Hvala lepa za besedo. Lep pozdrav vsem skupaj!

Torej, kot ste opazili je Zakonodajno-pravna služba glede tega predloga zakona pripravila zelo obširno mnenje. Zdaj bi ga jaz poskušala najhitreje in najkrajše povzeti. Zakonodajno-pravna služba je izhajala iz ustavnih določb in komentarja. Iz njih izhaja, da je temeljni namen zaščite narodnih skupnosti ohraniti identiteto narodnih skupnosti. Poleg določbe 11. člena Ustave, ki govori o uradnem jeziku, je treba posebej izpostaviti 64. člen Ustave, ki določa posebne pravice do avtohtone italijanske in madžarske narodne skupnosti v Slovenij in določa, da med drugim, navajam samo to kar je pomembno za obravnavano temo, da v skladu z zakonom imata te skupnosti in njuni pripadniki pravico do vzgoje in izobraževanja v svojem jeziku. Nadalje smo v mnenju iz pravno-sistemskega vidika navedli relevantne zakone, ki urejajo zahtevo po dvojezičnosti, saj v bistvu krovnega zakona, ki bi celovito zajemal vse pravice narodnih skupnosti v Sloveniji ni. Posebej je treba opozoriti, da vsi postopkovni predpisi določajo obvezno dvojezičnost, potem je to tudi Zakon o javni rabi slovenščine, Zakon o vrtcih, Zakon o osnovnih šolah, Zakon o javnih uslužbencih, potem ima posebne določbe Zakon o radioteleviziji Slovenije, Zakon o zagotavljanju vidnosti in slišnosti programa RTV Slovenije in lokalnih nekomercialnih programov na območjih kjer živi slovenska narodna manjšina. Relevantni sta pa tudi Zakon o slovenski tiskovni agenciji in Zakon o medijih. Posebej je treba izpostaviti Zakon o samoupravnih narodnih skupnosti, še bojo posebej pa za obravnavano tematiko, na podlagi 64. člena Ustave je Državni zbor sprejel Zakon o posebnih pravicah italijanske in madžarske narodne skupnosti na področju vzgoje in izobraževanja. Ta zakon v 14. členu določa pogoj, da v vrtcih in šolah z italijanskim učnim jezikom opravljajo vzgojno-izobraževalno delo strokovni delavci, ki obvladajo italijanski jezik kot učni jezik, v dvojezičnih vrtcih in šolah opravljajo vzgojno-izobraževalno delo strokovni delavci, ki obvladajo oba učna jezika. Iz te zakonodaje je mogoče zaključiti, da skladno z Ustavo se daje poudarek področju vzgoje in izobraževanja. Veljavna zakonodaja zato loči med dvema subjektoma. Prvič subjekti, ki izvajajo vzgojo in izobraževanje in drugi subjekti, za katere se zahteva znanje in raba uradnih jezikov. Iz te delitve po naši oceni izhaja tudi Zakon o sistemu plač v javnem sektorju, ki te subjekte deli na dve alineji, v tretji alineji so navedeni pravosodni organi in je za to obravnavano materijo to irelevantno, zato bomo to spustili. Tako se prva alineja 28. člena ne nanaša na celotno področje vzgoje in izobraževanja, temveč znotraj njega na dejavnost izvajanja vzgoje in izobraževanja, kjer se upošteva dvojezičnost kot učni jezik. Druga alineja pa se nanaša na vsa druga področja, kjer je zahtevana dvojezičnost kot uradovalni oziroma sporazumevalni jezik. Na tej podlagi so različne tudi višine dodatka, in sicer po prvi alineji je dodatek od 12 % do 15 %, po drugi alineji pa od 3 % do 6 % osnovne plače. V vsakem primeru pa mora biti znanje jezika narodne skupnosti pogoj za zasedbo. Tako tudi v drugo alinejo sodijo uradniška delovna mesta, to so recimo na upravnih enotah, na finančni upravi, na organih lokalne samouprave in tako naprej. Pomembno je opozoriti, da se ta zahtevana stopnja znanja jezika in dejanska uporaba tega jezika, se upoštevata pri višini določitve dodatka, kot je določen v razponu, kot sem prej navedla. Predlagatelja navajata, da se bo s predlagano spremembo odpravila neenakost. V našem pisnem mnenju pa smo opozorili, da se s predlaganim zakonom lahko povzroči nova neenakost glede subjektov iz prve in druge alineje. Ker namreč prva alineja ne bo več zajemala samo področja vzgoje in izobraževanja in ni jasno kakšna bi bila ločnica, kateri vrednostni kriterij bo med prvo in drugo alinejo. Ker predlagatelj niti zakonodajalec ne določata nobenega kriterija, je taka ureditev po naši trdni oceni lahko sporna z vidika 14. člena Ustave. Drugi problem imamo glede novinarjev tiskanih medijev, ki jih predlagatelji prav tako želijo uvrstiti v prvo alinejo. V prvi alineji so sicer res že novinarji javnega zavoda RTV-ja, vendar je treba opozoriti, da je po Zakonu o RTV le ta javna služba na tem področju in območju narodnih skupnosti, zato ima posebne obveznosti, njeni zaposleni, se pravi zaposleni novinarji na RTV-ju pa so javni uslužbenci. Iz predloženega gradiva ni popolnoma jasno na kakšni podlagi se novinarje tiskanih medijev narodnih skupnosti sploh lahko uvrsti med javne uslužbence in s tem že načeloma v umestitev v Zakon o sistemu plač v javnem sektorju. Če namreč ti novinarji niso javni uslužbenci v zakon ne sodijo. Po drugi strani pa če se te novinarje uvrsti v prvo alinejo se zastavi ponovno vprašanje enakosti na primer z novinarji, ki jih določa Zakon o slovenski tiskovni agenciji, ki se prav tako ukvarja s tiskanimi mediji. Nenazadnje smo opozorili, da skladno z Zakonom o medijih termin tiskani mediji narodnih skupnosti sploh ni opredeljen. Zadnja zadeva pa je, da predlagatelja želita v prvo alinejo, se pravi bolje plačano, uvrstiti tudi javne uslužbence Zavoda Republike Slovenije za šolstvo, brez posebne obrazložitve. V pisnem mnenju smo zapisali, da ti uslužbenci ne izvajajo niti vzgojno-izobraževalne dejavnosti niti publicistične, uporabljajo jezik narodne skupnosti le na nivoju splošnega sporazumevalnega jezika in so po naši oceni, po naši presoji zato umeščeni v drugo alinejo. Sicer načeloma zahteve po dvojezičnosti za konkretne službe niso nujno podane v zakonu. Glede teh javnih uslužbencev Zavoda za šolstvo pa je zadeva še malo bolj specifična. Namreč, v zakonodajnem postopku je vložen Predlog novele Zakona o posebnih pravicah italijanske in madžarske narodne skupnosti na področju vzgoje in izobraževanja iz katerega pa eksplicitno izhaja, da za strokovne delavcev Zavoda Republike Slovenije za šolstvo pogoj znanja jezika narodne skupnosti sploh ni pogoj, saj ga ta predlog zakona šele uvaja. Glede amandmaja pa moram povedati, da v bistvu upošteva naše pripombe le toliko, da iz prve alineje izključuje druge javne uslužbence, to pomeni, da ostanejo tako ravnatelji kot ti javni uslužbenci zavoda Republike Slovenije za šolstvo in v bistvu niso usklajeni. Hvala lepa.