Hvala za besedo, predsedujoča.

Uvodoma bom predstavil sklic današnje seje, kot smo ga pripravili in vložili v Levici, potem bom nadaljeval z predstavitvijo amandmajem in z odzivom oziroma vpletanjem zadnjega dogajanja na področju financiranja oskrbnin, kot smo ga bili priča v današnjem dopoldnevu in kako je to pomembno za današnjo sejo, da se bomo res popolnoma aktualizirano pogovarjali o vprašanju višine oskrbnin.

Torej, za začetek, Vlada je 18. novembra letošnjega leta s predstavniki sindikatov zdravstva in socialnega varstva podpisala dogovor o nujnih ukrepih na področju plač zdravstvenih delavcev in aneksa h kolektivnima pogodbama. Te plačne spremembe se nanašajo na približno 200 delovnih mest, na katerih je zaposlenih okoli 35 tisoč ljudi. Dogovorjene rešitve naj bi pomenile višje plače za več kot 80 % zaposlenih v zdravstvu, 80 % zaposlenih v socialnem varstvu in 40 % zaposlenih v plačni skupini J, v dejavnosti zdravstva in socialnega varstva. Mislim, da prav nikogar ni v tej državi, ki se ne bi razveselil te več kot potrebne povišice za medicinske sestre in ostale delavce v zdravstvu in skrbstvu.

Ampak, takoj po objavi te informacije, da je prišlo do podpisa aneksa h kolektivni pogodbi oziroma, da je bil ta dogovorjen, smo bili soočeni s problemom. To je, da sredstva za dvig plač osebja niso bila v celoti zagotovljena v javnih virih. Predvideni dvig plač za zaposlene v domovih starejših občanov ne bi bili financirani iz proračuna, ampak preko predvidenih dvigov cen oskrbe, neposredno iz žepov starostnikov in njihovih družin, ki si v prenekaterih primerih že tako komaj privoščijo bivanje v vedno dražjih domovih za starejše. Predvidene finančne posledice so bile v okviru izhodišč za pogajanja ocenjene na 37 milijonov evrov za področje socialnega varstva in dodatnih 85,95 milijona evrov za področje zdravstva. Ministrstvo za delo trdi, da bo na področju socialnega varstva 17 milijonov zagotovila zdravstvena blagajna, 4,2 milijona pa državni proračun. Preostalih, slabih 16 milijonov evrov naj bi, na presenečenje vseh udeleženih pri sklepanju dogovora, pokrili zavodi sami in sicer, z dvigom oskrbnin za uporabnike.

Minister Janez Cigler Kralj se je na to situacijo in na prve kritike odzval, da se bo cena oskrbe v domovih za starejše občane dvignila tudi za 5,6 % in da je poskusil najti sredstva kje drugje, pa mu to na noben način ni uspelo. Vlada je ob sprejemanju dogovora Skupnosti socialnih zavodov, Sindikatu upokojencev in Sindikatu zdravstveno in socialnega varstva zamolčala, da bodo dvig plač financirali tudi oskrbovanci in njihove družine. V Skupnosti socialnih zavodov Slovenije so se zato odzvali, da bi bilo nujno da sredstva za pokritje dogovorjenega dviga plač v socialnem varstvu nujno zagotovi država v proračunu in da se tako prepreči, da bi se nujno potrebni dvigi plač preko višjih oskrbnin prenesli na oskrbovance. Ocenjujejo tudi, da bi v trenutnih razmerah številni stanovalci zelo težko zmogli plačati višje cene oskrbe, kot jih plačujejo sedaj.

Tudi Sindikat upokojencev Slovenije je med tistimi, ki nasprotujejo temu, da bi stroške povišanja prevalili na ramena stanovalcev v domovih za starejše. Prav tako Sindikat zdravstva in socialnega varstva, ki je ob novici, da bo del stroška dviga plač krilo povišanje oskrbnin, izrazil presenečenje. Predsednica je na to temo dejala, da se v okviru pogajanj z Vlado niso pogovarjali o tem, da bi se breme višjih plač preložilo na oskrbovance in da se sindikat s tem ni strinjal. Dvig plač za najslabše plačane delavce v socialnem varstvu naj bi torej krila ena izmed najbolj ranljivih in revščini najbolj izpostavljenih skupin, to so upokojenke in upokojenci, pa seveda njihove delavske družine.

