Hvala lepa gospod podpredsednik, dober dan vsem, spoštovana državna sekretarka, spoštovani predstavniki zainteresiranih organizacij in javnosti, kolegice in kolegi. Nepovezani poslanci smo 12. oktobra Državnemu zboru predložili novelo Zakona o avdiovizualnih medijskih storitvah s katerim želimo v slovenski pravni red vnesti direktivno s tega področja, evropsko direktivo seveda. Predlog zakona skoraj, da je identičen kot vladni Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o avdiovizualnih medijskih storitvah, ki ga je Državni zbor sprejel na 24. seji maja, julija letos. Ob ponovnem odločanju na zahtevo Državnega sveta na naslednji 25. seji konec septembra zavrnil. Ključna razlika med predlaganim besedilom in omenjenim zavrnjenim vladnim zakonom se nanaša na najbolj sporno rešitev iz vladnega zakona povezanim z uredbo posebnega prispevka, ki bi bil namenjen za razvoj produkcije evropskih avdiovizualnih del in ustanovitvijo posebnega proračunskega sklada, imenovanega Sklad za evropsko AV produkcijo, ki bi se s tem prispevkom financiral. Če torej, na kratko obnovimo zakaj pri prenosu direktive gre. Poglavitne rešitve, ki jih predlaga ta zakon so svoboda sprejemanja avdiovizualnih medijskih storitev iz drugih držav članic, spodbujanje uporabe ko regulacije in samoregulacije, medijska pismenost, preglednost podatkov o ponudnikih AV medijskih storitev, prepoved nasilja ali sovraštva in javnega ščuvanja k storitvi terorističnega dejanja, zaščita otrok v avdiovizualnih medijskih storitvah, dostopnost teh storitev za invalide, avdiovizualno komercialno sporočanje, spodbujanje evropskih del, storitve platform za izmenjavo video in še bi lahko našteval, pa najbrž ni potrebe, saj smo dodobra to pretresli ob obravnavi vladnega predloga. Kot vest je Državni svet na vladni predlog zakona izglasoval veto, ker je državne svetnike tako kot nas poslance iz opozicije motila sporna obveznost plačevanja prispevkov v sklad za Evropsko avdiovizualno produkcijo. Državni svet je takrat ocenil, da zakonska ureditev prinaša le dodatno nesorazmerno obdavčitev slovenskih izdajateljev in ponudnikov teh storitev, kar pomeni, diskriminatorno obravnavo, ker jih postavlja v podrejen položaj v primerjavi s tujimi ponudniki. Ti namreč na slovenskem trgu le pridobivajo prihodke, v evropsko avdiovizualno produkcijo pa ne vlagajo, niti Sloveniji ne plačujejo nobenih davkov. Tudi v PS NeP smo med obravnavo med obravnavo vladne novele koalicijo večkrat pozvali k sodelovanju pri oblikovanju ustreznih popravkov in jih tudi seznanili s tem, da smo novelo pripravljeni podpreti, če se najbolj sporna rešitev v predlogu zakona ustrezno spremeni. Mi menimo, da vlada ni sledila namenu same direktive niti primerljivim rešitvam v drugih članicah Evropske unije, ter so na podlagi te direktive uvedli tako imenovani »netflix tax«. Direktiva namreč želi v prvi vrsti urediti razmerja med domačimi, če hočete evropskimi ponudniki teh storitev na zahtevo in tujimi kot so Netflix, Amazon prime, HBO, Apple in drugi. Bistvo direktive je zaščita evropskih ponudnikov, ki v svojih programih ponujajo večji delež evropskih avdiovizualnih vsebin in v Evropski uniji plačujejo davke in torej, posledično s prispevkom obremeniti tuje, globalne ponudnike. Mi menimo, da je prav, da ti del prihodkov, ustvarjenih tudi v Sloveniji, kjer ponujajo svoje storitve, nimajo pa tu sedeža, vrnejo na trg in s tem podprejo našo, domačo slovensko in tudi evropsko produkcijo avdiovizualnih del. Na podlagi, za nas, sporne rešitve pa bi bili omenjeni tuji ponudniki storitev obremenjeni enako kot slovenski ponudniki, pri čemer bi bili poleg ponudnikov storitev obremenjeni tudi izdajatelji televizijskih programov, klasične televizije, pa čeprav direktiva omenja zgolj ponudnike za storitev na zahtevo. Prav tako smo predlagali, da se drugače opredeli osnova, od katere bi se odmerila dajatev ali ta prispevek, osnovo namreč lahko predstavljajo le prihodki