem, saj ci Celjanke in Celjani to tudi zaslužijo. Da bi sanacijo čim bolj pospešili, sem s popravki dodatno predvidela tudi državno financiranje občinskega podrobnega prostorskega načrta za območje stare cinkarne, ki je nujen predpogoj za to, da se lahko na območju tega dela Celja začnejo izvajati ukrepi. Zelo pomembna pa je tudi sprememba, ki vključuje dosledno implementacijo okoljskega načela onesnaževalec plača, ki je bila v predlog novega besedila zakona vnesena tako na podlagi mestne občine kot tudi na podlagi izsledkov posebnega poročila evropskega računskega sodišča iz lanskega julija. Načelo onesnaževalec plača pravi, torej to poročilo računskega sodišča pravi, da nedosledna uporaba tega načela v različnih okoljskih politikah in ukrepih EU zahteva posebno pozornost, posebno ukrepanje. In evropsko računsko sodišče v tem poročilu tudi navaja napotke posameznim državam, kako bi se to načelo v praksi bolj določno izvajalo. Računsko sodišče ugotavlja, da se to načelo sicer na splošno odraža v nekih okoljskih politikah in zakonodaji držav članic, vendar pa se še vedno ne uporablja v vseh primerih, poleg tega pa se ne uporablja enako v vseh sektorjih in državah članicah. Revizorji evropskega računskega sodišča poudarjajo, da se zato včasih čistilni ukrepi financirajo tudi z javnim denarjem namesto z denarjem onesnaževalcev, poleg tega pa so ugotavljali, da so se evropska sredstva uporabljala v nasprotju z načelom onesnaževalec plača, ker pristojni organi v državah članicah okoljske zakonodaje bodisi niso izvrševali ali pa niso dosegli, da bi stroške plačali onesnaževalci. Tudi Slovenija do danes za sanacijo starih okoljskih bremen načela onesnaževalec plača ni udejanjila. In če bomo čakali, da bo država našla način, da onesnaževalca prisili, da ukrepe izvede in plača, bomo čakali naslednjih 30 let. Tega se seveda zaveda tudi onesnaževalec. In pričakovati je bilo, da bo takemu načinu sanacije seveda onesnaževalec nasprotoval, ker, kot rečeno, že sedaj meni, da se je s prenosom zemljišča na občino znebil vseh starih bremen. Zato tudi ta zakon določa, da bo sredstva za sanacijo stare cinkarne v celoti namesto Mestne občine Celje in države zagotovil onesnaževalec. Torej s tem zakonom ustvarjamo tudi ustrezno že močnejšo od obstoječe pravno podlago.

Cinkarna je namreč dokazljivo odgovorna za onesnaženje na območju stare cinkarne. Stara cinkarna se nahaja na območju, velikem 17 hektarov. In ti so do 10 metrov globoko, ponavljam do 10 metrov globoko onesnaženi z nevarnimi kovinami, z mineralnimi olji in tako dalje. Tu gre za 1,5 milijona kubičnih metrov zelje. Da gre za onesnaženje, ki je posledica industrijske proizvodnje v preteklosti, je bilo ugotovljeno na analize onesnaženosti stare cinkarne, ki jo je izdelal Kemijski inštitut Ljubljana leta 2006. Leta 1995 sta Mestna občina Celje in Cinkarna Celje sklenila pogodbo o brezplačnem prenosu zemljišča na občino in leta 2002 je bil podpisan zapisnik o primopredaji za to zemljišče. V tem zapisniku je vsebovana tudi izjava Cinkarne Celje, da tam ni nevarnih snovi, da pa bosta obe strani sporazumno reševali njihovo odstranjevanje, če se izkaže, da so. Ta izjava se je kasneje izkazala za neresnično tako v delu, da tam nevarnih snovi ni, kot tudi v delu, ko onesnaževalec izraža pripravljenost na sodelovanje pri sanaciji. Po naši oceni bo cinkarna strošek sanacije svojih starih okoljskih bremen prenesla brez večjih težav. Čisti dobiček podjetja je lani znašal okoli 14 milijonov evrov, letos oziroma lani je cinkarna skoraj podvojila to številko na 26 milijonov evrov. Načrtovani čisti dobiček za leto 2022 znaša 20 milijonov evrov. Cinkarna Celje sicer navaja, da letno za okoljske naložbe v povprečju nameni 2 milijona. Samo vzdrževanje okoljskih naložb skupaj z monitoringi in plačami zaposlenih na tem področju pa jih letno stane okoli 4 milijone, ponavljam, to so navedbe cinkarne. Sredstva za izvajanje vseh drugih sanacijskih ukrepov izven tega območja so v zakonu predvidena, da jih zagotavlja država. Onesnaženost zemlje z nevarnimi snovmi na območju Mestne občine Celje je namreč obsežnejša, a stroška sanacije seveda ni mogoče v celoti prelagati zgolj na cinkarno, ker je zaenkrat nemogoče tudi dokazati njeno odgovornost za onesnaženo območje zunaj tega polja. Nekako smo ocenili, da bi stroški programa sanacijskih ukrepov za staro cinkarno znašali 16 milijonov. Ponavljam, da gre zgolj za oceno, ker bo seveda sanacija tudi odvisna od sprejetega OPPN oziroma od predvidenih posegov na tem prostoru. Zato Mestna občina Celje v tem trenutku ocenjuje, da bi bili ti stroški višji, ampak, kot rečeno, v tem trenutku je natančneje nemogoče vedeti. Za ostala območja izven tega pa bi bilo namenjenih še dodatnih 7 milijonov. V tej oceni niso zajeta sredstva za sanacijo igrišč, ki sem jih prej naštevala. In ta sredstva, torej teh skupnih 23 milijonov bi se razporedila znotraj 10-letnega obdobja, kar skupno pomeni dobra dva milijona na leto. Od tega bi jih padlo na državo približno milijon, torej milijon evrov na leto iz proračuna države.

