Hvala za besedo, predsedujoča.

Zakonodajno-pravna služba je v skladu s svojimi pristojnostmi preučila predlog zakona ter pripravila pisno mnenje v katerem smo izpostavili pomisleke pravno-sistemske in ustavnopravne narave. V pisnem mnenju smo izpostavili, da je predlagana ureditev, ki določa odstop od zastaralnih rokov določenih v prvem odstavku 90. člena Kazenskega zakonika s pravnosistemskega vidika neustrezna. Roki, ki se določajo s predlaganima novima četrtim in petim odstavkom 90. člena so po svoji pravni naravi prekluzivni procesni roki, ki določajo čas za izvedbo določenih faz predkazenskega oziroma kazenskega postopka. Kot taki bi morali biti umeščeni v Zakon o kazenskem postopku in ne v Kazenski zakonik. Tudi za primer, da bi bile predlagane določbe umeščene v Zakon o kazenskem postopku, pa smo v pisnem mnenju vzpostavili več ustavnopravnih pomislekov. Prvi pomislek se nanaša na spoštovane načela pravne države iz 2. člena Ustave, ki zahteva, da so zakonske določbe jasne in določne, tako da lahko posameznik na njihovi podlagi nedvoumno ugotovi svoj pravni položaj.

Naslednja pripomba se nanaša na spoštovanje načela enakosti 14. člena Ustave, opozorili pa smo tudi na vidik pravice do varnosti iz 34. člena Ustave. Zdaj, k predlogu zakona je vložen tudi predlog za amandma odbora, ki vsebino novega četrtega in petega odstavka 90. člena Kazenskega zakonika spreminja tako, da začetka teka zastaranja ne veže več na izvedbo prvega preiskovalnega dejanja, ki ga opravijo policisti pred pričetkom kazenskega postopka na podlagi odredbe preiskovalnega sodnika, temveč začetek teka zastaranja veže na sam začetek predkazenskega postopka. Tako kazenski pregon ne bo več dovoljen, če bosta od začetka predkazenskega postopka do začetka kazenskega postopka potekli dve leti. Določa se torej rok za izvedbo predkazenskega postopka, tudi ta rok pa je po mnenju Zakonodajno-pravne službe procesni rok, zato njegova umestitev v Kazenski zakonik ni ustrezna. Dodatno je treba poudariti, da Zakon o kazenskem postopku v šestem odstavku 147. člena že določa, da mora državni tožilec po prejemu ovadbe ukrepati brez odlašanja in v 90. dneh od prejema ovadbe zoper znanega storilca ovadbo zavreči ali predlagati, odrediti ali izvesti aktivnosti, ukrep oziroma preiskovalno dejanje usmerjeno v pregon zoper osumljenca, zahtevati preiskavo ali vložiti obtožni akt. Predlagani amandma za amandma odbora kljub konceptualni spremembi ne odpravlja pomislekov, ki se nanašajo na spoštovanje načela pravne države iz 2. člena Ustave. Najprej bi rada poudarila, da Zakon o kazenskem postopku ne definira kdaj se predkazenski postopek začne. Teorija kazenskega prava navaja, da se predkazenski postopek začne s prvim formalnim ali neformalnim preiskovalnim dejanjem zaradi suma, zaradi razjasnitve suma kaznivega dejanja, ki je opravljeno na podlagi prve informacije o kaznivem dejanju. V predkazenskem postopku tako policija praviloma najprej izvaja neformalna preiskovalna dejanja, ki so pomembna za odkrivanje kaznivega dejanja in storilca. Ta dejanja so določena recimo v 148. in 149. členu Zakona o kazenskem postopku: na podlagi katerih sme policija na primer zahtevati potrebna obvestila od oseb, opraviti potreben pregled prevoznih sredstev, potnikov in prtljage, za nujno potreben čas omejiti gibanje na nekem prostoru in podobno. V teh prvih fazah predkazenskega postopka gre tako velikokrat šele za odkrivanje kdo naj bi bil storilec kaznivega dejanja in tako še ni strank kazenskega postopka, saj se šele zbirajo dokazi in podatki o tem ali je podan utemeljen sum kot dokazni standard za začetek kazenskega postopka, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. V zvezi s predlogom za amandma odbora bi bilo treba tako najprej odgovoriti na vprašanje kdaj se predkazenski postopek sploh začne. Iz obrazložitve k predlaganemu amandmaju izhaja, da je njegov namen, da se za vsakega osumljenca posebej ugotavlja ali je v predkazenskem postopku prišlo do predloge neaktivnosti državnega tožilca, kar pa iz besedila predlagane določbe ne izhaja. Tako tudi po predlaganem amandmaju ureditev ni dovolj jasna in določna, saj na njeni podlagi ni mogoče nedvoumno ugotoviti kdaj začne teči zastaralni rok iz novega 4. in 5. odstavka 90. člena. Dodatno bi v kontekstu obrazložitve predloga za amandma še izpostavila, da se po splošno sprejetem stališču kazensko-pravne teorije kazenski postopek pred Okrožnim sodiščem ne začne že z vložitvijo zahteve za preiskavo ali neposrednega obtožnega akta, ampak šele s pravnomočnostjo obtožnice oziroma s sklepom o preiskavi, ki ga izda preiskovalni sodnik.

Izpostavila bi še, da je dolžina zastaralnih rokov, ki so določeni v prvem odstavku 90. člena KZ-1, odvisna od teže kazni, ki je predpisana za posamezno kaznivo dejanje, tako da mora za zastaranje težnih kaznivih dejanj preteči daljši čas, za zastaranje lažjih pa krajši. Roki so določeni objektivno in za njihov tek ni pravno pomembno kdaj se je za kaznivo dejanje in storilca izvedelo, saj zastaralni rok za zastaranje začne teči od dneva, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno. Namen, ki izhaja iz obrazložitve predlaganega amandmaja je drugačen, saj implicira presojo teka zastaralnega roka posebej za vsako osebo, ki se znajde v posameznem predkazenskem postopku, kar pa je bistvena konceptualna sprememba, ki je v nasprotju s sistemsko ureditvijo zastaranja. Predlagani amandma tudi »de facto« bistveno skrajšuje zastaralne roke iz prvega odstavka 90. člena, zato je treba tudi glede tega predloga opozoriti na vidik pravice do varnosti iz 34. člena Ustave, kar je bilo sicer izpostavljeno že v pisnem mnenju.

Hvala.