vključno z naročninami in oglaševanjem iz naslova ponujanja avdiovizualnih medijskih storitev na zahtevo, ne pa tudi prihodki od naročnin oglaševanja morebitnih drugih dejavnosti, kot je to bilo predlagano.: V PS NP nikoli nismo oporekali temu, da bi morali v sklad, glede na določbe direktive vplačevati tako domači kot tuji ponudniki. V nasprotnem primeru, bi bil prenos direktive res lahko neustrezen, kajti ta v drugem odstavku 13. člena določa, da, če navedem: »Ponudniki medijskih storitev, ki morajo prispevati k shemam za financiranje filmov v ciljni državi članici, bi morali imeti možnost na nediskriminatoren način koristiti pomoč, ki je na voljo, v okviru ustreznih shem za financiranje filmov, tudi kadar nimajo podružnice v tej državi članici, pri čemer morajo biti ti prispevki sorazmerni in nediskriminatoren.« Nismo pa mogli pristati na to, da zato, ker ne znamo, tako kot v nekih drugih državah, članicah Evropske unije, ker ne znamo teh davkov vpeljati, ne znamo oblikovati ustrezne kreativne rešitve, ki bi tudi ob spoštovanju te določbe direktive doseglo svoj namen. Dobesedno bi kaznovali slovenske ponudnike storitev in izdajatelje televizijskih programov, ki plačujejo v Sloveniji davke, poleg tega pa tudi izpolnjujejo zahteve direktive in presegajo zahteven delež produkcije domačih, torej, evropskih avdio vizualnih vsebin. V nasprotnem primeru je, po naši oceni, za nas in za Slovenijo bolje, da tega prispevka sploh ne uvedemo, tudi Direktiva o medijskih storitvah od nas izrecno ne zahteva, da ustanovimo Sklad za evropsko vizualno produkcijo, direktiva državam članicam to možnost zgolj dopušča. V PS NeP se zavedamo, da s to implementacijo direktive že zamujamo. Rok za prenos je potekel 19. septembra 2020 in 23. septembra je Evropska komisija, torej letos, v okviru svežnja postopkov zaradi kršenja evropske zakonodaje Sloveniji poslala tri opomine. V povezavi s presojo čezmejnih vplivov na okolje ter elektronskimi komunikacijami in avdiovizualnimi medijskimi storitvami. Poleg tega gre v primeru ne prenosa direktive že za drugi opomin Sloveniji. V primeru nepravočasne implementacije grozi kazen v višini 700.000,00 eur. Zato se zavedamo svoje odgovornosti in smo se odločili, da Državnemu zboru v ponovno odločanje predložimo predlog zakona v obliki kot smo ga bili pripravljeni podpreti že julija letos, kot je izhajalo iz takratne razprave in ga je bila ravno pripravljena podpreti zadostna večina poslancev in poslank. Predlog zakona je torej identičen predlogu, ki ga je Državni zbor sprejel julija letos, bistvena razlika je le-ta, da so bile iz novega predloga zakona umaknjene sporne odločbe o ustanovitvi sklada za evropsko AV produkcijo in o uvedbi prispevka, s katerim bi se ta sklad polnil. Glede na to, da smo zaradi ne prenosa direktive dobili že drugi opomin, Evropska komisija nam je sicer ljubeznivo ta rok podaljšala zdaj na 23. februar naslednje leto, torej čez tri mesece. V PS NeP pričakujemo, da boste vsi odločevalci razumeli pomen in da bo zakon na decembrski seji sprejet. Za obravnavo na Odboru za kulturo, pa smo vložili še nekaj dopolnil, s katerimi upoštevamo predlog vlade, pri čemer smo enega od teh na podlagi razprave na Državnem svetu kasneje spremenili in pa nekatere pripombe Zakonodajno-pravne službe Državnega zbora, ki v omenjeni zavrnjeni vladni noveli niso bile upoštevane. Vlada je v 28. členu predloga zakona predlagala, da se v predlogu novega četrtega odstavka 34. člena briše zadnji del besedila »ali na satelitu, prav tako je ta pogoj izpolnjen, če se dogodek iz prvega odstavka na ozemlju Republike Slovenije brezplačno razširja na internetu«. Predlagatelji smo z amandmajem sprva sledili pripombi vlade. V razpravi na Komisiji Državnega sveta za kulturo, znanost, šolstvo in šport, pa so predstavniki Združenja kabelskih operaterjev Slovenije in Združenja slovenskih operaterjev digitalnih televizijskih storitev, ki podpira ta predlog zakona