Po podatkih Statističnega urada upokojenci in upokojenke predstavljajo največjo skupino med 254 tisoč osebami, ki živijo z dohodki, nižjimi od praga tveganja revščine. V letu 2020 je ta znesek znašal 739 evrov mesečno, 97 tisoč upokojencev pa se je preživljajo z nižjimi dohodki. Po podatkih Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za september letošnjega leta, kar 97 tisoč upokojencev prejema pokojnino pod 500 evri, skupno 143(?) tisoč pod 600 evri in skupno kar 283 tisoč pod 700 evri. Glede na to, da povprečna osnovna mesečna oskrba v domovih za starejše že sedaj znaša 680 evrov, je jasno, da si velik del starostnikov ne more privoščiti dviga oskrbnin. Popolnoma nedopustno je, da se strošek pravičnega dviga plačila za delo za zaposlene prelaga na eno izmed socialno najbolj ranljivih skupin v državi.

Ne glede na to, kar je na začetku zatrjeval minister Cigler Kralj, se pravi, da so poiskali vse možnosti za finančni del izvedbe dogovora in da kakšnega drugega scenarija, kot je dvig stroška oskrbnin, ni, dejstvo ostaja, da je imela koalicija možnost podpreti enega izmed dveh opozicijskih amandmajev k spremembam proračuna za leto 2022, ki bi manjkajočih 16 milijonov zagotovil na račun manjšega zmanjšanja sredstev za nakupe oklepnikov Boxer 8x8, transportnega letala Spartan in drugih kosov vojaške opreme in orožja, ki jih, naj dodam, zagotovo v tej državi ne potrebujemo. Ob glasovanju za prerazporeditev teh sredstev, je obstajala možnost za proračunsko financiranje dviga plač v socialnem varstvu, a poslanci te možnosti, vsaj v večinskemu delu, niso izkoristili.

Povsem neprimerno, nepravično in socialno neobčutljivo je, da se bo strošek dviga plač najslabše plačanih delavcev v socialnemu varstvu, preložil na ramena oskrbovancev v domovih za starejše. Upokojenci in upokojenke predstavljajo najbolj množično skupino tistih, ki v Sloveniji živijo z dohodki pod pragom tveganja revščine. Z našim izhodiščnim priporočilom pozivamo Vlado, da s prerazporeditvijo sredstev zagotovi 16 milijonov evrov za financiranje stroška dviga plač zaposlenim na področju socialnega varstva. Ob zadostni politični volji, je namreč še vedno mogoče preprečiti dvig cen oskrbnin v domovih starejših občanov, tudi s prerazporeditvijo sredstev iz proračunske rezerve. In to dejstvo ostaja enako tudi danes, ne glede na to, da nas je že dopoldan razveselila javno podana obljuba koalicijske poslanske vrste, da bodo kljub vsem predhodnim trditvam javna sredstva za financiranje dviga plač medicinskih sester in drugega osebja, vendarle našli. Koalicija je za proračunsko financiranje, v celotno proračunsko financiranje dviga teh plač oziroma financiranje iz javnih sredstev, nekako za talca vzela oskrbovance, na način, da namesto z proračunskimi prerazporeditvami, finance veže na amandma k Zakonu o dolgotrajni oskrbi. A sam ta Zakon o dolgotrajni oskrbi, za začetek ni nekaj, kar bi v našem pravnem redu obstajalo, ker sploh še ni sprejet. Še več, ni potrjen niti amandma, ki naj bi ta sredstva zagotovil, sam zakon, pa naj si bo ta amandma za 16 milijonov sprejet ali ne, pa je sam po sebi tako problematičen, da ga ta Državni zbor ne bi mogel, ne bi smel sprejeti.

