Ja zdravo, jaz sem Maša Cvetežar in sem tukaj v imenu Gibanja mladih za podnebno pravičnost in v okviru skupine za Savo, ki je v bistvu v kateri je več organizacij, ki smo se odločili in smo se zbrali, da bi ohranili srednjo Savo, torej ohranjeno in čim bolj nedotaknjeno.

Torej meni se, nam kot prvo kot mladim nas skrbi torej kaj se dela z našo prihodnostjo, ker s tem, ko se v bistvu poskuša pozidat, zabetonirat še tiste delov narave, ki so ostali nas skrbi kaj bo z našo prihodnostjo ker v kontekstu podnebnih sprememb je tudi ohranjanje biodiverzitete izredno pomembno in mi verjamemo, da torej hidroelektrarne niso prava rešitev za reševanje energetske krize. Poleg tega se nam zdi tudi nesprejemljivo, da nas v bistvu, da nismo bili vključeni v to razpravo, da torej nismo imeli možnosti sodelovati oziroma smo se mogli sami zelo potrudit, da smo sploh vključeni v te debate in v te v bistvu procese odločanja, ki se nas še kako tičejo.

Potem drugo bi pa govorila tudi v bistvu iz perspektive lokalcev, ker jaz prihajam iz Litije in bi v bistvu gradnja hidroelektrarn na srednji Savi mene še kako tikala bi v bistvu vplivala na moje življenje precej in spet lokalci nismo bili vključeni, nismo bili povabljeni, da bi sodelovali, da bi povedali kaj si mi mislimo o tem. Nismo niti bili izobraženi, da bi večina ljudi še vedno ne ve, da je to sploh možnost, da je to sploh opcija, ki se lahko zgodi na tem odseku Save in mi verjamemo, da bi torej ljudje sami mogli opravljat s svojim okoljem, ne pa da to v bistvu namesto njih dela kapital oziroma država brez, da bi bili oni sami vključeni. Mi verjamemo, da bi mogli sami imet možnost kontrolirat svojo prihodnost in to v tem primeru ni bilo zagotovljeno. Hkrati pa nas tudi skrbi in za naravo in za javna sredstva.

In zdaj bom v bistvu najprej povedala nekaj stvari glede v bistvu pravnega vidika te koncesijske pogodbe in vse to je v bistvu povzeto po odgovoru Računskega sodišča, ki smo jih zastavili kot skupina za Savo. Bi se pa kakor je bilo že prej povedano v bistvu Računsko sodišče lažje opredelilo do potencialnih nepravilnosti bolj natančno ocenilo situacijo, če bi torej bila opravljena revizija in nekak sklep, ki bi ga mi radi danes dosegli je torej, da se bo ta revizija opravila in da smo pač res prepričani, kje tukaj so kakšne napake, da je to zdaj zagotovo in da v bistvu ne mečemo stran sredstev za katere nismo ziher, da bodo šle za neko dobro stvar brez nepravilnosti.

Torej 1. je ta koncesijska pogodba je bila sprejeta preden so bili sprejeti vsi potrebni dokumenti torej da sprejetje koncesijske pogodbe ne bi bilo sporno bi morali pred samim sprejetjem imeti narejeno presojo vplivov na oklje torej v okviru državnega prostorskega načrta, kar v tem primeru ni bilo storjeno in državni prostorski načrt bi moral bit v bistvu podlaga za koncesijsko pogodbo ne pa obratno, kot je bilo v tem primeru. Pomembno je tukaj, da v okviru prostorskega načrta se pač opravi celovita presoja vplivov na okolje in samo takrat bomo mi vedeli ko se bo to opravilo ali se hidroelektrarne na srednji Savi sploh lahko gradi oziroma če je sploh smiselno to početi ali bo to prevelik, prehud poseg v okolje ne pa da se že prej odloča kakšen bo v bistvu konec, končni rezultat te ocene vplivov na okolje.

To v bistvu pomeni, da so pogodbo podpisali še preden so bili izpolnjeni vsi pogoji in v bistvu še ni zagotovo, če se bo to sploh lahko izvedlo. Prav tako pa je v pogodbi zapisano, da bo država krila stroške izdelave državnega prostorskega načrta v kolikor bi se izkazalo, da torej prostorski načrt oziroma da torej prostorski načrt ne bo izkazal, da se hidroelektrarne lahko zgradijo torej na točki, ko zaradi teh nekih okoljskih varovalk torej na točki, ko bo rezultat DPN-ja neustrezen za samo podjetje bo država krila te stroške namesto da bi jih krilo samo podjetje.

Torej namesto da bi se spodbujalo, da podjetja sama v bistvu načrtujejo projekte, ki so sigurni, ki so zagotovo dobri se v bistvu država krije te stroške in lahko krije stroške za podjetje, ki bi mogla delovati na prostem trgu a namesto da se v bistvu spodbuja, da ravnajo odgovorno država krije ta njihov riziko in spet te stroške bo država v bistvu plačala z davkoplačevalskim denarjem. In tukaj se torej za korist zasebnega podjetja torej za korist kapitala se v bistvu troši javni denar, kar se nam zdi zelo sporno, še posebej, ker tudi ljudje niso mogli bit vključeni v te procese odločanja in te stvari.

2. je pa tudi to, da koncesijska pogodba obljublja izredno ugodne pogoje za podjetje, ki deluje na prostem trgu, torej poleg tega povračila sredstev za izdelavo DPN-ja obljublja tudi možnost zamika prestavitve gradnje v kolikor je ekonomska situacija na trgu neugodna za podjetje, torej se omogoča, da podjetje se samo skoraj odloči kdaj bo to zgradilo in nam se zdi ta problematično zato ker nekako se državo s tem oškoduje, ker bi država dobila neke prednosti s tem, ko bi se projekt izvedel čim prej še posebej, če verjamejo, da so hidroelektrarne res tako super stvar, ki jo nujno rabimo še posebej za reševanje okoljske krize. Če res to verjamejo, potem ne bi omogočali tega zamikanja rokov, ker okoljska kriza je kriza in jo rabimo reševati zdaj in če bi oni res mislili, da je to zelo pomembna stvar, potem ne bi mogli zamikat rokov v nedogled in mi verjamemo, torej če bi jim res šlo za to ne bi omogočali podaljševanja, bi se trudili čim hitreje zgradili elektrarne ampak hkrati mi verjamemo, da to ni prava rešitev, da je prava rešitev v zmanjševanju potrošnje na splošno ne pa da v bistvu probamo pozidat, zabetonirat še tiste zadnje koščke narave, bodo pa o tem več povedali še moji nadaljnji kolegi. Ja. Hvala.