opozorili, da razširjenje pomembnih dogodkov na internetu zagotovo dosega večji delež gledalcev, kot na nacionalnem prizemnem oddajanju, saj prek anten dogodke spremlja le majhen delež gledalcev. Tudi nacionalni regulator AKOS je v razpravi opozoril, da je satelit redko uporabljena platforma za prenos vsebin in da je internet zelo razširjena platforma tudi z vidika povečanja dosegljivosti ciljev digitalizacije. Na podlagi te razprave in pripomb relevantnih deležnikov in po dodatni preučitvi dejanskega stanja smo se predlagatelji odločili, da amandma ustrezno spremenimo in da v besedilu člena črtamo zgolj prenos preko satelita in ohranimo ta prenos preko interneta. Več kot 10 let je namreč že minilo od prehoda na izključno digitalno oddajanje televizijskega signala. V tem času pa so se gledalci pa vse bolj selili iz klasičnih anten na fiksna omrežja, ker je digitalizacija in uporaba internetnih poti prinesla boljšo storitev prenosa kot po zraku. Tako v zraku ostajajo vsi trije programi RTV Slovenija 1, 2 in 3, TV Maribor, Koper – Capodistria in kanal na multipleksu A, ter TV 3 Media z Golica TV in Nova 24 TV na multipleksu C. Ob izklopu analognega oddajanja je televizijski signal s strešno ali sobno anteno sprejemalo okoli tretjina gospodinjstev. Danes jih po nekaterih ocenah ne prejema niti polovica tega, torej še manj od 15%. Zato se po naši oceni omenjene pripombe pač veljajo in jih je treba sprejeti. Za današnjo sejo odbora pa smo v sodelovanju z Državnim svetnikom, gospodom Janošem Kernom pripravili še dva amandmaja, za katera predlagamo, da jih odbor sprejme kot svoja. Z amandmaji predlagamo, da delež slovenskih avdiovizualnih del obsega najmanj 5% celotnega števila del v katalogu ponudnika teh storitev na zahtevo po posameznem koledarskem letu. Z amandmaji uvajamo torej poleg evropske še nacionalno kvoto, pri čemer se ta, glede na to, da smo del evropskega prostora, seveda lahko všteva v deleže evropske kvote. Gospod Kern je namreč v razpravi v Državnem svetu izpostavil pomen deleža slovenskih avdiovizualnih medijskih vsebin, ki bi moral biti določen v zakonu in bi lahko to določbo vključili v že sedaj predlagani zakon. Opozoril je, da slovenski medijski in kulturni prostor je majhen, velike medijske hiše in avdiovizualni ponudniki pa so agresivni in zelo spretno izrivajo domače nacionalne vsebine iz kulturnega prostora. Podobno stališče je zavzel tudi Svet za radiodifuzijo, ki je neodvisno strokovno telo, ki opravlja določene naloge po zakonu o medijih, tudi Svet za radiodifuzijo predlaga, da se poleg minimalnega 30 % deleža evropskih avdiovizualnih del opredeli tudi minimalni delež slovenskih del. Podobno stališče glede vladnega predloga zakona je Svet za radiodifuzijo sicer zavzel že meseca novembra lani. Stališče sveta glede podpore slovenskim ustvarjalcem avdio vizualnih del kot tudi glasbe, je že nekakšna stalnica. Če citiram vladni predlog predvideva, da morajo ponudniki avdiovizualnih medijskih storitev na zahtevo imeti v svojem katalogu vsaj 30 odstotni delež evropskih del ter zagotoviti, da se ta dela postavijo v ospredje. Po mnenju sveta bi bilo potrebno to smiselno dopolniti tudi z vsebinsko primerljivimi določbami, ki bi se nanašale na slovenska avdiovizualna dela. Konec koncev v zvezi s slovenski deli določene obveznosti glede njihovega minimalnega deleža se že imajo televizijski izdajatelji, prav tako bi bilo zaradi preglednosti in jasnosti zakonskih obvez zelo smiselno, da se za vse ponudnike medijskih avdiovizualnih storitev to vrstna obvezno uredi na enem mestu, pri čemer se lahko definicije evropskih in slovenskih del ter načini izračuna deležev ustrezno uskladijo. Podporo tema amandmajema so izrekli tudi nekateri strokovnjaki s področja avtorskih pravic, ki so nas opozorili, da pregled tovrstnih evropskih ureditev, kot je na primer v Nemčiji, Franciji, Španiji in tudi v Švici, pokaže, da so se države odločile za tovrstno uzakonitev