Še več, ker se pogovarjamo o temi višine oskrbnin, naj dodam, da Zakon o dolgotrajni oskrbi predvideva nadaljnjo stopnjevanje privatizacije oskrbe starejših, torej tudi privatizacije domov starejših, kar pa pomeni rastoče cene z stroška oskrbe, ki se bodo direktno ali indirektno prevalili na pleča oskrbovancev in njihovih družin. Že sedaj, v razkoraku med javnimi in zasebnimi oziroma koncesijskimi domovi, lahko vidimo 27 odstotno razliko v višini oskrbnin. V povprečju so namreč za teh 27 %, oskrbnine v zasebnih domovih dražje od oskrbnine v javnih domovih.

To nas je v Levici napotilo, da smo za današnjo sejo pripravili štiri amandmaje z štirimi dodatnimi sklepi, ki še temeljiteje primejo za vprašanje oskrbnin in metodologijo, po katerih se višina teh oskrbnin določa trenutno. Nova, druga točka, torej drugi sklep, ki smo ga naknadno predložili za današnjo sejo, pravi takole: »Državni zbor priporoča Ministrstvu za delo, da nemudoma preveri in omeji višino stroškov financiranja oziroma višino nadomestila za vloženi kapital, ki jih posameznemu zasebnemu domu starejših občanov s koncesijo priznava v ceni storitve in čas priznavanja stroškov financiranja kot elementa cene.«

Naj pojasnim, za kaj gre. Višino cen domske oskrbe pri nas ureja pravilnik o metodologiji za oblikovanje cen socialno varstvenih storitev, nad katerim bdi Ministrstvo za delo. Ta pravilnik je sam po sebi problematičen, do tega še pridemo, pa vendarle, kljub svoji problematičnosti, znotraj sebe omogoča možnost, da se omeji višina stroškov financiranja, ampak ministrstvo, ne le pod to Vlado, tudi že kdaj prej, v skladu z lastnimi pravili večinoma potrjuje stroške financiranja v najvišjem možnem obsegu, kot ga določa pravilnik o cenah, ne glede na to, kje in kako so zasebni investitorji v domove starejših ta sredstva mobilizirali.

Se pravi, po temu pravilniku, kombiniranem s političnimi odločitvami zadnjih nekaj vlad, smo soočeni z situacijo, da pri zasebnih in koncesijskih domovih, oskrbovanci ne plačujejo zgolj stroška oskrbe, kar je načeloma ideja tega, da ti odideš v dom starejših občanov in si tam pokriješ z nekimi lastnimi sredstvi participacijo pri oskrbi, ampak pokrivajo tudi investicijo. Pokrivajo investicijo v železo, v beton, to kar v javnemu domu priskrbi država, socialna država, preko svojih »redistributivnih« mehanizmov, s katerimi z davki vzame tam, kjer je, z investicijami in v tem primeru na področju oskrbe starejših, pa nameni tam, kjer družbena potreba ostaja, pri zasebnikih se vse to plačuje iz žepa. Še več, glede na to, kako so ta pravila ukrojena in kako se jih uporablja, se niti, niti ni strošek investicije ali najetih kreditov za to investicijo edino, kar starostniki in njihove družine pokrivajo, ko odidejo v dom. Kot je opozorilo že računsko sodišče, celo po tem, ko so te investicije v domsko infrastrukturo že pokrite iz vplačil oskrbovancev, zasebniki in koncesionarji še kar zaračunavajo višjo ceno storitve. Se pravi, še kar zaračunavajo višjo oskrbnino, iz česar kujejo čisti dobiček – čisti dobiček – iz potrebe in stiske starejših po varni oskrbi v domu starejših. In po, že po obstoječemu pravilniku o metodologiji za oblikovanje cen socialno varstvenih storitev, se da na to področje intervenirati in se da zamejiti kaj in koliko koncesionarji zaračunavajo oskrbovancem, ki odidejo tja notri, ne pa da je recimo Računsko sodišče leta 2019 ugotovilo, da je pristojnost ministrstvo, torej Ministrstvo za delo, 24. koncesionarjem potrdilo najvišje možne stroške financiranja, samo štirim koncesionarjem je stroške odobrilo v nekoliko nižjem obsegu.

