Hvala lepa za besedo. Dober dan, spoštovane kolegice in kolegi!

Se pravi, če povzamem ta precej tehnični jezik, ki smo ga slišali, pa to ni kritika, od predstavnikov Vlade, saj stvar je na nek način precej tehnična. Govorimo o tej evropski vreči, ki se ji reče mehanizem za okrevanje in odpornost, ki v Slovenijo pošilja 2,5 milijardi evrov z namenom okrevanja in odpornosti. 1,8 milijarde nepovratnih sredstev in 750 milijonov tako rekoč poročil.

In zakon, ki ga imamo pred seboj, torej Zakon o spodbujanju investicij je pa nek, kot ga razumem, akcijski načrt za to, da se ta stvar potem realizira v poglavju produktivnejše gospodarstvo za digitalni in zeleni prehod. Kar je seveda ena stvar, ki jo je vredno načeloma pozdraviti, ampak bi pa izpostavil dve točki, dve pomanjkljivosti, na katere je treba opozoriti in pogledati to celotno zakonodajno akcijo v luči problematike, da rečem, da imamo celo sliko.

Ključna sprememba v zakonu je odprava sicer danes veljavnega ustvarjanja novih delovnih mest. Državni sekretar je že rekel okey. Stara delovna mesta se tukaj morajo tudi po novi ureditvi obdržati, ampak ustvarjanje novih delovnih mest je pa pogoj, ki se tukaj črta. Torej ustvarjanje novih delovnih mest kot pogoj za dodelitev sploh koncesije iz naslova teh sredstev. To je seveda problematično. Trenutno je pogoj za prejem subvencije ta, da prejemnik v treh letih po zaključku investicije ustvari torej neko določeno število novih delovnih mest, 25 mest v predelovalni dejavnosti, 10 v storitveni, 5 v razvojno-raziskovalni dejavnosti. Sedaj pa kot rečeno se ta pogoj črta. Kar je ena točka, ki jo izpostavim kot problematično. Treba je poudariti, da je trenutna situacija vseeno zapletena, da epidemija nas ne pušča nedotaknjene tudi na gospodarstvu, čeprav se lahko morebiti predstavniki Vlade radi pohvalijo z kakšnimi spodbudnimi številkami, še posebej na področju padca ravni brezposelnosti itd.. Ampak številke, ki so v socialni sliki tesno povezane z gospodarstvom, se pravi na tem socialnem zemljevidu, pa so tudi zelo povedne. Zato smo v Levici do te spremembe precej kritični.

Druga stvar, ki pa jo vidimo kot precej škodljivo, da bomo govorili v bistvu o celi sliki, tudi o škodljivih učinkih, avtomatizacije in digitalizacije proizvodnje in delovnih procesov, pa je naslednja. Najprej je potrebno povedati, da v Levici nikakor ne nasprotujemo vlaganju v tehnološki razvoj, v digitalizacijo, ampak je treba poudariti, da je pa seveda tukaj zelo veliko enega medenega preizkušanja za vse, ki so na vrhu kapitala in za vse, ki so na vrhu države. Digitalizacija, tehnološki razvoj seveda omogoča in ojača priložnosti za nadzor delovnega procesa, nadzor delavcev, nadzor državljanov.

Sedaj pa, da to ne pobegne iz vseh vajeti, je treba poskrbeti in zagotoviti določeno mero javnega nadzora. Še posebej v luči neke kapitalistične ureditve, v kateri smo, avtomatizacija proizvodnje seveda ni enostranski proces, ki bi avtomatično vodil v neko boljšo prihodnost za vse, ampak prinese tudi eno kopico naravnih delovnih razmerij, delovnega procesa, eno kopico problemov.

Polarizacija trga delovne sile, recimo, je ena stvar empirično dokazano z študijami. Na eni strani vlaganje v visoko tehnološke panoge res ustvarja delovna mesta, tista delovna mesta z visoko dodano vrednostjo, kjer je zaposlena visoko kvalificirana delovna sila. Ampak to ne pomeni, da vsi tovarniški delavci v delovno intenzivnih panogah posajajo izvajalci, ne vem, umetne inteligence in nano elektronike. Ampak to, da se ustvarja omejeno število delovnih mest za ozek krog torej visoko izobraženih in dobro situiranih zaposlenih že z visokimi plačami. Vsi ostali, torej, polkvalificirani ali nekvalificirani delavci pa tukaj potegnejo kratko.

