Hvala za besedo, predsedujoča. Spoštovane poslanke in poslanci ter ostali prisotni!

Na Ministrstvu za pravosodje smo proučili Predlog Zakona o dopolnitvi Kazenskega zakonika, ki ga je vložila skupina poslanik in poslancev. Predlagatelji v predlogu zakona opozarjajo, da je glede na prakso državnega tožilstva in sodišča potrebno dopolnitev Kazenskega zakonika v zvezi z zastaranjem kazenskega pregona, ta pa naj bi pripomogla tudi k udejanjanju pravice do sojenja v razumnem roku iz evropske konvencije o človekovih pravicah in k večji konkurenčnosti slovenskega gospodarstva. S predlogom zakona se na pravnosistemsko neustrezen način določa odstop od rokov za zastaranje kazenskega pregona določenih v Kazenskemu zakoniku. Namreč roki kot so določeni v predlogu novele Kazenskega zakonika so po svoji naravi namreč prekluzivni procesi roki, ki določajo čas za izvedbo določenih faz predkazenskega postopka oziroma kazenskega postopka. Naj poudarim, da nekatere večinoma instrukcijske roke za posamezne faze kazenskega postopka že določa Zakon o Kazenskem postopku. Ministrstvo za pravosodje pa si ves čas prizadeva za pripravo predlogov zakonskih sprememb ter drugih ukrepov za večjo učinkovitost kazenskih postopkov. Na primer 185. člen Zakona o kazenskem postopku določa, da naj bi se preiskava končala v šestih mesecih, nadalje je bil z novelo ZKP-L uveljavljen nov 143.c člen v skladu s katerim sme v primerih kaznivih dejanj zoper: gospodarstvo preiskovalna dejanja, glavna obravnava in odločanje o rednih in izrednih pravnih sredstvih po ZKP trajati najkrajši potrebni čas. Izpostavljam pa posebej tudi novelo ZKP-o iz sklica tega Državnega zbora sprejeto pred dobrim letom dni s katero je bil v luči mnogih pospešitev predkazenskih postopkov v 147. členu dodan nov šesti odstavek v skladu s katerim mora državni tožilec po prejemu ovadbe ukrepati brez odlašanja in v 90. dneh odpremo ovadbe zoper znanega storilca ovadbo zavreči ali pa predlagati, odrediti ali izvesti aktivnosti, ukrep oziroma preiskovalno dejanje usmerjeno v pregon zoper osumljenca, zahtevati preiskavo ali vložiti obtožni akt. Na ta način je bil izveden sorazmeren poseg v smer za katero si sicer prizadevajo predlagatelji, ni pa ta rešitev povzročila dilem glede ustavne spornosti kot jo prinaša predlog zakona, ki ga danes obravnavamo.

Glede vsebine predlaganih rešitev naj pojasnim, da zastaralni rok za zastaranje kazenskega pregona v skladu s teoretičnimi izhodišči začne teči od dneva, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno, kar je takrat, ko je storilec sodeloval oziroma bi moral delovati ne glede na to kdaj nastane posledica. Začetek tega zastaranja je torej vezan na čas izvršite kaznivega dejanja, saj je s tem trenutkom nastopilo upravičenje države za kaznovanje storilca. Izjema, ki jo pozna slovenski pravni red je zgolj pri nekaterih kaznivih dejanjih storjenih zoper mladoletne osebe krog za zastaranje kazenskega pregona začne teči šele od polnoletnosti oškodovanca.

Nadalje naj izpostavim, da predlagana dopolnitev 90. člena Kazenskega zakonika ni dovolj jasna in odločna ter posameznik ne more nedvomno ugotoviti katera so tista preiskovalna dejanja od uprave katerih začne zanj teči zastaralni rok, kar ni v skladu z načelom pravne varnosti, lahko pa bi pomenila tudi neutemeljeno, neenako obravnavo sostorilcev in udeležencev pri istem kaznivem dejanju v primeru, ko niso odkriti istočasno zaradi česar se tudi prvo preiskovalne dejanje ne izvede istočasno zoper vse kar je sporno z vidika načela enakosti pred zakonom.

S predlaganim amandmajem k 1. členu Predloga Kazenskega zakonika 1.j predlagatelji iz obravnavanega sistemskega krajšanja zastaralnih rokov sicer izločijo kazniva dejanja za katera se lahko izreče kazen več kot osmih let zapora, vendar pa je potek predkazenskega postopka odvisen ne od teže kaznivega dejanja, ki odraža predpisan kaznovalni okvir, ampak od zelo različnih okoliščin posameznih primerov, ki vplivajo tako na trajanje predkazenskega kot tudi kazenskega postopka. Na primer, ali bodo predlagani prikriti preiskovalni ukrepi ali bo predlagano začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi ali bo šlo za zadevo za mednarodnim elementom in podobno. Predlagani roki bi bili zato v praksi v prevelikem deležu zadev iz upravičenih razlogov neuresničljivi, tako zastavljene omejitve pa tudi ne bi bile usklajene s preostalimi roki, ki jih ZKO predvideva za druga dejanja v predkazenskem postopku. Takšna zakonska določba bi torej predvsem v zapletenejših konkretnih primerih pomenila takorekoč amnestijo za obdolžence. Glede na obrazložitev predlagateljev, predvsem kaznivih dejanj zoper gospodarstvo.

Za konec želim v imenu Vlade Republike Slovenije povedati, da Vlada tako kot drugi deležniki zlasti glede na mnenje Zakonodajno-pravne službe Državnega zbora stališča vrhovnega državnega tožilstva in mnenje Državnega sveta ne podpira rešitev iz predloga novele Kazenskega zakonika glede sprememb z dejanskim krajšanjem zastaralnih rokov, saj so le-te nesistemske in bi lahko pomenile kot sem tudi že opisal, ravno nasprotne učinke tudi na škodo žrtvam kaznivih dejanj in njihovemu iskanju pravice. Zagotavljanju hitrosti predkazenskega in kazenskega postopka in pravice do sojenja v razumnem roku pa so v slovenskem pravnem redu namenjeni drugemu institutu kot so določbe Zakona o kazenskem postopku, ki določa roke za izvedbo posameznih procesnih dejanj, pravna sredstva, ki so urejena v Zakonu o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in nadzorstvena pritožba po Zakonu o državnem tožilstvu.

Toliko za enkrat z moje strani in hvala.