Popravljalni ukrepi glede odprave pomanjkljivosti, ki jih je navajalo poročilo Računskega sodišča, na katerega se pri tem sklepu sklicujemo, so navedeni tudi v porevizijskem poročilu iz leta 2020 in v osnovi še niso izvedeni in v skladu s tem, kar sem ravnokar povedal, predlagamo dopolnitev našega izhodiščnega priporočila, s tem drugim sklepom, ki sem ga prej prebral.

Kar me pripelje do tretjega sklepa, ki ravno tako tangira pravilnik o metodologiji za oblikovanje cen socialno varstvenih storitev. Sklep se glasi takole: »Državni zbor priporoča Ministrstvu za delo naj v roku 60 dni spremeni pravilnik o metodologiji za oblikovanje cen socialno varstvenih storitev tako, da se pri oblikovanju cen zasebnih domov s koncesijo ne bo več upoštevalo stroškov financiranja ali nadomestila za vloženi kapital.«

Če prejšnji sklep pravi, naj se posreduje tukaj in zdaj in ministrstvo ne »blagoslovlja« največjih možnih stroškov, ki jih koncesionarji lahko v oskrbninah zaračunavajo za oskrbo starostnikov in njihovih družin, iz tega pokrivajo svojo infrastrukturo in dobiček, v našemu tretjemu sklepu pravimo, da je sam ta pravilnik o metodologiji za oblikovanje cen treba popraviti na način, da se koncesionarjem sploh ne bo več dopuščalo, da na oskrbovance in njihove družine prelagajo stroške financiranja nadomestila za vloženi kapital, se pravi, da ne bojo starostniki z nizkimi penzijami odplačevali kreditov, ki so jih neke kapitalistične tvrdke najele za investicije v izgradnjo domov starejših občanov in še naprej, celo po izteku pokritja te investicije, zaračunavale višje cene oskrbe, zato da iz tega vlečejo čisti dobiček.

Oskrba starostnikov je javno dobro, je solidarnostni ukrep, ki ga moramo sprovajati kot družba, ne pa biznis, na katerem lahko nekaj zasebnikov dodatno zasluži in naj tu še enkrat izpostavim, da je trenutni razkorak med povprečno ceno oskrbe v javnem in v zasebnem domu, 27,7 %. Za toliko so cene oskrbe pri zasebnikih višje, kakor v javnih domovih, ravno zato, ker se iz tega dodatnega pribitka na oskrbnine, pokrivajo stroški investicije in naprej pokrivajo še čisti dobički, ki si jih izplačujejo lastniki kapitala, ki se prevaja v domsko oskrbo.

Potem je tu še nova, 4. točka, se pravi še četrti sklep:

»Državni zbor priporoča Ministrstvu za delo, da v roku 60 dni spremeni podzakonske akte na način, ki bo jasno določal standarde storitev oskrbe v posamezni oskrbovalni kategoriji ter ustrezna merila za uvrščanje uporabnikov v posamezne kategorije oskrbe. Sprememba naj jasno določi, katere storitve socialne oskrbe in pripomočki se oskrbovancem ne smejo zaračunavati kot dodatne storitve in določi obvezno soglasje pristojnega ministrstva k cenam dodatnih storitev, ki jih predlaga organ upravljanja izvajalca. Sprememba naj jasno določi, da se izvajanje socialne oskrbe, kot je opredeljena v 8. členu pravilnika o standardih in normativih socialno varstvenih storitev ne sme zaračunavati kot dodatna storitev v domovih starejših občanov.«

Tisto, kar ti na papirju dobiš kot strošek oskrbe, takrat, ko odideš v dom starejših, ni edini strošek, ki ga kot oskrbovanec v temu domu nosiš. V prenekaterih primerih se dogaja, da se neko čisto osnovno oskrbo posameznika obračunava in zaračunava kot neko dodatno storitev oskrbe, za katero morajo ljudje še naknadno plačevati iz žepa, čeprav so, zlasti v primeru revnih upokojencev, ti ljudje že tako ali tako brez sredstev, ker so ta sredstva uporabili, da so iz njega pokrili svojo nastanitev v domu starejših občanov, pa še tem pogosto že tako zmanjka, pa morajo zraven primakniti še svojci, včasih celo še po dve generaciji naprej.