Posledično je eden od škodljivih učinkov, na katere je treba biti pozoren v procesu digitalizacije in avtomatizacije delovnih procesov prekarizacija delovne sile. Vemo, da če smo že v družbenem trenutku, ko se razveselimo digitalizacije, ki bo razbremenila delovni proces, lahko razmišljamo tudi v luči pravičnega socialnega prehoda, kar pomeni, da delavci niso tisti, ki potegnejo kratko, da niso delavci tisti, ki zgubijo službo, da ni delavec tisti, ki je žrtev ali pa talec digitalizacije, ampak je delavec tisti, ki od nje tudi najbolj profitira. Ima več prostega časa, je soudeležen v višjem dobičku podjetja itd..

Ena past, ki sem jo že uvodoma povedal, je seveda tehnologija nadzora, ki lahko pride z intenzivnim digitalnim tehnološkim napredkom. Razvoj novih informacijskih in telekomunikacijskih tehnologij ustvarja pogoje in nove metode nadzora in represije. Kapitalistu ponuja večjo kontrolo nad delavcem v delovnem procesu, s kom se pogovarjajo, kdaj so na telefonu, kdaj gredo na delovno mesto, kdaj gredo iz njega, ali dosti delajo ali ne, ali na kakšen način in kakorkoli, ali se v službenem vozilu peljejo tja ali drugam ali kakorkoli. Je pa problem seveda, če je tehnološki napredek tudi brez vsakega nagobčnika v rokah države, kar pa mislim, da ne rabim na dolgo in široko elaborirati. Lahko vidimo prakso gospoda Hojsa in Policije na protestih itd..

Je pa problematično to in s tem, spoštovana predsednica, zaključim svojo intervencijo. Pri tem konkretnem zakonskem predlogu je problematičen ta del, kjer dejansko investicijsko strategijo, ki bo veljala, ki je, kot sem rekel uvodoma, akcijski načrt na državni ravni, določajo predstavniki kapitala. Na eni strani imamo Gospodarsko zbornico Slovenije, ki vemo, da je privatni ceh tako rekoč, na drugi strani Deloit? korporacija, ki je med drugim odgovorna za številne nepravilnosti, če se ozremo v preteklost, pri vrednotenju bančne luknje itd. in torej v podnapisu zasebna korporacija.

Predstavniki kapitala procesov avtomatizacije in digitalizacije, kot rečeno, ne problematizirajo. Se razume, ker od njih profitirajo. Enako velja za Vlado, zato je treba, še enkrat poudarim svojo izhodiščno trditev, tehnološki razvoj podvreči močnemu javnemu nadzoru. Treba ga je usmeriti v zadovoljevanje družbenih potreb, ne pa v zadovoljevanje nekih parcialnih interesov peščice zagovornikov kapitala. Vlada tega seveda ne počne. Tako rekoč jasno vidno po nareku tujih korporacij in predstavnikov tudi domačega kapitala se piše, recimo, kakšen tak zakon, ki na eni strani zasebna podjetja zasipavajo z subvencijami, ljudem pa potem prodajajo preproste zgodbice o tem, da to koristi vsem pa še zelene politike zraven.

V zadnjih 30, mogoče 40 letih bolj strmega tehnološkega digitalnega napredka smo videli, da zasebna podjetja rada izkoriščajo tovrstne subvencije, tovrstna orodja s strani države. Ko je treba investirati smo socialisti, ko pa pride do dobičkov pa se pritečejo v zasebne žepe. In to je glavna kritika, ki jo v Poslanski skupini Levica tudi v tem predlogu izrekamo z vprašanjem kje so vpisani v takšnem zakonu delavci, ko govorimo o gospodarstvu. 99 % vseh ustvarjalcev gospodarstva je delavcev, 1 % vsega so predstavniki in lastniki kapitala. Moje vprašanje je na kakšen način in kako so predstavniki delavcev vključeni v ta zakonodajni postopek.

Tukaj gre za pomemben ukrep za slovensko gospodarstvo. Tukaj se s predstavnikom Vlade strinjam. Ne morem pa pristati na to, da gre dejansko na škodo delavcev.

Hvala lepa.