nacionalnih kvot, ki jih kombinirajo z možnostjo, da v primeru nacionalne kvote niso izpolnjene, tovrstni servis, del prihodkov, ki jih ustvarijo na tem trgu namenijo za spodbujanje nacionalne avdio vizualne produkcije. Zdi se jim absolutno koristno, da tudi slovenska zakonodaja sledi tovrstni ureditvi, torej, da se določijo tako imenovane nacionalne kvote avdiovizualnih del za servise, ki ponujajo ta dela na zahtevo. Kolikšen je primeren delež nacionalnih kvot je zanje predmet politične odločitve. Po večini se ti deleži gibljejo okoli 10 % vseh ponujenih avdiovizualnih vsebin. Sami se sicer nismo odločili za tak visok delež oziroma rekli bi tudi tako ambiciozen cilj, raje smo se produkcijo, izražena med pripravo in med samim zakonodajnim postopkom prejšnjega predloga zakona je bilo ugotovljeno, da bi v kratkem času, ki nam je preostal na voljo in brez obširne razprave, kjer bi soočili argumente za in proti ustanovitvi tovrstnega sklada ter tudi zaradi raznovrstnih predlogov kaj naj bi ta sklad obsegal, kdo naj bi bili zavezanci, kdo in na kakšen način bi z njim upravljal, bi torej na osnovi vsega tega težko pripravili predlog ustanovitve in upravljanja s skladom, ki bi dobil zadostno podporo v Državnem zboru RS. Poudariti je treba, kot je bilo tu že povedano, da je ustanovitev tovrstnega sklada z direktivno EU 2018/1808 le dopustna, ne pa tudi obvezna in lahko Republika Slovenija tak sklad kdaj tudi pozneje ustanovi. Nov vladni predlog zakona, ki smo ga začeli nemudoma pripravljati je bil posredovan službi Vlade Republike Slovenije v pregled v skladu z vsemi zahtevami priprave zakonov. V tem času je dne 8. 10. 2021 skupina poslancev s prvopodpisanim, gospodom Rajićem v Državni zbor vložila svoj Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o avdiovizualnih medijskih storitvah. Ta predlog pa je praktično identičen predlogu, ki ga je pripravljala Vlada Republike Slovenije. Za osnovo je bil očitno vzet predlog zakona, ki pred tem v Državnem zboru ni bil potrjen, nato pa so bile iz njega brisane določbe o ustanovitvi in upravljanju sklada. Poleg tega so bili v predlogu zaradi nepričakovano dolgega postopka sprejemanja zakona spremenjeni še nekateri roki. Prav tako pa je bila pri določbi o pravici javnosti do spremljanja pomembnejših dohodkov dopolnjena definicija kaj šteje za ne-plačljivi televizijski program. Poslovnik Državnega zbora določa, da v primeru, če je v zakonodajni postopek vloženih več predlogov zakonov, ki urejajo isto družbeno razmerje, Državni zbor najprej obravnava predlog zakona, ki je bil posredovan, poslan prvi in nato po vrstnem redu posredovanja dalje. Glede na to, da je predlog zakona, ki ga je formalno vložila Skupina nepovezanih poslancev tako ali tako povzet po predlogu pripravljenem na Ministrstvu za kulturo in da zaradi tega v slovenski pravni red ustrezno prenaša določbe Direktive EU 2018/1808, predvsem pa z namenom, da se zakonodajni postopek kar se da hitro zaključi ter se na ta način Republika Slovenija izogne plačilu kazni zaradi zamude pri prenosu direktive, je Vlada sprejela stališče, da predlagani zakon podpre. Poleg načelne podpore je Vlada opozorila na nekatere podrobnosti. Na že omenjene napačno spremenjene roke, na pretirano širjenje kroga izdajateljev, ki lahko prenašajo dohodke, pomembne za javnost. Na podlagi teh pripomb je predlagatelj, kot je razvidno iz objavljenega gradiva, pripravil amandmaje, ki jih Vlada Republike Slovenije podpira in ki po našem mnenju odpravljajo zadržke za pravilen prenos Direktive EU 2018/1808 v slovenski pravni red. Vlada Republike Slovenije želi ravnati konstruktivno ter v dobrobit Republike Slovenije. Z namenom, da se zakonodajni postopek kar najhitreje zaključi podpira predlagani zakon in te vložene amandmaje s katerimi se je lahko predhodno seznanila, ni pa se mogla opredeliti do predloga amandmaja, ki zadeva vprašanje kvot slovenske produkcije, tako da to prepuščamo razpravi Hvala lepa.