Posebej na to temo smo že v začetku tega mandata v Levici sklicali sejo, kjer smo se lahko družno osuplo zgražali nad dejstvom, da določenim starostnikom nekateri domovi dodatno zaračunajo kot ekstra storitev, tako osnovno dejavnost oskrbe, kot je to striženje nohtov. Več na to temo lahko pristavi tovariš Primož Siter v nadaljevanju te razprave, ki je bil sklicatelj in pobudnik takratne seje, pa to striženje nohtov predstavlja prej vrh ledene gore, kot izjemo, ki naj bi potrjevala pravilo. Se pravi, ne zgolj, da je domska oskrba že zdaj draga, predraga in si je starostniki in njihovi svojci težko privoščijo, še dodatno se tem ljudem računa za neke storitve, ki naj bi predstavljale nadstandard, v resnici pa gre za osnovno človekovo potrebo in osnovno dostojanstvo človeka, ki ga je potrebno zadovoljiti in zanj poskrbeti takrat, ko se odloči za to, da bo vstopil v režim oskrbe v domu starejših občanov, ne pa da se jim zato iz čistega pohlepa, ljudem še naknadno cola.

Kar me pripelje do poslednjega, petega sklepa, ki smo ga naknadno predložili. Glasi se takole:

»Državni zbor priporoča Ministrstvu za delo, da v roku 60 dni pripravi Zakon o spremembah Zakona o socialnovarstvenih prejemkih s predlogi za spremembo 7. in 54.a člena, katerega poglavitni rešitvi naj bosta ohranitev pravice do varstvenega dodatka za osebe, ki so v celodnevnem institucionalnem varstvu v socialnovarstvenem zavodu ter ukinitev omejitve dedovanja za zapustnike, ki uveljavljajo pravico do oprostitve plačil socialnovarstvenih storitev in prispevka k plačilu sredstev, namenjenih za plačilo oziroma doplačilo pravic družinskega pomočnika.«

Obrazložitev tega sklepa bom začel s hierarhijo, kako se oskrbnine v tej državi sploh plačujejo. Prvi, ki prispeva za strošek oskrbnine, je nek starostnik, običajno z svojo pokojnino. A kot rečeno, glede na to, kako zelo veliko revnih upokojencev imamo v tej državi, da jih imamo čez 200 tisoč takih, ki živijo z pokojnino pod 700 evri, sočasno je pa strošek povprečne domske oskrbe 680 evrov, so naslednji, ki se vključijo v krog financiranja oskrbnin, njihove družine, njihovi družinski člani. Sam mislim oziroma na sploh smo na tem stališču v Levici, kot stranki, da tega stroška ne bi smeli prelagati na družine starostnikov, saj oni živijo svoje življenje, da je država, socialna država tista, ki mora poskrbeti za, zanj na njegova stara leta, če naj bo sploh vredna imena socialna država, zato jo navsezadnje imamo, ne pa, da se strošek oskrbe po nekih »predmodernih« ideologijah, prelaga dalje na svojce starostnikov, ki domsko oskrbo potrebujejo. Saj ti ljudje so delali celo življenje in zaslužijo si, da se na njihova stara leta zanje dostojno poskrbi, brez, da bi se obremenjevalo njihove otroke, včasih celo njihove vnučke in vnukinje.

Šele potem, v tretji vrsti, v igro sofinanciranja vstopi država, preko centrov za socialno delo oziroma natančneje, država vstopi lahko že prej, v kolikor nek starostnik, ki potrebuje domsko oskrbo, uveljavlja svojo pravico, da pač pove, da sam ne zmore stroška domske oskrbe nositi, svojci je tudi ne morejo ali pa niso pripravljeni ali pa karkoli in da potem razliko med stroškom oskrbe in med pokojnino takega starostnika, ki gre v dom, pokrije država. Ampak, kajne, tukaj pridemo pa do tega zelo, zelo pomembnega ampak-a. Prvič, ko ti odideš v dom, izgubiš pravico do varstvenega dodatka. Se pravi, tisti z najnižjimi pokojninami, ki zdaj morda koristijo varstveni dodatek, izgubijo razliko v dohodku, ki bi se prelevila v pokrivanje oskrbnine med dejansko pokojnino, ki jo prejema in višino varstvenega dodatka na teh 590 evrih.