Ponavljam, da je industrijsko onesnaževanje Celjske kotline zaradi hudega onesnaženja tal iz preteklosti in zaradi umeščenosti velikih industrijskih obratov v geografsko izjemno neugodne razmerje velik problem za občane in občanke Mestne občine Celje. Onesnaženost seveda izvira iz nekih prejšnjih časovnih obdobij, ko ukrepov varstva okolja, zavedanja njihovih nevarnosti še ni bilo. Monitoring tal je leta 2016 pokazal, da je območje Mestne občine Celje onesnaženo s težkimi kovinami, med katermi prevladujejo kadmij, cink in svinec. Njihove povprečne vrednosti znatno presegajo slovensko povprečje. Območje Celja se poleg Mežice uvršča med tri najbolj onesnažena območja in je zaradi lociranosti v teh geografsko neugodnih razmerah in velikemu staremu onesnaženju tal zelo velik problem. Zato je zakon iz leta 2018 s podporo in s konstruktivnimi strokovnimi predlogi civilnih inicativ Celja ter Inštituta za okolje in prostor Celje nastajal kar dve leti. In tudi pri pripravi tiste verzije predloga so sodelovale oziroma te, ki jo imamo danes na mizi, so sodelovale civilne iniciative Celja in strokovnjaki, ki so pripravili tudi modelni pristop za degradirana območja v Celjski kotlini. Jaz bi želela tudi na tem mestu se javno zahvaliti direktoriti Inštituta za okolje in prostor dr. Cvetki Ribarič Lasnik, koordinatorju civilnih inciativ Celja Borisu Šuštarju, pa tudi novi pridruženi strokovni pomoči gospodu Tomažu Ogrinu iz Inštituta Jožef Štefan, civilnim družbam za čistejše okolje Celje, Tomažu Korenu, bivšemu ministru za okolje Juretu Lebnu. S skupnimi močmi smo prišli danes do te verzije, ki jo imamo na mizah.

Ta verzija se osredotoča posebej na območje stare cinkarne, nove cinkarne in na točkovna območja onesnaženja znotraj mestne občine. In ta točkovna onesnaženja se razvrščajo glede na stopnje onesnaženosti s kadmijem, svincem, cinkom in drugimi nevarnimi kovinami. Ključni ukrepi, ki jih zajema ta zakon, so sanacija zelenih javnih površin, kjer se zadržujejo ljudje, sanacija tal na igriščih in zunanjih šolskih površinah ter drugih javnih površinah, na kateri se večinoma zadržujejo otroci, kar je bila izrecna želja Mestne občine Celje. Tisto, kar je še posebej pomembno, osveščanje prebivalcev za varno vrtičkanje. To je posebej pomembno, ker tega ljudje v mestni občini do zdaj niso bili deležni in si dejansko pridelujejo hrano na onesnaženi zemlji. Potem zagotavljanje varovalne prehrane v vzgoji in izobraževanju. Ustvarjamo tudi podlagi za humani biomonitoring za otroke od 1. do 9. leta, nismo pa pozabili tudi na sanacijo vodotokov Voglajna in Hudinja. V besedilo so vnesene še nekatere dodatne manjše spremmebe besedila členov zaradi večje jasnosti in pa spremembe, ki bodo izvajanje oziroma izvrševanje sanacijskih ukrepov olajšale. Izvajanje je bolj ciljno orientirano, v postopku samega izvajanja pa se bo okrepil tudi monitoring, nekateri sanacijski ukrepi so pa tudi preoblikovani. Zakon v bistvu s svojo vsebino podpira tudi akcijski načrt, ki ga je v okviru projekta Greener cities sprejela Mestna občina Celja, oziroma njena prizadevanja za remediacijo in reurbanizacijo območja stare cinkarne. Ministrstvo za okolje in prostor je namreč ta načrt mestne občine označilo kot primerno strokovno podlago in izhodišče pri določanju ukrepov na določenih stopnjah onesnaženosti tal znotraj mestne občine.

Za zaključek. V mandatih, v katerih sem poslanka Državnega zbora, torej od leta 2014, je Državni zbor kot zakonodajalec sprejel kar nekaj opozicijskih predlogov. In menim, da pri tako pomembni temi kot je okoljska sanacija kateregakoli območja, zdaj pač začenjamo z Mestno občino Celje, da je tako pomembna tema tista tema, kjer moramo preseči politične delitve na koalicijo in opozicijo. Zato vam odkrito povem, da drugega kot podpore temu zakonu ne pričakujem. Tudi neodgovorno bi bilo od vsake parlamentarne stranke, ki ima v svojem političnem programu skrb za okolje in pravico do zdravega življenjskega okolja za vse državljanke in državljane, da bi takemu predlogu nasprotovala.

Hvala, predsedujoči.