In drugič, v kolikor te država oprosti polnega plačila oskrbnine v domu starejših občanov, se ti bo usedla na nepremičnino, ki jo morda imaš, dokler ne bodo tvoji zanamci v višini dveh tretjin oprostila, plačali nazaj državi to, kar naj bi v osnovi predstavljajo socialni transfer in solidarnostni ukrep. Se pravi, tu nimamo opravka z neko socialno politiko, ampak prej z vprašanjem socialnih kreditov. Država ti ne omogoči, v kolikor si ti nek reven starostnik, brezpogojne oskrbe in pokritja oskrbe v domu starejših občanov, kot bi bilo prav, ampak to pogojuje s tem, da ti zaplombira nepremičnino, v kolikor sredstev iz naslova socialnih transferjev ne vrnejo tvoji otroci in tvoji vnuki in če se to ne zgodi – in včasih se ne zgodi, ker pač ljudje tega ne morejo, kratko malo, ne morejo pokriti -, ti bo država vzela tisto borno hišico, stanovanje, ki si ga morda privarčeval, kupil, zgradil, tekom svojega življenja, marljivo in vestno. Zakaj? Samo zato, ker si kljub svojemu trdemu delu na stara leta reven in si ne moreš pokriti stroška domske oskrbe.

In to niso atributi socialne države, to so atributi mačehovske države, ki starostnike odganja pod penalom »zaplombiranja« nepremičnine in »vračljivosti« socialnih transferjev, od tega, da bi svoje socialne pravice uveljavljali, ker v resnici težko govorimo v tem slučaju, o kakršnihkoli socialnih pravicah, ampak, kot rečeno, o socialnih kreditih, za katere strošek potem pokrivajo tvoji zanamci, otroci, pogosto celo vnuki in tukaj imamo zelo jasen problem, v zakonodaji na to temo smo že v prejšnjem mandatu v Levici rožljali in smo z vztrajnim prigovarjanjem, da ne rečem obleganjem Ministrstva za delo uspelo zagotoviti, da se višina nepremičnine, na katero se država usede, zameji na vrednost 120 tisoč evrov. To je napredek, v primerjavi s stanjem, kakršen je bil še nekaj let nazaj, pa vendarle ne dovolj.

»Vračljivost« kakršnih koli socialnih transferjev in socialnih ukrepov je potrebno odpraviti v celoti. Njihov glavni namen ni, da se zavaruje državo pred kakršnokoli socialno goljufijo ali kakšen podoben ideološki konstrukt, ampak da preprosto odvrača starostnike od tega, da bi koristili svoje socialne pravice. Se pravi, glavni učinek te »vračljivosti« socialnih transferjev in plombiranja nepremičnine je zastraševalni učinek. Seveda si ti pač starostnik, celo življenje delal, greš v dom, imaš otroke, tistega bornega stanovanja ali pa hiške, ki si si jo prigaral skozi življenje, ne želiš na stara leta kratko malo prepustiti državi, ampak želiš, da je to nekaj, kar lahko uživajo tudi tvoji zanamci. / nerazumljivo/ se zdi to nekaj, oblika osebna lastnine, za katero je popolnoma prav, da se prenaša naprej in da ohranja neko medgeneracijsko bogastvo, sicer so tega medgeneracijskega bogastva lahko deležne samo bogate družine, ki lahko pretakajo milijone iz generacije v generacijo, revežem se pa, ker potrebujejo domsko oskrbo, država usede na nepremičnino, ker si te domske oskrbe ne morejo privoščiti in eno generacijo osiromaši na račun druge generacije, brez nekega pravega materialnega razloga, zgolj zaradi neke ideološke intence, da se ljudi odvrača stran od uveljavljanja njihovih socialnih pravic.

Hvala.